Ekrani – strah in trepet razvoja naših otrok

Že od prvih dni našega življenja dalje je gibanje tisto, ki najpomembneje vpliva na razvoj naših možganov. Vsaka gibalna izkušnja krepi razvoj novih možganskih povezav, sinaps. Namesto gibanja se čas naših otrok seli pred zaslone, na sprehodu vidimo mladostnike in odrasle na telefonih na klopcah, v lokalih ipd.

Po nedavnem prispevku razvojne ambulante Domžale v oddaji Tednik na RTV se med starši širi ozaveščanje in nov pojem »ekranizem«. Govorili smo s Patricijo Marolt Razpotnik, mag. prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki izvaja delo specialne pedagoginje zaposlene v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov in mamico dveh fantkov.

Patricija, ozaveščanja staršev o vplivu ekranov na njihove otroke ni nikoli preveč, kajne? Kakšni so največji izzivi s katerimi se soočajo otroci in mladostniki danes?

Vsekakor, izredno me veseli, da se o tej temi res veliko govori in iskreno upam, da bodo vse te informacije padle na plodna tla.

Ko pa govoriva o izzivih otrok in mladostnikov in če se naveževa na ekrane, mislim, da so največji izziv ter težava vsebine, do katerih otroci in mladostniki prosto dostopajo. Namreč le klik ali dva stran so strani, aplikacije itd., ki vsebinsko presegajo stopnjo razumevanja otroka in zmožnost racionalnega delovanja ter odzivanja. Otroci in mladostniki slabše presojajo o ustreznosti vsebin, težje ter kasneje zaznajo nevarnost, hkrati pa želijo pripadati ter biti sprejeti med vrstniki, kjer je pač ta virtualni svet način druženja in tako zelo hitro lahko izgubijo stik z realnostjo, občutek za odgovornost, posledice, saj se to ne dogaja neposredno pred njihovimi očmi, ampak v nekem vzporednem svetu.

Kaj zanje pomeni prekomerna raba zaslonov ob dejstvu, da so jim dostopne res vse možne vsebine?

Dejansko jih lahko prekomerna raba zaslonov zlahka pahne v odvisnost. Digitalni svet pa ni izziv samo za otroke in mladostnike, ampak tudi za nas starše, namreč otroke moramo že od malega vzgajati in usmerjati ter učiti kritične drže, da se v nadaljevanju znajo izogniti omenjenim težavam oziroma nas pravočasno prosijo za pomoč. To je nek vzgojni vidik, ki v preteklosti ni potreboval posebne pozornosti, danes pa je vsekakor nujno, da otroka pripravljamo tudi na to.

Kvalitetna televizijska risanka oziroma oddaja verjetno še ni problem. Tablice, telefoni in poleg vsega vse to brez nadzora nad vsebino in časom, pa se na dolgi rok ne konča verjetno najbolje? Kakšne so posledice prekomernega časa pred zasloni?

Vsekakor ena risanka ali dve ne bosta škodovali in čisto vsi mi imamo kakšen lep spomin na naš čas otroštva ter naše najljubše risanke. Pa vendar je vsebina današnjih risank oziroma drugih vsebin na spletu  popolnoma drugačna kot je bila včasih. Ustvarjalci različnih platform in aplikacij na primer premišljeno uporabljajo principe nevroznanosti, da pridobijo čim večje število uporabnikov, saj jim v končni fazi to prinaša dobiček. Torej pri ustvarjanju vsebin oziroma aplikacij predvsem različnih socialnih omrežij je pogosto v ospredju vse drugo kot skrb za razvoj otroka ali mladostnika in možne posledice prekomerne ali nenadzorovane uporabe.

