Življenjska pot in vloga dr. Franceta Bučarja pri nastajanju samostojne slovenske države v knjigi dr. Rosvite Pesek: Bučar

Zgodovinarka in novinarka dr. Rosvita Pesek, voditeljica Odmevov na Televiziji Slovenija, je v svoji tretji knjigi Bučar, orisala življenjsko pot in vlogo dr. Franceta Bučarja pri nastajanju samostojne slovenske države. Knjiga, ki obsega več kot 600 strani, je izšla v zbirki Mohorjeve založbe iz Celovca "Kako so gradili državo", v kateri predstavljajo pomembne osebnosti slovenske osamosvojitve. Pred tem je v isti zbirki izšli še dve knjigi iste avtorice, in sicer Osamosvojitvena vlada (2011) in Pučnik (2013). Predstavitev knjige je domžalski javnosti avtorica predstavila v sredo, 25. januarja 2017, v prostorih Knjižnice Domžale.

»To je bila tema moje doktorske naloge in tudi vse moje tri nadaljnje knjige se ukvarjajo s tem obdobjem. Seveda pa sem pri obeh biografijah, o Pučniku in Bučarju, morala korenito poseči v vojni in povojni čas, svinčena leta in slovensko pomlad. Brez slednje pa take osamosvojitve, kot je bila, tako ali tako ne bi bilo, tako da se na neki način vse prepleta in povezuje«, je uvodoma dejala dr. Rosvita Pesek.

dr. France Bučar je bil gojenec škofovih zavodov, kjer je po lastnih besedah dobil temeljito izobrazbo in temeljno strukturo za svojo življenjsko pot. V burnih letih druge svetovne vojne se je pridružil partizanom, zatem je bil leto dni zaposlen v Udbi, bil je vladni in skupščinski birokrat, profesor na pravni fakulteti in disident. Bil je med avtorji znamenite 57. številke Nove revije. Z znamenitim govorom v Strasbourgu si je prislužil naziv "narodni izdajalec."

Na prvih demokratičnih volitvah je bil izvoljen za poslanca v republiško skupščino in bil izvoljen za prvega predsednika. Prva izvoljena demokratična skupščina je sprejela vso potrebno zakonodajo za samostojno Slovenijo. Ob konstituiranju skupščine je Bučar poudaril, da se s konstituiranjem demokratično izvoljenega parlamenta v Sloveniji končuje državljanska vojna. Tlakoval je pot novi ustavi Republike Slovenije in velja za njenega očeta.

»Bučar je imel pomembno vlogo pri pisanju slovenske ustave, saj jo je napisal dobršen del. Kot predsednik ustavne komisije pa je tudi vodil ves postopek njenega nastajanja, usklajevanja in sprejemanja. »In kot vidite, se decembra 1991 sprejeta ustava kar dobro drži. Sprememb je doživela bore malo, pa še te v glavnem zaradi Evropske unije«, je povedala avtorica knjige.

Kot predsednik parlamenta je odigral pri vprašanju lustracije ključno vlogo in s tem z današnjega zornega kota močno vplival na večplastni proces slovenske tranzicije, ki posledično še kar traja in traja.

»Bučar lustracije ni preprečil, bil pa je njen nasprotnik. Skupščina v času, ko jo je vodil Bučar, sploh ni odločala o celoviti lustracijski zakonodaji. Demosu je pomenil nastanek samostojne države več kot pa obračun z nosilci bivšega režima! Lustracija v resnici sploh ni bila tema v letih 1990 in 1991. O delnem lustracijskem dopolnilu, ki naj bi veljalo le za bodoče poslance, se je odločalo ob izteku mandata septembra 1992, ko se je sprejemala volilna zakonodaja. Šlo je za t.i. Starmanovo dopolnilo k 111. členu. Zanj je glasovalo le 119 poslancev od 240, potrebni pa sta bili dve tretjini glasov. Bučarjev glas »ne«, torej ne bi ničesar spremenil« je dejala avtorica.

»Bučarjeva vloga pri rušenju Peterletove vlade in pri razpadu Demosa je bila velika. Izdatno se je angažiral zato, da se je kot kandidat za mandatarja pojavil Marko Voljč, v bistvu pa je podprl vse tri Peterletove konkurente, torej Voljča, Igorja Bavčarja in Janeza Drnovška«, je dejala dr. Rosvita Pesek.

Bučar je bil tudi v skupini, ki je šla k Zoranu Jankoviču na magistrat: »O tem, zakaj je šel na magistrat, se je Bučar izjasnil kar sam. Povedal je, da se je v izbiri med Janezom Janšo in Zoranom Jankovičem odločil za Jankoviča. Bojazen pred tem, da bi na volitvah zmagal SDS z Janezom Janšo na čelu, čeprav sta bila z Janšo v najbolj usodnem času demokratizacije in osamosvajanja na istem bregu, torej zaveznika, je bila tako velika, da je odšel izrazit podporo Zoranu Jankoviču in s tem naredil največji premet v svojem 92 let dolgem življenju.«

Na koncu je še povedala, da bo Bučarja zgodovina vrednotila kot osebnost, ki je odigrala eno od ključnih vlog na poti Slovencev k demokratični in samostojni državi. 

France Bučar je umrl leta 2015 v 92. letu starosti.