V ponedeljek, 28. septembra, sta zbranim v dvorani Kulturnega doma Antona Martina Slomška svojo življenjsko zgodbo predstavila Melita in Gregor Čušin. Ob Gregorju smo vajeni večerov, polnih humorja, življenjskih spoznanj in predvsem treznega premišljevanja, ki ga rad opre na Sveto pismo. Tokrat pa je bila posebnost večera tudi Melita, saj smo jo imeli priložnost spoznati v nekoliko drugačni vlogi.
Po štiridesetih letih zakona se je hitro pokazalo, da se zakonca dobro dopolnjujeta. Gregor je večino večera govoril, Melita pa ga je poslušala in mu prikimavala. Na začetku ji je sicer odstopil nekaj minut, nato pa je znova prevzel pobudo. Ob tem se je marsikateri moški verjetno vsaj za trenutek vprašal: »Poglej Čušina – žena govori, on pa kima. Ali ti ne bi mogla tako?«
Skozi pripoved smo se sprehodili od Gregorjevih otroških let in prvih šolskih korakov do študentskih let ter kasnejših skupnih življenjskih preizkušenj. Dotaknila sta se tudi težjih obdobij, med drugim zdravstvenih preizkušenj, ki jih je prestajala Melita. Sledila je pot na gledališke odre, številne predstave in poskusi, kako ljudi nagovoriti ter jih spodbuditi k boljšemu življenju in veri. Pri tem je Gregor s svojim značilnim humorjem ugotovil, da so za spreobrnjenje ljudi vendarle potrebni – čudeži.
Večer je bil prepleten s številnimi duhovitimi mislimi. Slišali smo, da je oltarna miza pravzaprav »šank v težavah«, saj eni odidejo v gostilno, kristjani pa v cerkev. Pa tudi spodbudo, naj kristjani živimo tako, da bi nam bili drugi kar malo »fovš« – ne zaradi materialnih dobrin, ampak zaradi veselja, svobode in življenja, ki izvira iz vere. Bog nam namreč daje talente, ki jih je treba prepoznati, razvijati in uporabljati.
Posebej močan je bil Gregorjev odgovor na vprašanje, ki ga pogosto sliši: kako lahko živi svojo vero med ljudmi, ki ne verujejo enako kot on. Vera po njegovem ni obleka, ki bi jo lahko ob različnih priložnostih zamenjali. Ne moremo biti eno nedeljsko dopoldne verni, v ponedeljek zjutraj pa nekoliko manj. Vera je nekaj veliko globljega. Je kakor koža – nekaj, kar je ves čas z nami.
»Vera je koža. In s kože ne moreš,« pravi Gregor. Res jo lahko zakrijemo z obleko – za k maši, za v hlev, za šport ali za službo – vendar ostaja z nami. Tudi vera doživlja sonce in mraz, se suši, peče in srbi. Pomembno je, da ostane čista.
Svoje vere, kot pravi, nikoli ni skrival. »Jaz sem bil, kar se vere tiče, skozi nudist. Jaz nisem preoblačil za tako in tako. Jaz sem hodil gol po svetu.« Ob tem poudari, da ne gre za pogum ali željo po izpostavljanju. Preprosto je želel biti to, kar je. Če ga je kdo vprašal, je povedal, kaj veruje in kako razmišlja. »Lagal pa nisem,« pravi. Včasih je bilo zaradi tega neprijetno ali težko, tudi v času referendumov, vendar je šlo.
Prav v tem je bilo eno osrednjih sporočil večera: vera ni nekaj, kar bi živeli samo v cerkvi. Je način življenja. Je del človeka in se mora pokazati tudi zunaj cerkvenih zidov – v odnosih, pri delu, v družini in med ljudmi, ki razmišljajo drugače.
Ob pripovedovanju življenjske poti zakoncev Čušin tako ni manjkalo ne smeha ne resnih misli. Gregor je večer sklenil še z nekaj šalami, tokrat že nekoliko bolj »z zaprtimi usti«, in tako poskrbel za sproščen zaključek večera, ki je bil lep že sam po sebi. Še enkrat se je pokazalo, da je mogoče o veri govoriti resno, a hkrati preprosto, življenjsko in z veliko humorja.
Melita in Gregor Čušin sta nam skozi svojo zgodbo pokazala, da štirideset let skupne poti ni le številka, ampak je zgodba o vztrajnosti, preizkušnjah, medsebojnem dopolnjevanju in predvsem o veri, ki jo je treba živeti – vsak dan in povsod.
Avtor in foto: DJD
