Nikoli ni prezgodaj, nikoli ni prepozno

Nikoli v mojem pestrem življenju si nisem predstavljal, da bom na stara leta še telovadil. Navdušil sem se takoj, ko sem slišal, kaj se ob Kamniški Bistrici dogaja.

Ko te zjutraj ura s cviljenjem prebudi, ali pa si že buden, ker je postelja postala pretrda, veš, da moraš ves polomljen vstati. Greš na jutranje raztegovanje, na naš lepo urejen prostor ob vodi – za katerega se moramo zahvaliti Vinku in vsem pomagačem. Lepo mi je, ko vsako jutro zopet vidim dobrovoljno, prijazno druščino. Saj smo že postali prijatelji. No, zdaj sem njihov “ata”- še dobro, da so že vsi pri svojem kruhu, da sem lahko ata brez skrbi. Le zakaj ne bi prihajal med zadovoljne, za mene mlade telovadce – še posebno, ko ostaneš sam. Sin me včasih draži: “Saj bi tudi jaz z veseljem telovadil, obkrožen z 20 let mlajšimi damami pa nimam te sreče”.

Z zadovoljstvom prihajam na razgibavanje za moje trde sklepe in mišice, kolikor jih je še ostalo pri mojih 91 letih. Dež, mraz ali sneg ne sme biti ovira, da ne bi šel, ker je to zame postalo obvezno. Že med potjo (zgodaj zjutraj za nas čez 80), se ob Bistrici naužijemo svežega jutranjega zraka, še posebno pri hitri hoji ga globoko zajameš s polnimi pljuči. Ker mi v vratu ne škriplje več, se na skrivaj lahko še za katero ozrem, ne da bi se slišalo.

Pri telovadbi uživam. Le kako nebi, ko nam prijetno žubori voda, ptički nam pojo, rož'ce nam vse leto cveto –zopet po zaslugi Vinka. Veverice nas razveseljujejo, da med telovadbo zvedavo gledamo za njimi. Kar milo se ti stori, ko v Bistrici opazuješ zaljubljene račje parčke, še čaplja nas pozdravlja, da o vranah ne govorim, kako prežijo na račji zarod.

Če pogledaš proti Homcu ob jutranji zarji, nas pozdravlja oranžno osvetljena cerkvica. Z mostu, ob lepem vremenu, vidimo naše lepe Kamniške planine, skozi leto vedno v drugačni, lepi sliki.

Zakaj ne bi hodil v ta naš priljubljeni kotiček, saj je zdravo tudi za dušo. Za zaključek telovadbe, držeči se v krogu, večkrat zapojemo kakšno staro, domačo pesem, seveda po zaslugi predsednika “DU” Martina, ki poskrbi, da ne “fušamo” preveč. Nazadnje je obvezna še naša himna. Martin nam dirigira pri petju, pri telovadbi pa naša Kati. Obema hvala!

Da je še bolj pestro, praznujemo kar veliko rojstnih dni. Vsak slavljenec nas pogosti s kaj tekočega, slastnega in sladkega. Vse najboljše je še treba zapeti in voščiti, no pa kakšno pesem za slovo.
Ker smo zelo pridni, nas obišče in obdaruje tudi Miklavž s parklji. Za pusta nas privzdignejo zabavne pustne šeme s slastnimi flancati in krofi. Za smeh imamo res kup razlogov, zato se vsak dan zadovoljni vračamo domov.

Ali nam ni lepo!? Saj živimo v zlatem raju. Prelepa si naša domovina Slovenija, premalo se zavedamo tega in nam morajo to povedati tujci.

NA ZDRAVJE ZA ZDRAVJE

Ivan Kralj – ŠOLA ZDRAVJA – skupina Radomlje