Intervju s Klapo Sidro: Glas o šestih odličnih vokalistih iz občine Lukovica se širi iz ust do ust

Klapa pomeni druženje in tako je iz druženja na rojstnodnevnih zabavah ter skupnega prepevanja leta 2012 nastala vokalna Klapa Sidro, ki jo sestavlja šest mladeničev iz občine Lukovica in okolice. Blaž Andrejka, Matej Avbelj, Rok Avbelj, Blaž Berlec, Janez Lebar in Gregor Strehar so glasbeno podkovani pevsko ali instrumentalno, saj izhajajo iz domačih kulturnih dejavnosti. Večinoma so bili in so še člani Godbe Lukovica, Mešanega pevskega zbora Šentviški zbor, Moškega pevskega zbora Janko Kersnik, njihovi začetki pa segajo v Glasbeno šolo Domžale pod vodstvom Tomaža Pirnata. Vsak od njih igra na en inštrument, in sicer klarinet, trobento, tubo in klavir. O njihovem 7-letnem druženju ob zvokih dalmatinskih, slovenskih in tujih napevih smo se pogovarjali z Blažem Andrejko in Rokom Avbljem.

Ideja, da se povežete in nadenete ime, je nastala po prvem koncertu leta 2012 na Filozofski fakulteti, ko ste nastopili v okviru seminarske naloge o slovenski ljudski glasbi Blaža Andrejke. Kako se spominjate vaših začetkov?

Klapa Sidro se je razvijala od tega nastopa dalje, ko smo del seminarske predstavitve odpeli v živo in potem zapeli še v preddverju Filozofske fakultete. Ime samo smo izbrali šele po letu dni rednih vaj, ko smo zapeli na lukovški občinski proslavi in zaznali da vse skupaj nekam pelje in se rabimo poimenovat! Pojem “Sidro” se nam v vseh ozirih zdi posrečena izbira. Začetki so bili enkratni, nastopi so se iz naših družinskih praznovanj kmalu razširili do za nas neznanih ljudi. Do sedaj smo dvakrat nastopili na festivalu Slovenskih klap Klape Slovenije, imeli samostojna koncerta v Kranjski Gori in Tunjicah pri Kamniku, nastopali na številnih koncertih, tudi kot predskupina Klape Šufit. Letno smo se pojavili na več kot 75 porokah in drugih priložnostih, kot so rojstnodnevna slavja, obletnice, pa tudi pod okni (smeh).

V tem času ste doštudirali. Kaj sedaj počne vsak izmed vas?

Vsak izmed nas je v sedmih letih napredoval na svojem področju. Matej je zaključil Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana ter se vpisal na Akademijo za glasbo, oddelek za petje. Kot zborist je zaposlen v opernem zboru SNG Opere in balet Ljubljana. Blaž je uspešno zaključil študij Muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je sedaj učitelj glasbe. Gregor in Rok sta diplomirana inženirja gradbeništva, kar jim daje tudi kruh, Roku predvsem pečarstvo. Janez dokončuje Fakulteto za elektrotehniko in je že zaposlen v teh vodah, Blaž Berlec pa zaključuje dvopredmetni študij Španščine in književnosti ter Etnologije in kulturne antropologije na ljubljanski Filozofski fakulteti in je trenutno eden izmed inštruktorjev Les Mills vodenih vadb.

Kako usklajujete udejstvovanje v Klapi Sidro in ostale obveznosti?

Kljub službam, ki jih imamo in obveznostih Sidra se nismo odpovedali primarnim kulturnim dejavnostim, kot je udejstvovanje v Godbi Lukovica ali petju v zborih, saj čutimo dolžnost do njih in jih ne želimo odpovedati. To pomeni, da nikomur Klapa Sidro ne predstavlja edine aktivnosti poleg službe in se težko usklajujemo. Zbori in Godba Lukovica imajo fiksne vaje, posledično je skoraj nemogoče najti čas za vaje Klape Sidro, ki bi ustrezal vsem. Trenutno svojega fokusa še nismo preusmerili samo v klapo tako v glasbenem, časovnem kot tudi promocijskem smislu.

Vaši načrti po sedmih letih?

