Nekdanja partnerja, ki sta tudi starša, bosta za vse življenje povezana. Ali se novi partnerji, ki so brez otrok, tega resnično zavedajo?

Vse pogosteje beremo, da se razveže ali razide 30 odstotkov parov. To pomeni, da se že vsak tretji par znajde pred novo življenjsko preizkušnjo in poglavjem. Spoznati ločenega očeta ali mamo v starosti okoli štirideset let postaja kar pogost pojav. Kakšni so izzivi, s katerimi se sooča samska oseba, ko spozna partnerja, ki je tudi starš? Koliko se osebe, ki (še) nimajo otrok in vstopajo v odnos z ločenim očetom ali mamo, zavedajo kompleksnosti te situacije? Ali se zavedajo, da spoznavajo človeka, ki je že vključen v starševsko dinamiko, ki ga/jo bo za vse življenje povezovala z nekdanjim partnerjem? O tem smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, partnersko in družinsko terapevtko.

Ločitev je težka in boleča preizkušnja. Je slovo od nečesa, za kar smo si – pa čeprav nezavedno – želeli, da bi trajalo »večno«, da bi raslo in cvetelo, da bi nam življenje polepšalo, ne pa zagrenilo. Za večino pomeni poraz, ki prinaša veliko razočaranje.

To pa ne izključuje možnosti, da si bosta nekoč vsak po svoje znova začela prizadevati za partnerstvo z nekom novim. Marsikdo si bo ob tem želel, da bi bil novi partner povsem drugačen. Da bi lahko skupaj zgradila odnos, bolj osrečujoč od prejšnjega.

Naša sogovornica Jana Lavtižar, partnerska in družinska terapevtka, povzema Glasserjevo misel, da »navadno dajemo prednost tistim odnosom, ki so kronološko starejši«. Ločen moški, ki je tudi oče, bo, ko se bodo pojavili problemi, zelo verjetno dajal prednost odnosu z otroki, ne glede na to, kako močno je zaljubljen v novo partnerko in kako slabo mnenje ima nemara o materi svojih otrok.

Včasih se zdi, da so očetje tisti, ki se po razhodu hitreje odločijo za novo razmerje, medtem ko so mame morebiti malce bolj previdne. Vendar to velja predvsem za tiste, katerih otroci ostanejo pri mami in jih oče videva redkeje, kar pomeni, da ima oče več svobode (in velikokrat tudi občutka osamljenosti), mama pa se mora bolj neposredno soočiti z vprašanjem, ali se bodo potencialni novi partner in otroci sploh ujeli.

Ali se ob srečanju z ločeno mamo ali očetom novi potencialni partner, ki je brez otrok, resnično zaveda dinamike, kompleksnosti odnosa ali bolje odnosov, v katere se spušča? Se zaveda, da je pred njim/njo oseba, ki ni brez obveznosti? In da bodo morebitni kasnejši očitki, povezani s to situacijo, krivični?

Človek, ki (še) ni starš, te izkušnje nima, a pomembna je njegova čustvena zrelost.

Ob ločitvi si seveda želimo, da bi bil naslednji partner drugačen od prejšnjega in da bi bil tudi odnos boljši. Kakšne so dejanske možnosti za to drugačnost?

Za tistega, ki je bil pobudnik razhoda, je morda za odtenek lažje, saj ni bil zapuščen, pa vendar bo primoran v novem odnosu razreševati vse tisto, kar je pustil nerazrešeno v prejšnjem. Vsak predeluje te usedline po svoje – nekdo v novem partnerskem odnosu, drugi že med procesom žalovanja, zlasti če si poišče podporo v varnem, zdravem odnosu s terapevtom.

Več čustvene prtljage ko smo predelali in bolj ko vemo, česa si ne želimo, večja je verjetnost, da bo novi partner nekdo, s katerim bomo imeli bolj funkcionalen odnos. Seveda bodo ostale teme, ki jih bo treba obdelovati tudi v novem odnosu, le da bo manj težko in uničujoče, kot je bilo v prejšnjem. Če se nam stvari ponavljajo, pa je čas za temeljit premislek in pogled vase.

