Kitarstvo

Kitarstvo je bila stranska, pravzaprav trgovsko-posredniška dejavnost, s katero so zaslužili v prvi vrsti predvsem odkupovalci – kitarji, ki so z odkupi "obvladovali" vsak svoje območje. Natanko so vedeli, kje pletejo kite in kdaj bodo na voljo za odkup. Tedaj so se pri hiši, polni spletenih kit, pojavili na vratih.

Vir: Povzeto po knjigi Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, avtorja Matjaža Brojana (fotografija je iz knjige).

Valentin Rožič, senator s Svete Trojice, je po spominih na svojo mladost v enem od svojih člankov (Pšenična kita – soustanoviteljica Domžal s podnaslovom – Moji najlepši spomini na Domžale) o kitarjih zapisal:

"Vse kite, slabe in dobre, fine in napol fine, fič-fač, siksak, petač, široke in ozke, lahke in debele, bele in pisane – vse, prav vse smo prodali kitarjem – ki so prišli največ iz Domžal, Stoba, Štude, Depalje vasi, Ihana kupovat kite za slamnikarske tovarne v Domžalah, ki so bile že močno razvite. In to prav poceni. Kljub nizki ceni ni bilo večjega veselja na vasi, v hiši, kakor tedaj, ko je prišel kitar z bogato napolnjeno mošnjo naokoli. Komaj se je videl iz samih kit, tako je bil obložen z njimi krog celega života. Kako smo otroci občudovali njegovo bogastvo, ko je samozavestno odmotal debelo usjeno mošnjo, kjer so poleg krajcarjev in firarjev svetili tudi zeksarji; cvancigarce in srebrni goldinarji. Poleg belih zeksarjev pa nam je prinesel polno zanimivih novic, ki so se širile po svetu, a mi nismo vedeli zanje. Spomnjam se še kitarjev iz Domžal, Štude in Ihana, posebno Kačarja iz Ihana, Ceneta iz Domžal in šenklavškega mežnarja nad Ihanom. Kite so bile dolge 48 komolcev ali 24 m. Otroci smo dobili pred 40 leti za tak fič-fač dva do tri krajcarje, za prav lep fič-fač tudi štiri krajcarje ali star "firar". To je bil za otroka že izredno velik zaslužek. Dekleta, fantje, žene so dobili za svoje "ta lepe" fine kite po "zeksarji", pa tudi po 12 do 18 krajcarjev. Celo "cvancgarco", se je dobilo za prav fino, belo kito."