Dolgoročno pa prekomeren čas uporabe zaslonov vpliva na čisto vsa področja otrokovega življenja, kaže se tendenca, da so otroci gibalno manj spretni, saj imajo manj gibalnih izkušenj, govorno jezikovni razvoj otrok je slabši, izrazite težave se kažejo na področju pozornosti, koncentracije in čustvovanja otrok, slabša je bralna pismenost ter bralno razumevanje otrok, kritično mišljenje in še bi lahko naštevala. Ob pogovorih s starši v moji ambulanti vedno izpostavim, da če bi starši v resnici zares razumeli škodo, ki jo otrokom povzroča prekomerna izpostavljenost ekranom, omejevanje le-tega in nadzor nad tem ne bi bil sploh predmet debate.

Koliko časa naj bi bilo sploh priporočljivo, da otroci preživijo pred zasloni?

Kar se tiče časa pred zasloni, bi se tu kar navezala na najnovejše smernice, katere so izdali primarni pediatri iz Sekcije za primarno pediatrijo, ki v celoti odsvetujejo čas pred zasloni do drugega leta otrokove starosti. Pri predšolskih otroci med drugim in petom letom naj bo časa pred ekrani manj kot uro na dan, prva triada osnovne šole največ uro na dan,  druga triada osnovne šole uro in pol in otroci ter mladostniki tretje triade največ dve uri na dan.

Namesto gibanja, sprehodov, športa, so otroci pred zasloni. Velikokrat je to tudi bližnjica staršem, da imajo »mir in čas zase«. Kam je šla prosta igra otrok, kam zavedanje staršev, da je z otroki pač potrebno biti aktiven in na drugi strani spodbujati prosto igro, preko katere se krepi domišljija, razvoj in »se medtem najde čas za lastno kavico v miru«?

Predvsem mislim, da večina staršev ne razume zares  pomembnosti proste igre in kaj pravzaprav pomeni aktivno ukvarjanje z otroki. Nad starši je ogromen pritisk

pričakovanj okolice in umetno postavljenih norm kvalitete pripomočkov oziroma dejavnosti, ki dajejo občutek, da morajo otroku ponuditi najboljše na trgu, če želijo, da bo njihov otrok uspešen.

V dobri veri, da bodo le tako spodbudili njihova močna področja in ponudili najboljše za njihov razvoj, se starši odločajo za premnoge popoldanske dejavnosti, nekateri že predšolski otroci tudi do trikrat tedensko obiskujejo dodatne krožke, dejavnosti itd., tako da na koncu razumljivo zmanjka časa za prosto igro in časa z družino, starši pa so ponavadi od usklajevanja vseh aktivnosti, službenega urnika ter domačih opravil zares utrujeni in posledično otroku prižgejo televizijo oziroma omogočijo druge zaslone, saj imajo na ta način čas zase in se lahko umaknejo od vsega dogajanja.

Pa vendar biti aktiven starš in preživljati zares kvaliteten čas z otrokom lahko pomeni tudi skupno zlaganje oblek, kjer ima otrok odlično priložnost za  krepitev sposobnosti razvrščanja, pozornosti, koordinacije, učenja odgovornosti itd. Biti aktiven starš pomeni, da tudi sam odloži telefon in se na sprehodu z otrokom igra uganke, pogovarja o vozilih, ki se peljejo mimo ali pa o letnih časih. Torej, da je otrok polno vključen v dejavnosti in aktivnosti, ki so del vsakdana praktično vsake družine in nam staršem ne vzamejo dodatnega časa in energije, pri otroku pa na ta način razvijamo mnogotera področja ter spretnosti, ki bodo otroku omogočila biti uspešen. Hkrati pa je nujno zavedanje, da nikakor ni potrebna animacija otroka za ves buden čas dneva, otroku mora biti tudi dolgčas, saj je to odlično izhodišče za razvoj ustvarjalnosti in kreativnosti ter tudi proste igre, ki pa nam staršem potem omogoča tisto težko zasluženo kavo in pet minut tišine, kot radi rečemo.

Enkrat sem prebrala mnenje, da naj bo računalnik/tablica/telefon do srednje šole v uporabi v skupnih prostorih (posreden nadzor) in ne samostojno brez nadzora v sobah otrok. Kdaj naj bi otrok po tvojem mnenju dobil svoj telefon oziroma računalnik v prosto uporabo?

