Izkušnja seniorjev v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem

Z leti se nam zdi, da v prometu že vse znamo in poznamo, da smo najboljši vozniki ter da svoje vozilo obvladamo do potankosti. Žal ni tako, zato sem se pridružil skupini voznikov seniorjev, da spoznam delo in učenje v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem.

V sredo, 8. julija, je poleg naše skupine znanje o varni vožnji z odprtimi očmi in širokimi ušesi nabiralo še kar nekaj tečajnikov, ki so bili na motorjih ali v avtomobilih. Že ob sprejemu ti prijazna mladenka zaželi dobrodošlico, nato pa urediš vse potrebno za prijavo. Napoti nas v učilnico, kjer nas sprejme inštruktor Marko Bračič, s katerim se družimo celo dopoldne in še del popoldneva.

Začnemo v učilnici, torej s teorijo, kjer sicer pridejo do izraza izkušnje, a vsega vseeno ne vemo. Nič zato – vse, kar smo pozabili ali nismo vedeli, obnovimo in izvemo v učilnici, da bomo lahko to novo in staro znanje kasneje uporabili na poligonu.

Tako se sprehodimo od zaviranja, sistema ABS, pogona na prednja in zadnja kolesa, ročne zavore pa vse do pnevmatik, ki so pomemben del avtomobila, saj so edini stik z voziščem. Dotaknemo se tudi statistike. Čeprav ni najbolj navdušujoča, jo moramo sprejeti takšno, kot je. Ob tem ugotovimo, da je za večino prometnih nesreč voznikov, starejših od 65 let, kriv človeški faktor – neupoštevanje pravil, vožnja po nepravilni strani vozišča, nepravilno izvajanje premikov z vozilom ter neprilagojena hitrost.

Spoznamo načine ukrepanja v kritičnih situacijah, kot so zaviranje, umikanje in zaviranje z umikanjem. In to še ni bilo vse. Na modelu avtomobila spoznamo tudi obnašanje vozila pri zaviranju, napredne tehnologije vozil, vrste in stanje vozišča, vremenske razmere, okolico, prometno signalizacijo in opremo ter druge udeležence v prometu.

Pomembno je, da pred začetkom vožnje pregledamo, ali je naše vozilo tehnično brezhibno, ali delujejo vse luči in ali je tlak v pnevmatikah takšen, kot ga priporoča proizvajalec vozila. Kar nekaj časa smo posvetili pravilni nastavitvi sedeža, drži rok na volanu ter spoznavanju samega sebe kot voznika.

Posebno poglavje so bile pnevmatike. O njih smo se pogovarjali kar nekaj časa, predvsem o pravilu 4, 4, 4, kar pomeni štiri enake pnevmatike na obeh oseh (enak profil, dimenzija in proizvajalec), največ štiri leta uporabe oziroma štiri sezone, saj po tem času guma izgubi ključne lastnosti zaradi staranja, čeprav je profil še dovolj globok, ter najmanj štiri milimetre globine profila. Zakonski minimum za zimske pnevmatike je sicer tri milimetre, priporočilo AMZS za večjo varnost pa so štirje milimetri. Za letne pnevmatike je priporočena globina nekoliko manjša.

Ko smo se dovolj nasedeli v učilnici, smo se odpravili na teren, oziroma na poligon. Najprej smo dobili radijske zveze, prek katerih smo komunicirali z inštruktorjem. Pravzaprav je on komuniciral z nami. Počasi smo se podali od vaje do vaje.

Sprva so bile nekoliko lažje, nato pa je bilo treba nekoliko bolj pohoditi stopalko za plin. Takrat je bilo treba biti res zbran. Še prej smo preverili stanje pnevmatik in vozila.

Sledile so zahtevnejše naloge, pri katerih smo ponovno preverili pravilno nastavitev sedeža in volana ter se spomnili, da morajo biti roke na volanu vedno v položaju »petnajst do treh«.

Najprej smo preizkusili zaviranje na mokrem vozišču. Kar dobro nam je šlo, čeprav smo nekateri ob močnem zaviranju pripeljali vse do suhega asfalta. Kaj hočemo – gume, hitrost in razmere naredijo svoje. Najpomembneje pa je bilo, da nismo nikogar povozili in da nismo povzročili nobene škode.

Sledila je vožnja skozi ovinek na mokri podlagi. Ja, celo driftali smo lahko, le s proge nismo smeli zapeljati in nismo smeli podreti stožcev, ki so označevali začetek in konec proge. Tudi ta vaja nam je šla dobro.

Na zadnji vaji pa je bilo nekoliko težje. Mokro vozišče, nenadna ovira in hkraten zasuk vozila – vse naenkrat. A vaja dela mojstra in tudi tukaj smo na koncu dokazali, da znamo ohraniti mirno kri in koncentracijo.

Ker smo bili res dobri, smo si prislužili še vožnjo z električnim vozilom, in to takim, ki nosi ime po srbsko-ameriškem elektroinženirju, izumitelju, fiziku, kemiku in matematiku.

Preden smo se ponovno zbrali v učilnici, smo se okrepčali v gostišču, ki je del centra. Nato je sledila zaključna refleksija, ki smo jo sicer opravili že po vsaki posamezni vaji. Slišali smo še nekaj spodbudnih besed in koristnih napotkov, nato pa prejeli diplome, kar pomeni, da le nismo bili tako slabi, kot se nam je zdelo.

Na koncu gre zahvala AMD Lukovica, ki nam je omogočil, da smo svoje vozniške sposobnosti preizkusili na poligonu AMZS na Vranskem in preživeli res lep dan, poln novih spoznanj, ki jih bomo uporabili, če bo do takšnih situacij prišlo. Vseeno pa upam, da jih ne bo treba uporabiti.

Vsem, ki se še odločate, ali bi se udeležili programa, toplo priporočam obisk Centra varne vožnje AMZS na Vranskem. Ne bo vam žal.

Avtor: DJD