Zavedamo se, da smo karakterno zelo različni. Ko smo začeli s klapo smo bili mladi fantje na pragu odraslosti, sedaj pa smo stari med 23 in 33 let, kar pomeni, da se je vsak razvil nekoliko po svoje. Se osamosvajamo, imamo svoje mišljenje in stališča. Šest dobrih pevcev na kupu ni edini pogoj za večji uspeh. Trenutno smo potrpežljivi in se prilagajamo temu, kar bo prinesel čas. To, da smo si različni (a obenem zelo povezovalni), je po drugi strani zelo velik plus, saj tako ne potrebujemo zunanjega vodje. Nas šest tako nekako pokrivamo vse socialne, karakterne in psihološke vloge, ki jih zahteva uspešen tim (kot jih recimo razdelal Belbin), saj imamo v klapi osebo, ki je zelo stroga in je redko zadovoljen s kvaliteto, osebo, ki mu je vedno hitro vse dobro in vzpodbuja kreativnost in nastope, osebo, ki mu je pravzaprav vseeno in je bolj važno, da se dogaja in da smo skupaj, enega, ki pogosto analizira nastope in stanje ter že snuje dolgoročne plane, kot da igra šah, enega, ki ne želi, da bi bilo preveč špilov, saj to tudi ni najboljše, enega, ki hoče, da se spoštujemo – da je tudi cena takšna, kot je treba … (smeh). Če pogledamo na našo pot in načrte malo bolj dolgoročno iz oddaljene perspektive, menimo, da nam gre dobro in lahko pridemo daleč, kot tekači na dolge proge. Obenem pa se lahko zgodi, da bomo imeli v roku enega leta svojo skladbo in večji samostojni koncert. Pustimo se presenetiti (smeh).

Je vaša skladba že v nastajanju?

Lahko bi imeli svojo pesem iz danes na jutri, vendar menimo, da izhaja vse iz trenutnega (kvalitetnega) navdiha in “velikosti” želje. Trenutno smo zaposleni z drugimi stvarmi (službe, šola) in znotraj Sidra težko vzplamti nekaj tako izjemnega kot avtorski komad klape Sidro. Pesem mora biti interes skupnega angažmaja, plod neskončnega skupnega druženja, da se tako začutimo. Vezne niti so trenutno šibkejše, kot so bila prva štiri leta. Obenem pa smo pred kratkim v Mariboru pridobili tudi nova poznanstva in morda se bo iz tega razvilo kaj več. Kot že rečeno, smo potrpežljivi in se upamo biti prepuščeni toku dogodkov.

Kot omenjeno ste junija nastopili v Mariboru pred večjim občinstvom na največjem festivalu Slovenskih klap pri nas. Kakšna se vam je zdela ta izkušnja?

Na festivalu smo nastopili že prvo leto (2015), ko je bil festival izveden premierno. Nanj smo bili povabljeni tudi kasneje, vendar nikoli nismo imeli vsi časa, da bi se lahko udeležili. Letos nam je to ponovno uspelo, in sicer smo bili povabljeni s strani organizatorjev. Nekateri se prijavijo sami, drugi dobijo povabilo, nato pa organizatorji naredijo izbor osmih klap izvajalcev, ki pridejo na koncert. Odpeli smo eno slovensko in dve dalmatinski pesmi, in sicer »Ona diši po pomladi« Ansambla Spev, dalmatinsko krasotico »Vilo moja« ter lahkotnejšo popularno »Sad kada došla si«. Poleg nas so v Športni dvorani Hoče med drugimi nastopale tudi klapi Dalmari in Lumin, Il Divji ter Stiški kvartet. Nastop nam je uspel odlično, na odru smo se počutili dobro, kljub enemu lapsusu je bil odziv publike izjemen, deževale so pohvale. Tako je do nas pristopil tudi znani slovenski tekstopisec. Kot rečeno, morda izveste njegovo ime v prihodnjih mesecih (smeh).

Katere skladbe najraje pojete?

Iz vidika harmonije, melodije in tipa glasbe nam zelo odgovarja dalmatinski melos. Ti komadi imajo nekaj v sebi, saj jih ljudje povezujejo z obmorskim počitnikovanjem. Ko se v tempu, v katerem živimo, z veseljem spominjamo morja in prostih dni brez skrbi. Dalmatinska glasba nam zelo odgovarja in pri teh skladbah se še bolj začutimo na odru.

Kaj se vam zdi najpomembnejše, ko ste na odru?

Da dobro zvenimo, začutimo komad in drug drugega, predvsem pa to, da uživamo na odru. Ob žalostnih pesmih se marsikdo izmed nas spomni tudi na kakšno nekdanjo ljubezen.

Ali so podoknice še aktualne?

Čedalje manj. Zdaj smo starejši, malo smo se zresnili in dosti delamo, tako da niti ni toliko časa. Veliko nas ima partnerke – Matej je oženjen in nimamo več toliko motivacije do podoknic (smeh). Včasih smo zelo veliko prepevali pod okni, celo v času žleda. Seveda nas fantje še vedno prosijo, da bi zapeli za njihove punce, vendar je tega manj kot prej. So tudi že fantje peli z nami svojim puncam za rojstne dneve. Punce so bile navdušene, marsikdaj v solzah. Obenem pa nas zelo veseli, da nismo dobili še nič na glavo (smeh).