Na to vprašanje zelo težko podam enoznačen odgovor, namreč veliko je odvisno od stopnje zrelosti ter zmožnosti razumevanja otroka. Moje osebno mnenje je, da naj se samostojna uporaba in manjšanje nadzora, ko  govorimo o uporabi različnih aplikacij in dostopanja do spleta, dogaja nekako premosorazmerno s prevzemanjem in razumevanjem odgovornosti, nevarnosti in posledic uporabe različnih omrežij ter vsebin. Starši pa naj bi bili tisti, ki o tem presojajo. Naj na poti vaše odločitve ne bo glavni razlog “vsi njegovi sošolci že imajo telefon, potem ga rabi pa tudi moj otrok”. Svetujem resnično poglobljen razmislek ali otrok že zmore premišljeno uporabo pametnega telefona, kako lahko le-to nadzorujemo in ali telefon resnično potrebuje za vsakodnevno rabo.

Kaj točno se torej skriva za besedo ekranizem?

Ekranizem poimenujejo tudi digitalni avtizem oziroma določene simptome primerjajo s spektroavtistično motnjo. Namreč ob preveliki izpostavljenosti zaslonom v zgodnjem obdobju otrokovega življenja se otrok ne nauči ustreznih vzorcev komuniciranja, čustvovanja, odzivanja na okolico in druge ljudi, ustvari si notranji svet, ki je pogosto v nasprotju z realnim. Pogosto so to otroci, ki dobro poznajo gola dejstva in si dobro zapomnijo podatke, njihova uporaba pa je slabša, torej iz naučenega ne zmorejo prenesti v konkretne vsakodnevne situacije. Kot pogost razlog, zakaj starši že tako male otroke izpostavljajo ekranom, je želja, da bi se na primer otrok preko posnetka na Youtubu naučil barve, števila, angleške besede … Na tem mestu ne morem dovolj poudariti, da je v tem zgodnjem obdobju za otroka najbolj pomembno in tudi učinkovito izkušenjsko učenje, torej otrok se bo naučil prepoznati rdečo barvo, ko bo ugriznil v veliko rdečo jagodo, otrok se bo naučil šteti do pet, ko vam bo pomagal razbiti pet jajc ob peki palačink itd., torej lastna izkušnja, katero lahko konkretno uporabi v določeni situaciji ter jo kasneje prenese v drugo. Učenje preko ekranov pa tega ne omogoča in kot že omenjeno, ob preveliki uporabi sicer res vodi v memoriranje štetja do deset, mogoče celo v angleškem jeziku, pa vendar zelo verjetno v njihovo napačno uporabo ter druge omenjene negativne učinke.

Kaj bi kot ključno priporočila staršem otrok in mladostnikov?

Predvsem upam, da se odrasli dovolj dobro zavedajo, kako zelo pomemben  vzor so otrokom in da imajo tudi odrasli pogosto težave s prekomerno uporabo telefona, pri otrocih pa potem  zahtevamo obratno in še jezni smo, ker nas ne upoštevajo. Malo nekorektno, kajne? Če bomo med družinskim kosilom uporabljali telefon, če bomo ves čas iskali telefon, odpisali na vsako sporočilo v trenutku, ko bo leto prispelo, potem ne moremo pričakovati, da bodo naši otroci drugačni.

So pa zasloni nedvomno del našega vsakdana in se jim ne moremo v celoti izogniti.
V določenih aspektih so naše življenje tudi poenostavili, torej moramo otroke postopoma učiti uporabe in varnega življenja z njimi, tudi vožnje s kolesom se namreč otrok ne nauči čez noč, ampak ga postopoma vodimo ter učimo, predstavimo nevarnosti na cesti, pomembnost čelade itd., ko presodimo, da je osvojil vožnjo ter pozna vsa pomembna pravila, ga spustimo na prvo samostojno vožnjo, enako naj velja tudi ob uporabi ekranov.