Imate morda občutek, da je očetom po ločitvi lažje poiskati novo partnerko kot mamam? Povedano drugače, ali imajo ženske kot matere drugačen odnos do iskanja novega partnerja in snovanja nove družine kot moški? Matere morebiti čutijo drugačno odgovornost do otrok in tudi pričakovanja družbe so drugačna?

Če pogledamo površinsko in logistično, je laže moškim, namreč tistim, ki imajo otroke pri sebi manj časa kot mame.

Poznam pa tudi precej primerov, ko so ženske previdnejše zato, ker imajo vrh glave »skrbi« za moške in neenakomerno razporejenega neplačanega dela doma. V patriarhalnem modelu družbe in družine nova zveza ženskam prinaša več dela, moškim pa večjo razbremenitev, saj skrb za večino gospodinjskih opravil prevzame ženska. Svetle izjeme so sicer vse pogostejše in zares sem prepričana, da moški, ki živi, če citiram Marjana Ogorevca, v moški energiji, ne izgubi čisto nič svoje moškosti, če partnerko tako ali drugače razbremeni domačega dela. (Nasprotno, pokaže jo – in je za to tudi poplačan.)

Kaj lahko storita partnerja, če je eden že starš, drugi pa ne, da se ne bo njuno razmerje vrtelo samo okoli »starševske vloge« enega od njiju? Da ne bo njuno razmerje reducirano na skrb za otroke ter logistično usklajevanje vseh obveznosti, ki jih dva samska odrasla brez otrok nimata?

In če vas dopolnim: da se ne bo njuno razmerje vrtelo tudi okoli tega, ali bosta skupaj imela novega otroka ali ne. Vsak od nas pozna kako zgodbo partnerja, ki še ni starš, o letih čakanja, hrepenenja, »žrtvovanja«, skrbi za partnerjeve otroke, pritiskov, prepirov in manipulacij. Če vam partner, ki že ima otroke, reče, da si novih ne želi, mu raje verjemite na prvo besedo. In če si partner, ki si želi otrok, vi pa ne, mu takoj jasno povejte svoje stališče. Vsem pa toplo priporočam knjigo kolega dr. Damijana Ganca Izzivi očetovstva po ločitvi.

Kaj bi rekli tistim, ki si po razhodu nezadržno želijo novega odnosa? Na kaj naj bodo pozorni?

Vzemite si čas za samsko obdobje. Če se vam to zdi neznosno, se vprašajte, zakaj ne zmorete kot odrasla oseba nekaj časa preživeti sami. Ne govorim o bolečem pogrešanju dvojine, na katero smo bili navajeni, tudi če je bila nefunkcionalna, a nas nanjo vežejo tudi lepi spomini; zveze, ki nam je dala otroka ali otroke; dejstva, da smo družino ustvarili z upanjem, da bo ostala trdna za zmeraj. Ta bolečina, žalost in še množica drugih čustev je normalno stanje žalovanja. Tudi če smo mi tisti, ki smo odšli, in so rane manj vidne, bolečina manj ostra, za žalovanje potrebujemo čas.

Če si torej lahko vzamete čas zase, raziskujte, kakšna darila vam prinaša. Ko pa srečate nekoga, ki bi lahko bil nov partner, partner za resno zvezo, ga otrokom ne predstavite, dokler niste zares prepričani, da bi lahko bili v resnem razmerju z njim. Da ne bo prva oseba, ki jo boste spoznali, zaradi neizmernega hrepenenja po srečni družini že kar tista »prava«, ki jo boste predstavili otrokom. Zanje je spoznavanje vaših potencialnih partnerjev nepotreben dodaten stres. Naj spoznajo tistega, ob katerem se počutite zares varno. Počakajte nekaj mesecev, da se zaljubljenost razblini, tako boste laže ugotovili, kako vama gre v realnem življenju. In ne pozabite: časa imate več kot dovolj.

Jana Lavtižar, partnerska in družinska terapevtka je dosegljiva na tel: 040 523 787 ali na info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com