Mamice si po rojstvu želijo, da otrok doseže vse mejnike razvoja in po navadi komaj čakajo, da bo otrok dosegel najpomembnejšo fazo – kobacanje. A s trenutkom, ko otrok prične iti naprej v prostor, se pojavi nov izziv – v dosegu ima vse, tudi nevarne stvari. Kako postaviti mejo, kdaj reči otroku ne, kako vztrajati pri mejah, ko otrok zraste?
O vseh teh vprašanjih smo se pogovarjali z Martino Velec, dipl. psihologinjo in psihoterapevtko ter mamico dveh majhnih otrok, ki teorijo vsak dan preliva v prakso in je zato več kot izjemna sogovornica, ki združuje teorijo s prakso.
Martina, kdaj je čas da pričnemo s postavljanjem meja?
Meje nekako začnemo postavljati, ko dojenčki postanejo bolj mobilni in se začnejo bolj premikati po prostoru. Na primer, da se ne smejo dotikati električnih vtičnic in podobno. Večinoma so meje na začetku zaradi same varnosti otroka. Seveda je smiselno, da prostor prilagodimo otroku, da ga lahko varno raziskuje, so pa določene stvari, ki ostanejo.
So kakšna priporočila kako postaviti mejo?
Najpomembnejše pri mejah je, da so konsistentne. Zato je smiselno dobro razmisliti, kaj bomo dovolili in kaj ne. Če namreč otroku enkrat nekaj dovolimo, drugič pa ne, bo zmeden in bo to mejo še bolj pogosto preizkušal.
Kaj pa pri najmlajših otrocih, dojenčkih, ki so ravno skobacali?
Pri dojenčkih mejo pogosto postavimo tako, da odstranimo neko nevarno stvar, prestavimo otroka ali pa dejansko zamejimo dostop do česa. Vse skupaj pa pospremimo še z »NE«; »Ne smeš«; »Ne pustim« ipd. Ko so otroci že večji in nas bolj razumejo, jim je seveda smiselno razložiti, zakaj nekaj ne dovolimo in tudi kaj bomo naredili, če meje ne bodo upoštevali. Pomembno je, da se potem tega seveda tudi držimo.
Pri najmlajših otrocih je preusmeritev dobra stvar ali ne?
Preusmeritev pozornosti je včasih smiselna. Dojenčka recimo odvrnemo od tega, da bi se dotikal česa nevarnega s kakšno drugo zanimivo igračo. Malčka zamotimo s pogovorom ali kakšno zanimivo aktivnostjo. Če pa je otrok že razburjen in mu ob takih trenutkih vedno preusmerjamo pozornost, bo dobil sporočilo, da je potrebno čustva (sploh negativna) zatret/potlačit.
Še kakšen splošen nasvet staršem glede postavljanja meja?
Na splošno pri mejah ni dobro, da popuščamo. Seveda je veliko mej takšnih, ki se tekom let spreminjajo. Otroku, ki je vedno večji in posledično spretnejši na določenih področjih, vedno več dovolimo. Meje naj bodo kot nek okvir za otroka, ki mu predstavlja varnost. Naj pa ne bodo ovira pri samem raziskovanju sveta. Otroci bodo pa seveda meje preizkušali. Sploh okoli drugega leta starosti. Takrat je smiselno, da res razmislimo, katere meje so (nam) pomembne in tiste res držimo in ne popuščamo.
