Turki so na Slovenskem večkrat ropali in morili, predvsem v 15. stoletju. Niso prizanesli tudi Kranjskemu ozemlju in posledično tudi Ihanu. V enem izmed takih roparskih pohodov je bila uničena tudi Ihanska cerkvena kronika. Turki niso prizanesli niti vasi, saj je bila leta 1484 poleg cerkve skoraj popolnoma uničena.
Vir (povzetek in foto): Ihan (http://ihan.wikispaces.com)
Turki niso prizanesli niti vasi, saj je bila leta 1484 poleg cerkve skoraj popolnoma uničena. Obramba pred Turki je bila slaba. Višji sloj prebivalstva se je branil na svojih utrjenih gradovih, kmetje in podložniki pa so bili prepuščeni na milost in nemilost (pogosteje nemilost). Ko so prišli Turki v deželo so na hribih zakurili kresove in tako je sporočilo o bližajoči se nevarnosti hitro potovalo med vasmi. Za svojo obrambo so ograjevali cerkve in zgradili tabore. Tak tabor so zgradili tudi nad Ihanom, na hribu, ki se verjetno po tem imenuje: Tabor. Ogradili so podružnično cerkvico sv. Kunigunde in se tako vsaj delno zaščitili pred napadalci. Zgradili so obzidje v obliki pravokotnika (30x24m), ki je bilo visoko od 5 do 7 metra. Jarka tabor ni imel je pa dvižni most. Tabor je vseboval tudi obrambni stolp. Leži nad gradom Krumperk, zato je z njim tudi povezan, mogoče pa je da je krumperška gospoda pomagala pri upravljanju z taborom. (več o cerkvici sv. Kunigunde na Taboru v poglavju…)
Na gradu Krumperk je živel tudi Adam Ravbar, ki je znan po tem, da je bil eden glavnih poveljnikov na znameniti bitki pri Sisku leta 1593, ko je krščanska vojska premagala veliko številčnejšo turško vojsko. Ta zmaga je zelo oslabila Turke in njihova moč na Balkanu se je zelo zmanjšala.
O Turških vpadih govori tudi več zgodb, ki so si jih ljudje pripovedovali iz roda v rod. Nekatere so nastale tudi na Ihanskem. Vse zgodbe so iz knjige Staneta Stražarja: Svet pod taborom, Kronika Ihana.
Pred turki v pšenico
Nekoč so nepričakovano zagoreli kresovi in odjeknili topovi. Na Taboru je začelo biti plat zvona in opozarjati na bližajočo se nevarnost. Ljudje so bežali kot ob hudi uri domov, da bi rešili starčke in otroke. Nekateri so se poskrili v gozdove, največ pa na Tabor. To pot sta šli zadnji z Brda Glavičevi mati in hčerka. V vasi nista videla nikogar več. Nista vedeli, da sta zadnji, pa tudi verjeli nista, da je nevarnost res tako blizu, kot so naznanjali zvonovi. Komaj pa sta prišli dobro iz vasi, sta zagledali nedaleč proč, na majhnih konjičih čokate, precej zagorele dedce s turbani na glavah. Po njihovih značilnih nošah in kričečih barvah sta takoj spoznali Turke in veliko nevarnost, v kateri sta se znašli. Ne da bi kaj razmišljali, sta planili v bližnje zeleno žito in legli na tla. Menda sta se najbolj bali, da bi ju odkrili pesjani, ki so po ljudskem verovanju kar vohali krščansko kri. Bilo je zelo nevarno, da bi ju odkrili jezdeci, ki so imeli dober razgled po okolici. Verjetno ju je rešilo tudi to, ker so se Turki, da bi domačine presenetili, tako divje zagnali proti taborski cerkvi. Glavičevi sta bili rešeni. Manj sreče so imeli tisti, ki so utekli v tabor. Turki so jih našli nepripravljene, kajti glavni vhod je bil še odprt. Vaščani še niso dvignili mostu čez prepad pred vhodnim obrambnim stolpom. Nekaj mož je sicer skušalo rešiti tabor, a zaman. Turki so most zavzeli in prišli v tabor, toda ljudje so jim ušli v cerkev. Tedaj je turški konj tako močno brcnil v vrata, da je za njim ostal odtis podkve. Od takrat se je na vratih, ki so zapirala taborsko cerkev, poznala turška podkev.
Sršeni pregnali turke s tabora
Ob nekem turškem napadu je prišla pod taborsko obzidje velika vojska. Ihanci so naskakovalce junaško odbijali. Polivali so jih z vrelo smolo in vodo ter nanje metali kamenje. Izurjeni turški vojski pa vseeno niso bili kos. Kajti Turki so močno pritiskali na obzidje in silili čez. Neki Turek je po votlem hruškovem deblu splezal na obzidje. Nevede je zadel ob sršenje gnezdo in razdražil sršene, da so ga opikali. Sršeni so napadli tudi druge Turke. Brž ko so se spustili nanje in na njihove konje je bilo boja konec. Dovolj je bilo nekaj opikanih Turkov. Več niso tvegali. Zapustili so tabor in se spustili v dolino, kjer so se za neuspeh maščevali nad ihanskimi domačijami. Izropali so jih, potem pa zažgali. Toda ljudje v taboru so ostali živi.
Kako je Goropečnica premagala turke.
Navadno so napadalci označevali izropane domove s škompniki. To je vedela tudi Goropečnica. Prestara je bila, da bi bežala z doma, ko so zagoreli kresovi in naznanjali nevarnost. Domislila si je: vse bom razmetala v nered in postavila škompnik pred hišo. Morda se mi posreči. Odprla je vrata in okna. Prevrnila je mizo in po hiši vse razmetala. Celo na dvorišče je nanosila nekaj cunj, na vrh je postavila škompnik in ga v zadnjem trenutku, ko je že slišala Turke tik pod klancem zažgala. Skrila se je v hlevu za vrata in v negotovosti čakala nezaželene goste. Začudeni so gledali ogenj na dvorišču in vohali smrdljiv dim. Goropečnica, ki je za vrati poslušala, kaj se dogaja na dvorišču, je slišala poveljnika: »tu so že drugi opravili!« odšli so naprej. Goropečnici jih je uspelo ukaniti. Rešila je sebe in svojo domačijo.
