Desetletnik brez mame ne zaspi: Strokovnjak o čustvenih potrebah v tem obdobju

Ura je nekaj čez devet zvečer. Stanovanje se umiri, luči v dnevni sobi ugasnejo, a v eni izmed otroških sob večer še ni zaključen. Desetletni deček leži v postelji, obrnjеn proti vratom. Njegove oči niso zaspane, temveč čakajoče. Ve, da bo mama prišla.

Mama se uleže k njemu. Včasih mu bere, drugič na telefonu poišče pomirjujoče zvoke dežja ali tiho glasbo. Deček se postopoma sprosti, njegov dih se umiri. Šele ko začuti njeno bližino, lahko zaspi. Če mama vstane prezgodaj, se zbudi tudi on.

Za zunanjega opazovalca prizor deluje topel, skoraj ganljiv. A hkrati se poraja vprašanje: je to še znak varne navezanosti ali že opozorilo, da otrok pri desetih letih ne razvija pomembne samostojnosti?

Kdaj naj bi otrok zmogel zaspati sam?

Otroci niso enaki. Razlikujejo se po značaju, občutljivosti in načinu, kako doživljajo svet okoli sebe. Odraščajo v različnih družinskih razmerah in so deležni različnih vzgojnih pristopov, kar pomembno vpliva tudi na njihovo samostojnost pri uspavanju.

Nekateri otroci že zgodaj začutijo dovolj notranje varnosti, da zmorejo zaspati sami, drugi pa za umirjanje potrebujejo več bližine, časa in ponavljajoče se večerne rutine. To ne pomeni, da otrok ne potrebuje več tolažbe ali občutka varnosti, temveč da se ob znanih ritualih in zavedanju, da so starši dosegljivi, lahko dovolj umiri, da mirno zaspi.

Če desetletni otrok ne more zaspati brez mame, je to lahko znak globlje čustvene dinamike, ki presega zgolj večerno rutino.

V sodelovanju z dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, odgovarjamo na vprašanja, ki segajo onkraj vsakodnevne prakse in odpirajo prostor za razmislek o odnosu mama–sin.

POGOVOR S STROKOVNJAKOM odgovarja dr. Lidija Bašič Jančar

Dolgotrajna odvisnost od mame pri uspavanju lahko kaže na preveč simbiotičen odnos

Ali lahko v takšnem primeru sploh govorimo o pojavu, ki ga v vsakdanjem jeziku označujemo kot “maminega sinčka”, ali je ta oznaka preveč poenostavljena in krivična?

Seveda, to je čisto preveč poenostavljeno in pojma se izključujeta. Namreč, “mamin sinko” je nekako izraz za odraslega moškega, ki še ni pretrgal popkovnico s svojo mamo in je po vsej verjetnosti njen čustveni partner. Ko pa govorimo o dolgotrajni odvisnosti od mame pa bi jaz povezala z neko tesnobo, anksioznostjo, za katero pa ni kriv fantek, temveč ne-varna navezanost, to je tesnobna navezanost, ki jo razvije otrok, ko je mama nepredvidljiva, nedosledna ali čustveno nestabilnega odzivanja. To pomeni, da je mama včasih zelo topla, drugič čustveno odsotna.

Starševski odzivi so v primeru dolgotrajne odvisnosti odvisni od razpoloženja, stresa ali lastnih stisk, zato otrok ne more predvideti, kdaj bo dobil oporo in kdaj ne. Zato otrok začne pretirano kazati stisko (jok, oklepanje), da bi ohranil bližino. Pogosto gre za starše, ki so tudi sami anksiozni, depresivni ali travmatizirani, so tudi sami ne-varno navezani in zato pretirano navezujejo otroka nase, da z njegovo pomočjo regulirajo lastna čustvena stanja.

Otrok zazna, da mora skrbeti za odnos, namesto da bi bil varen v njem. Mama otroka včasih zmore pomiriti, spet drugič pa ga ignorira, reagira prepozno ali preintenzivno, neustrezno (lastna panika). Otroški živčni sistem ostane v kronični pripravljenosti. Iz tega seveda sledijo posledice, ki se pri otroku kažejo tako, da otrok razvije močan strah pred zapustitvijo, istočasno pretirano potrebo po bližini in potrditvi, ima težave z ločevanjem, razvije visoko čustveno reaktivnost v odnosih ter globoko hrepenenje po bližini in občutek, da je nikoli ni dovolj.