Kaj se je zgodilo zabavnega in vam je ostalo v spominu v teh letih?

Veliko anekdot se je že pripetilo od bežanja pred psi in med cipresami do spontanih nastopov na plaži. Ko smo bili v Puli, smo se spontano postavili v polkrog, zapeli na glavni ulici in kaj hitro so se ob nas začeli ustavljati ljudje. Nekdo je pristavil klobuk in v 15 minutah se je nabralo prispevkov za dve rundi. Večkrat se je že zgodilo, da smo si v lokalu s petjem spontano prislužili pijačo in tako se je naše kosilo zamaknilo tudi za pet ur (smeh). Zabavno je bilo tudi na morju, ko smo se odločili, da bomo imeli vaje na balkonu našega apartmaja. Sosed domačin je lastnico vprašal, katere Dalmatince ima nastanjene in ko je izvedel, da prihajamo iz Slovenije, nas je navdušeno peljal v konobo, kjer so bili sami domačini. Tam smo zapeli pesem, kjer so nas najprej pričakali začudeni pogledi, po dveh pa so počasi postajali navdušeni. Sosed jim je rekel, da smo fantje iz Šibenika in domačini so takoj odvrnili, da so vedeli, da je nekaj takšnega. Nam je bilo malo čudno, zakaj iz Šibenika in na poti domov smo ga povprašali o tem. Pojasnil nam je, da če bi jim povedal, da smo iz Slovenije, domačinom najbrž ne bi bili všeč, ker pa nas je predstavil kot fante iz Šibenika, so bili zelo zadovoljni, saj naj bi od tam prihajali najboljši klapski pevci, kar jim je bilo v poklon, kasneje tudi nam. So se že našli pevci oz. posamezniki, ki so nas kontaktirali z namenom, da bi se nam pridružili. Dosti povpraševanj so nam poslali kar v hrvaškem jeziku, saj so mislili, da smo Dalmatinci (smeh).

Največkrat vas je možno slišati na kakšni poroki?

Od tega da skoraj skočimo iz torte ali vkorakamo, ko spuščajo lampijončke … Zadnji dve leti dosti nastopamo tudi na cerkvenih porokah. Običajno smo skoraj vedno ob torti. Sedaj smo se že toliko uigrali, da imamo tudi pevce iz okolice, ki nam priskočijo pomagati, če kdo izmed nas ne more, tako da če se le da, se odzovemo vsakemu primernemu povabilu.

Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki vam ga zastavijo je: “Zakaj dalmatinske pesmi?”

Radi poudarimo, da primarno izhajamo iz slovenske ljudske pesmi. Najprej moraš ljubiti in spoštovati svojo kulturo in svojo pesem, da lahko potem prikažeš v svoji polnosti tudi druge pesmi. Ne pojemo samo dalmatinskih. Temeljimo in rastemo s prepevanjem slovenskih pesmi in v skrbi za slovensko kulturo že od malih nog oziroma odkar lahko. Dalmatinske pesmi so prišle spontano, njihov melos je preprosto navdihujoč. Tako imamo slovenskega repertoarja malo manj kot polovico, morda je razmerje med slovenskimi in dalmatinskimi pesmimi 40:60.

Čeprav se ne promovirate veliko, pa vseeno dosti nastopate?

S strani ljudi dobivamo odzive, da vokalno ne zaostajamo za drugimi klapami. Veliko je vokalno drugačnih zasedb, obenem pa veliko več vlagajo v promocijo in se angažirajo. Nismo toliko aktivni na zemljevidu družbenih omrežjih in nimamo še svoje skladbe, kar pa še ne pomeni, da ne nastopamo več. Naša promocija je od ust do ust.

Kakšna je vaša publika?

Tako mlajše kot tudi starejše generacije. Priredba skladbe »Pepelka«, ki jo imamo na našem Youtube kanalu, je nastala spontano. Po tej objavi so v stik z nami stopili predvsem mladi. Poznajo nas tudi starejši, in sicer za starejšo publiko zapojemo slovenske ljudske pesmi. Dogaja se nam, da imamo med publiko vedno vsaj enega, ki se na glasbo precej spozna, kar pomeni, da je nujno, da si zmeraj dober. Tak glasbeni vplivnež vpliva tudi na ostale goste. Če on reče, da smo bili dobri, potem smo bili dobri. Smo pa tudi sami takšni, da želimo čim boljše odpeti, zaradi našega občutka in da gremo zadovoljni domov. Cilj naših nastopov je, da mi uživamo na odru, da se začutimo in posledično bo to prepoznala tudi publika. Energija povezanosti v klapi je izjemno pomembna ter dober zven, kar nam do sedaj še vedno uspeva in v tem uživamo.

Avtor: Lea Smrkolj, Foto: Arhiv Klape Sidro, Jernej Kokol