Zvok iz daljave: sprehod po spominih železniške proge Ljubljana – Kamnik

Železnica iz Ljubljane v Kamnik je bila še ena v nizu stranskih prog, grajenih na osnovi zakona o gradnji lokalnih železnic. Ta je namreč poenostavil postopke za pridobitev dovoljenja za gradnjo železnic in omogočil, da so bile zgrajene tudi proge, ki za državo niso bile odločilnega pomena.

Kamničani so za dovoljenje za gradnjo lokalne železniške proge Ljubljana – Kamnik prvič zaprosili že leta 1868, a je do odprtja minilo še več kot dve desetletji. V tem času je hiter industrijski razvoj ob Kamniški Bistrici kazal na vedno večjo potrebo po zgraditvi proge. V Kamniku so bile poleg smodnišnice še Prašnikarjeva cementarna, Konjškova keramična tovarna, Smukova tovarna in Molinova barvarna. Cementarna je bila zelo pomembna. Ustanovljena leta 1854 je bila kot takšna prva cementarna na ozemlju nekdanje Jugoslavije. V Kamniku sta bila dobro razvita tudi usnjarstvo ter rudnik kaolina, poleg tega je bilo v teh krajih veliko lesa. Železnica pa bi seveda olajšala prevoz tudi v nasprotno smer, saj so iz Trsta vozili surovine za izdelavo razstreliva. V Kamniku je bil razvit tudi turizem, za katerega bi bila železnica zelo dobrodošla. Eden od glavnih pobudnikov železniške povezave je bil Alojz Prašnikar, ki je v Kamniku ustanovil cementarno in priznano letovišče za petičneže, Kurhaus. Zavedal se je prednosti železnic, ki so po evropskih turističnih krajih že nadomestile dolga in naporna potovanja s poštnimi kočijami.

V tem času se je industrija začela intenzivno razvijati tudi v vaseh, iz katerih je kasneje nastal trg Domžale. Tirolci so po letu 1867 začeli s šivanjem in oblikovanjem slamnikov, leta 1880 je bilo tako v Domžalah že šest slamnikarskih tovarn, v okolici pa tudi precej mlinov in žag. Tako je tudi državi postalo jasno, da pomanjkanje stranskih prog ovira razvoj celotnega gospodarstva.

Za železnico Ljubljana – Kamnik je bilo prvotno predvideno, da bo tekla tudi skozi Mengeš, ki je bil v tistem času pomembnejši od Domžal, saj je bil trg s pomembnim izročilom in razvito obrtjo, medtem ko so bile Domžale za trg razglašene šele leta 1925. Gostilničarji v Mengšu se niso želeli odreči dobremu zaslužka od prevoznikov in izletnikov, ki so se ustavljali pri njih, zato so železnici nasprotovali, pri tem pa so jih podprli tudi kmetje. Železnica je veliko pripomogla k spremembi razmerja med Mengšem in Domžalami.

Čeprav je trgovinsko ministrstvo izdalo gradbeno dovoljenje že 15. oktobra 1889, delo ni potekalo po predvidenem načrtu; oteževali so ga spori zaradi postaj. Tekmovanja za postaje so potekala med Ježico in Malo vasjo, Črnučami in Podborštom, pogajali so se za lokacijo postaje Jarše-Mengeš, najostrejši pa so bili spori v Kamniku.

Sama gradnja proge ni bila težavna, edini večji izziv je bil most čez Savo pri Ježici. Zaradi nevarnosti požarov se je morala proga naseljem izogniti. Otvoritve proge je bila 28. januarja 1891. Že kmalu po otvoritvi so se pojavile prošnje za njeno podaljšanje proti Savinjski dolini in Kranju, a se to nikoli ni zgodilo.

Kamniški vlak je bil zaradi svoje izjemne počasnosti vedno bolj tarča posmeha, a so se ga ljudje navadili, nakar je leta 1932 začel na kamniški progi voziti nov vlak, ki je izpodrinil »kofemalna« in »letečega kamničana«. Novi kamničan je pot, za katero je »kofemaln« potreboval uro in petnajst minut, »leteči kamničan« pa še dvajset minut več, prevozil v petinštiridesetih minutah.

Leta 1984 so poglobili progo pri Domžalah in zgradili nadvoz za magistralno cesto. V letih med 1968 in 1978 je bil potniški promet zaradi nerentabilnosti ukinjen, za blagovni promet pa so občinske skupščine Kamnik, Domžale in Ljubljana–Bežigrad sklenile pogodbo za nedoločen čas. Potniške vlake so na kamniški progi ponovno uvedli leta 1978. Leta 1984 je bil v Domžalah zgrajen potniški peron. Že takrat so bile vse glasnejše zahteve po nadaljnji posodobitvi – po zgraditvi dvotirne proge in elektrifikaciji ter podhodu za pešce v Domžalah.
Letos pa so Domžale dobile sodobno železniško postajo in podhod.

Gradbena dela so zajemala novo tirno shemo, gradnjo novega otočnega in bočnega perona z nadstrešnicami ter gradnjo novega podhoda pod železniškimi tiri z dvigali. Podhod omogoča potnikom varen dostop na otočni peron, pešcem in kolesarjem pa varen prehod med vzhodno in zahodno stranjo Domžal. Obnovljeno je tudi postajno poslopje z novo blagajno, čakalnico in sanitarijami za potnike. Prav tako so posodobljene signalnovarnostne, telekomunikacijske in elektroenergetske naprave.

Tako so se uresničile večdesetletne želje občanov po zgraditvi ustreznega prehoda, ki omogoča varno prečkanje železniške proge. Več kot desetletij so si namreč občani, ki živijo zahodno od železnice, prizadevali, da bi se zgradil ustrezen prehod, ki bi omogočil varno prečkanje železniške proge.

Ko govorimo o kamničanu, ne govorimo le o vlaku in o enem izmed načinov transporta, ampak govorimo tudi o zgodovini ljudi, ki so in še danes živijo ob progi. Tu so številna prizadevanja za razvoj, usode ljudi, zgodbe, ki so se odvijale na potovanju z vlakom, usode zaposlenih za železnicah in podobe mesta, ki se je v tem času tako zelo spremenil. Živimo v času, ko se je zaradi vedno večjega prometa in gneče na cestah izgradnja železniške proge Ljubljana – Kamnik bolj kot kadarkoli izkazala za pravilno odločitev.

V Knjižnici Domžale skrbimo, da se ohranjajo spomini, ki so izrednega pomena za ohranjanje kulturne dediščine. Veseli smo, kadar nam kdo odstopi stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki ga digitaliziramo in primerno shranimo. Tako nam je pred leti gospod Karel Rustja podaril izjemno gradivo o izgradnji železniške proge Kamnik – Ljubljana. Karel Rustja je upokojeni inženir in eden največjih poznavalcev železnice in njene zgodovine ter avtor številnih knjig o slovenskih železnicah. Podaril nam je kar nekaj starih fotografij in originalnih načrtov, povezanih z izgradnjo kamniške proge. Nekaj tega gradiva in tudi novejših fotografij smo želeli deliti z vami. Tako se tudi Knjižnica Domžale veseli prenovljene železniške postaje v Domžalah, vsem potnikom pa želimo srečno pot in obilo užitkov med vožnjo po naših tirih. Vožnja z vlakom je tudi izjemna priložnost za branje knjig, zato vabljeni najprej v knjižnico, potem pa veselo na vlak, ki še vedno prihaja.

Kristina Galun, Knjižnica Domžale