Varna navezanost danes, kakovostni odnosi v prihodnosti

Kaj lahko takšen vzorec navezanosti dolgoročno pomeni za njun odnos – zlasti v obdobju adolescence, ko je naravno, da se otrok začne oddaljevati?

Takšen tesnoben navezovalni vzorec ima v adolescenci zelo specifične – in pogosto boleče – posledice, ker trči ob razvojno nalogo, ki je zanj najbolj ogrožajoča: ločevanje ob hkratni ohranitvi odnosa. Obdobje najstništva zahteva občutek: Lahko se oddaljim in odnos bo preživel. Pri tesnobni navezanosti pa se pri najstniku izoblikuje notranje prepričanje: Oddaljitev pomeni izgubo odnosa. Zato se ločevanje ne doživlja kot razvoj, temveč kot eksistencialna grožnja navezanosti.

Tako ločevanje sproži aktivacijo, kot je čustveni umik, iskanje pripadnosti v družbi, skrivati svoj notranji svet … Tak mladostnik bo čutil krivdo ob oddaljevanju od mame, občutek bo imel, da z ločevanjem rani mamo, po drugi strani pa čuti močno potrebo po avtonomiji in se je zato hkrati boji. Mama pa oddaljevanje, ki je sicer popolnoma normalno, doživlja kot zavrnitev, nehvaležnost, reagira s pretirano skrbjo, kontrolo ali čustveno prizadetostjo in pogosto (nezavedno) ponovno aktivira bližino.

Prekinjanje pretesne navezanosti je proces, ne enkraten dogodek

Kako lahko mama na zdrav način začne “prerezovati popkovino”, ne da bi pri tem otroku vzela občutek varnosti?

To je seveda dolgotrajen proces. Najprej se bo morala zavedati svoje lastne ne-varne navezanosti in jo začeti spreminjati in to v varnem odraslem odnosu. Ko bo otrok čutil, da je varno (da mama ne potrebuje otroka za čustvenega partnerja, ga ne izrablja za lastne potrebe), bo tudi on začel zaupati, da se lahko oddalji, raziskuje, je avtonomen in da posledično z mamo ne bo nič narobe.

Predvsem bo dobil zdrav občutek, da je lahko samostojen in avtonomen in hkrati povezan v odnosu. Nova vloga mame bo taka, da se bo morala naučiti biti odločna in hkrati nežna, biti vedno čustveno na razpolago in vedeti, kaj se v otroku dogaja, se zanimati zanj, vendar ne na način kontrole, temveč z iskrenostjo in čustveno prisotnostjo.

Spremembe v odnosu pogosto sprožijo močne čustvene odzive

Kaj lahko mama realno pričakuje, ko začne spreminjati način ravnanja – ali so zavrnitev, jeza ali celo sovraštvo normalen del tega procesa?

Zagotovo, predvsem pa ogromno strahu. Tesnobni otrok doživlja veliko strahov, glavni od njih pa je strah pred zavrnitvijo in zapustitvijo oz. zapuščenostjo. Zato se otrok lahko vede na različne načine: eden bo odreagiral z besom, drugi se bo zaprl vase. Vsa ta občutja mora mama zdržati, razumeti, da se otrok vede tako ravno zato, ker ga je strah, da bo ostal sam, zapuščen in brez mamine ljubezni in pozornosti. Strah ga je, da ne bo pripadal, da ne bo sprejet tak, kot je. Če se mama tega zaveda, bo lažje šla skozi proces lastnega spreminjanja in posledično osamosvajanja otroka od nje.

Zaključek: Zdrava bližina pomeni tudi prostor za samostojnost

Zdrav odnos med mamo in sinom ni odnos nezdrave bližine, temveč odnos, ki se zna prilagajati razvoju otroka. Ljubezen se ne meri v tem, koliko časa mama preleži ob otrokovi postelji, temveč v tem, da:

• mu je čustveno na razpolago,
• se odziva na njegovo vedenje in čustvene odzive in reakcije ter
• razvija zdravo mero med bližino in oddaljevanjem.

Le tako bo otrok dobil dovoljenje, da je lahko samostojen, suveren in kreativen.

Ko mama naredi korak nazaj, ne zapušča otroka. Daje mu prostor, da zraste. In prav v tem prostoru se pogosto rodi tista tiha, a trdna povezanost, ki traja tudi takrat, ko luči ugasnejo.

V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja, kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar, ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem. Lahko pa tudi samo označite tematike, o katerih bi želeli izvedeti več.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar