Spomini o legendarni restavraciji Pri pošti, o začetku pošte v Domžalah in o prvem domžalskem poštarju

Stavba, ki se nahaja poleg občinske v centru Domžal ima zelo pestro zgodovino, saj so se v njej skozi leta izvajale različne dejavnosti. Po zadnjih nekaj letih samevanje, ko je vrata zaprl Kovinar, so jo lani ponovno obudili. V njej se sedaj nahaja Samova mestna trgovina in trgovina za male živali Petish, prostora pa se še najde za kakšno dejavnost. Marsikdo zagotovo ne ve, da se je v tej hiši trgovca Wenzla mnogo leta nahajala gostilna s prenočišči (znana kot gostilna Franca Oseta), veliko let pa tudi poštni prostori, se pravi poštni urad v Domžalah. Zato so ljudje tudi gostilno oziroma restavracijo začeli klicati »Pri pošti« in tako je bilo vse do zaprtja. Je pa res, da mnogi predvsem starejši občani v pogovoru še danes stavbo imenujejo »Pri pošti«. Velikokrat se zbudi tudi njihov spomin na čas, ko se je na letnem vrtu pod starimi kostanji dobro jedlo in pilo ter se družilo in plesalo ob zvokih žive glasbe.

Stane Stražar je v svoji knjigi Oj ta slamnik, občina Domžale na starih razglednicah (fotografija na naslovnici je iz leta 1905) zapisal, da je bilo omenjeno poslopje zgrajeno v letih, ko je v naših krajih cvetela slamnikarska dejavnost: »Za tiste čase je bilo to sodobno poslopje s prenočišči, imeli pa so tudi ledenico za hlajenje piva in kegljišče. Bilo je to prvo gostinsko poslopje v Domžalah, ki je imelo prenočišča, zato so ga ljudje takrat imenovali hotel. Pozneje se je v spodnje prostore vselila domžalska pošta, zato tudi ime "Pri pošti", ki je delovala od leta 1906 pa vse do leta 1954.« Restavracija je imela tudi letni vrt, ki se je nahajal pod kostanji. Le-ti pa so danes še vedno priča nekdaj pestremu dogajanju v središču Domžal.

V svoji knjigi Počivajoči domžalski spomin – monografiji o nekdanjih Domžalah in ljudeh, je nekdanji novinar, domžalski publicist in kulturni delavec Matjaž Brojan napisal tudi zgodbo o zgodovini pošte v Domžalah, stavbah kjer so se nahajali poštni uradi ter tudi o prvem domžalskem poštarju Vincencu Janušu – enorokcu z brado na dva rogla – in njegovih naslednikih.

Zgodovina pošte na domžalskem in prvi domžalski poštar Vincenc Januš, enorokec z brado na dva rogla
Po pisanju Brojana ima zgodovina pošte na širšem domžalskem območju že dolgo zgodovino. Začetki segajo v leto 1573, ko je Podpeč, v sedanji lukoviški občini – do devetdesetih let dvajsetega stoletja je kraj spadal še v domžalsko- postala pomembna poštna postaja na poti med Gradcem in Ljubljano. Po prihodu Francozov v naše kraje in vzpostavitvi okupacije je leta 1805 carinski urad v Podpeči prenehal opravljati svoje delo. Dotedanjo mitnico in podpeški urad sta zamenjali mitnica in carinska pošta na bistriškem mostu na Viru in v Krašnji. V Podpeči, kjer so že takrat odprli kamnolom za lomljenje kamna in pridobivanje peska, je tako ostala le pošta, pa še to so leta 1867 preselili v bližnjo Lukovico. Tri leta pozneje so ustanovili tudi pošto na Viru (1870), v Domžalah pa šele deset let pozneje (1880). Mesto prvega poštarja je dobil Vincenc Januš, dotedanji poštar pošte na Viru, ki je bil enorokec z brado na dva rogla, svojo levo roko je izgubil leta 1859 v bitki pri Solferinu.

Vincenc Januš (1835-1895), prvi poštar v Domžalah. (Foto: arhiv Matjaža Brojana)

Kje vse so se v Domžalah nekdaj nahajali poštni prostori
Brojan v knjigi navaja, da so prvo domžalsko pošto uredili v Cerarjevi hiši v središču Domžal, kjer je bila nekdanja nemška šola. V tej hiši je pošta delovala le osem let do leta 1888, ko je Vincenc Januš pošto preselil v svojo novo hišo v Zgornje Domžale 92. Vse do leta 1906 je pošta delovala v njegovi hiši, zato so tudi kasnejšo gostilno Januševih poimenovali za Staro pošto. Po smrti Vincenca Januša leta 1895 je pošto prevzela hči Josipina Januš, rojena 1867. Zaradi očetove invalidnosti je smela že kot štirinajstletna deklica v veliki meri nadomeščati očeta pri delu in pomagati pri drugih poštnih, raznašalskih in telegrafskih nalogah. Kot osemnajstletno dekle je Josipina v celoti prevzela pošto v Domžalah, postala njena upraviteljica in poštno službo opravljala vse do očetove smrti. Poštarica Josipina Januš se je potem poročila z Antonom Skokom, s katerim sta leta 1906 kupila hišo trgovca Wenzla (znano tudi kot gostilno Franca Oseta) v Spodnjih Domžalah številka 30. Tja sta, ko sta postala lastnika gostilne, preselila tudi pošto. Znano je tudi, da je Anton Skok, Josipinin mož, leta 1925 postal prvi župan trga Domžale, tako da lahko govorimo o tem, da sta se v zakonu združila prva poštarica Domžal in pomemben občinski mož, podjetnik, tudi lastnik prve domžalske vodne turbine, ki je elektriko pridelovala na vodi mlinščice. Josipina je pošto na dotedanji Wenzlovi hiši upravljala vse do leta 1912. Brojan še piše, da je zanimivo, da je tudi gostinski lokal, ki je bil v tej hiši potem še dolga desetletja, dobil ime po poštni dejavnosti, saj v Domžalah omenjene gostilne ni nihče poimenoval drugače kot gostilno »Pri pošti«. Kasneje so domžalsko pošto vodili drugi, večina izmed njih pa je bila v Domžale priseljena.

V Cerarjevi hiši (na levi) je delovala prva domžalska pošta. (Foto: arhiv Matjaža Brojana)

Današnja lokacija pošte že od leta 1967
Pošta se je leta 1954 preselila v prostore nekdanje Vovkove slamnikarske tovarne v sedanjo občinsko stavbo. Tam je bila vse do novogradnje sedanje pošte v letu 1967, ob kateri so leta 1988 sezidali prizidek, kjer so uredili in posodobili telefonsko centralo, saj se je takrat število telefonskih naročnikov izredno hitro povečalo. Po navajanju Brojana je bilo leta 1939 v Domžalah le 22 telefonskih priključkov, leta 1980 pa 2.000. Danes pa praktično ni hiše, ustanove ali posameznika, ki ne bi imel telefona; takšnega ali drugačnega. Nekateri imajo celo dva, zgodi pa se, da jih imajo tudi več.

Avtor: Miha Ulčar (povzeto po knjigi Matjaža Brojana Počivajoči domžalski spomin – Monografija o nekdanjih Domžalah in ljudeh – 2013 in knjigi Staneta Stražarja Oj ta slamnik, občina Domžale na starih razglednicah); Foto: arhiv Matjaža Brojana, arhiv Staneta Stražarja, arhiv Domžalca, Google maps.