Dušanov tedenski meni: Robert Golob: “A je še živ?” Zmago Jelinčič: “Na žalost.”

54. del Dušanovega tedenskega menija

Pozdravljene, drage bralke. Pozdravljeni, dragi bralci. Prejšnji teden sem bil upravičeno odsoten, če se izrazim v šolskem žargonu, tokrat pa se moj četrtkov tedenski meni spet vrača na “prvi tir.”

Ker so za nami parlamentarne volitve, zagotovo ene najbolj pričakovanih v sodobni slovenski zgodovini, pa tudi eno najbolj tragikomičnih predvolilnih soočenj kar sem jih kadarkoli videl v svojem življenju, se bom tokrat fokusiral le na ta dva dogodka. Dogajanje na slovenskem političnem parketu sem začel spremljati že kot mulc, ki je nehal z drgnjenjem osnovnošolskih klopi in se kot srednješolec znašel v Ljubljani. Najlepšem mestu na svetu, nje. Kot bi rekel gospod Zoran J. In prav zato, ker slovensko politiko spremljam že 25 let, torej četrt stoletja, sem bil prepričan, da me nič več ne more presenetiti. Pa sem se očitno zmotil. Spomnim se suverene vladavine pokojnega Janeza Drnovška in obdobja, ko je bila LDS z naskokom najmočnejša stranka v državi. Spomnim se, ko je Jelko Kacin s časopisom oklofutal Iva Hvalico. Morda se je le malce pohecal. Jelko to rad počne. Spomnim se, ko je nekdanji župan Kranja, Vitomir Gros v parlament prinesel banane. On je že takrat vedel, da smo banana republika. In, da bodo sanje o drugi Švici to tudi ostale. Sanje ter nič več kot to. Spomnim se bivšega tržiškega župana Ruparja, ki je v rokah držal kaseto, ter vpil, da je na kaseti posnetek pogovora z Drnovškom, ki ga hoče podkupiti. A se je kasneje izkazalo, da ni bilo na tisti kaseti ničesar. Posledično sem že kot mulc dojel, da od naših politikov iskrenosti in odkritosti ne gre pričakovati. Ker gre za segment ljudi, ki so sposobni ljudem lagati v obraz, ne da bi jim ob tem trznila ena sama obrazna mišica. Priznajte, da je tudi to talent neke vrste, ki ga pač ne poseduje vsak.

In prav zato, ker sem utrujen od laži, praznih obljub in nebuloz, ki jih naši politiki (levi, desni in oni vmes, ki zase pravijo da so sredinski) servirajo ter trosijo že tri desetletja, nisem spremljal predvolilnih soočenj. Vedel sem, da bo to za moj mir in moje duševno zdravje bolje. A, ker je bil dan po zadnjem predvolilnem soočenju facebook poln objav dogajanja v studiu na Kolodvorski, me je vendarle premagala radovednost. Pa sem si ogledal oddajo za nazaj. In imel sem kaj videti. Za začetek ne morem mimo Igorja Pirkoviča. Človeka, ki je iz minute v minuto bolj dokazoval, da je popolnoma nedorasel funkciji voditelja oddaje tovrstnega tipa. Že ton in barva njegovega glasu sta neprebavljiva. Mimika prav tako. Ker mu krvavo primanjkuje karizme in odločnosti, je povsem razumljivo, da ni zmogel vzpostaviti ravnovesja, kar se od voditelja predvolilnega soočenja pričakuje. Na oddajo se je pripravil porazno, postavljal vprašanja, ki pritičejo gostilniški debati ne pa oddaji, ki jo gleda pol miljona ljudi. Da njegove očitne pristranskosti (Pirkovič je seveda preverjen kader stranke SDS), sploh ne omenjam. A tu se je zgodba, ki bi jo žanrsko lahko uvrstili v kombinacijo trilerja, drame, tragedije in komedije, šele dobro začela. Bil je to šov na nivoju, kakršnega se ne bi sramoval niti ameriški gigant Netflix, sicer znan po produkciji kvalitetnih televizijskih serij. Videl sem Janeza Janšo, kako recitira neko pesem Svetlane Makarovič in počne to, kar sicer dela že vso svojo politično kariero. Igra vlogo žrtve in mučenika. Videl sem Ivana Galeta, ki je govoril o tem, da je skorumpirane politike treba zrezati kot salamo. Videl sem Zmaga Jelinčiča, ki je pokazal srednji prst, s podesta zgrmel med stole in dokazal, da ima potencial za smučarskega skakalca. V tistem komičnem trenutku se mi je zdelo, da v vsej tej farsi, v vsej tej tragikomediji, manjka le še ena stvar. In sicer to, da se Marjan Šarec prelevi v Ivana Serpentinška in začne vpiti: “Kva j dej, babe zophne.” To bi bila pa res pika na i. Češnja na torti. In čeprav je bila situacija komična, je bila istočasno žalostna. Zaskrbljujoča. Opazoval sem vse te ljudi tam in rekel sam sebi … če je to najbolje, kar premore slovenska politika, potem smo pa res globoko v neki odprtini, kamor sonce nikoli ne posije. Ker tisto je bil čisti razpad sistema. V vseh pogledih. Cirkuška predstava s klovni.

Kar pa se samih volitev tiče. Vesel sem, da je bila volilna udeležba krepko višja, kot smo sicer na parlamentarnih volitvah vajeni. Vesel sem tudi dejstva, da bo v novi sestavi državnega zbora rekordno število žensk. Malo manj me veseli dejstvo, da parlamentarnega praga 4% ni uspelo prestopiti niti eni od neparlamentarnih strank. Niti eni. Kar pomeni, da je tudi moj glas šel v prazno na nek način. Seveda lahko zdaj v nedogled debatiramo o tem, kaj bi bilo, če bi se neparlamentarne stranke povezale med sabo. Sestavile verodostojen, realen in kvaliteten politični program. Poiskale karizmatičnega in zaupanja vrednega vodjo. A se to ni zgodilo. Zgodila pa se je kolosalna zmaga Roberta Goloba in gibanja Svoboda. Že kakšna dva tedna pred volitvami, mi je bilo jasno, da bo Golob zmagal. Pa ne le zaradi anket, ki so mu pripisovale deset odstotkov manj, kot jih je v resnici dobil. Pač pa tudi zaradi njegovih nastopov, ki so bili izjemno suvereni, samozavestni, odločni.

Rad bi bil optimist. Rad bi verjel, da Slovenijo čakajo neki boljši časi. Rad bi verjel, da bomo dobili operativno vlado, ki si ne bo poskušala prisvajati medijev, pa naj gre za STA ali nacionalno rtv hišo. Rad bi verjel, da bomo dobili vlado, ki ne bo tako brutalno kadrovala na vseh nivojih. Od sodstva do policije. Rad bi verjel, da na naslednjih protestih policija protestnikov ne bo zalivala z vodnim topom in zaplinjala s solzilcem.

Ampak … govorimo o politikih. Ljudeh, ki jim ne zaupam niti malo. Ne glede na njihove barve, ne glede na njihovo politično orientacijo. Glede na dogajanje preteklih dveh let, sem prišel do točke, na kateri ne zaupam nikomur več. Ne politikom, ne novinarjem, ne zdravnikom, ne stroki. Marsikdaj niti samemu sebi ne. Čas. Čas bo pokazal svoje. Kot vedno doslej.

Tako. Za danes je to vse. Bodite dobro, pazite nase, lepo preživite prvomajske praznike, mi pa se spet beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi