Prvi sprehod v novem letu 2021

Kako ste preživeli Silvestra? Ni pomembno kako, pomembno je, da ste ga preživeli! Prva januarska nedelja nam ni prinesla snega, a tudi dež se je obiral, na vso srečo. Zato sem se odločila za kratek sprehod v mejah domžalske občine.

V dokaj neobetaven, oblačen dopoldan sem jo mahnila proti znameniti domžalski pohodniški točki – na 419 metrov visok Križentaver. Ubrala sem jo po krajši, navkreber uhojeni poti ob skakalnici, se drčala po namočeni zemlji, ki je veselo čmokala pod planinskimi čevlji. Ojoj, koliko pohodnih korakov je že prestal ta naš priljubljeni hribček in vse kaže, da mu bodo mnogi ostali zvesti tudi v tem letu. Gozd je obarvala rjava barva, le tu in tam se je zazelenil kak iglavec. Drevesa so res krasna bitja – četudi s koreninami vkopana v tla, s svojimi vejami se, če jih v času rasti ne preseneti kakšna žaga, zlahka dotaknejo neba. Kljub tenki meglici, ki se je vlekla med vejami, je pot do vrha bila lepa, ali pa prav zaradi takšnega vremena, čarobna. Siničke in zelenci so se oglašali iz najvišjih vej, poti, posute z listjem z vonjem po gnilobi, so se razhajale in zopet nepričakovano združevale. Na vrhu sta me dočakala dva mladeniča, ki sta delala sklece. Na daleč smo si voščili srečno in zdravo novo leto ter se podali vsak na svojo stran. Noge so me zlahka odpeljale niz strmi del poti in kot bi mignil sem prišla do Pirčeve kmetije na Taboru. Tam me je dočakala tabla z opozorilom, da naj pohodniki pripnejo svoje pse na povodec, ker so na posesti prosto živeče živali. Naj vsaj one uživajo v svobodi, če že mi ne moremo. Namesto krav in bikcev so se okoli lično urejene in okrašene kmetije sprehajali petelini in kure, celo pavji par in domači pes, ki je bil videti miroljuben in vajen obiskovalcev.

Cerkvica svete Kunigunde, kot pravi zapis na tabli, je ednina cerkev, ki je v Ljubljanski nadškofiji posvečena sv. Kunigundi. Stoji na 377 m visokem hribu nad Goričico pri Ihanu. Imenuje se tudi Taborska cerkev in je bila zgrajena v težkem obdobju turških spopadov.

Pa spoznajmo to imenitno gospo Kunigundo, ki je povezana tudi z zgodovine Blejskega jezera! Blejski otok je bil, tako kot grad, last briksenških škofov od leta 1004, ko je vladar sv. Henrik II.(Kunigundin mož) izročil te kraje v posest briksenškemu škofu Albuinu. Kunigunda (980 – 1033) je bila vzgojiteljica prve slovenske svetnice sv. Eme Krške. Rodila se je okoli leta 980 v Luksemburgu, umrla pa 3. marca 1033 v Kaufungenu v Nemčiji. Prihaja iz družine grofa Siegfrieda. Kunigundin mož, vojvoda Henrik Bavarski, je bil po smrti cesarja Otona III. leta 1002 izbran za nemškega kralja, dvanajst let pozneje pa ju je papež Benedikt VII. v Rimu okronal za cesarja in cesarico. Tako kot zakonca sta tudi kot vladarja v vseh ozirih živela zgledno življenje. Otrok nista imela. (Zanimivo pa je, da velja za zaščitnico nosečnic in bolnih otrok.) Kunigunda je bila svojemu možu vseskozi v veliko oporo in pomoč tako v politiki kakor tudi sicer. Njen mož je po njeni zaslugi veljal za socialno čutečega in pravičnega vladarja. Sama se je zavzemala za reveže, pomagala po bolnišnicah in sirotišnicah. Po smrti svojega moža je vladala, dokler ni bil izvoljen njegov naslednik, nato pa se je umaknila v benediktinski samostan v Kaufungenu, ki ga je sama ustanovila. Kot preprosta redovnica se je odpovedala vsem častem in privilegijem in petnajst let preživela v uboštvu in ponižnosti, molitvi, premišljevanju in dobrih delih. Ko je ležala na smrtni postelji, so jo želeli pokopati z vsemi častmi, ki so pripadali nekdanji cesarici, a jih je prosila, naj je ne pokopljejo v cesarski, ampak v preprosti redovni obleki. Pokopali so jo zraven njenega moža v bamberški stolnici. Njeno ime je zloženo iz starovisokonemških besed kunni »pleme, rod« in gunt »boj«; nekateri ime razlagajo tudi kot izpeljavo iz »die kühne Gunde«, kar bi prevedli kot »drzna bojevnica«.

Cerkvica je tudi v sivem dnevu vabila k ogledu. Odsevala je dostojanstveno mirnost in mi je bilo žal, da, kot edina Kunigundina cerkev v Ljubljanski nadškofiji, ni obnovljena. Morda se bo našel kdo, ki bo tako znameniti cesarici, ki je veliko služila Cerkvi, namenil več pozornosti in jo obudil iz stoletnih sanj?

Avtorica: Miomira Šegina

p.s.

V drami Blejski zvon želja je cesarica Kunigunda eden izmed pomembnih ženskih likov. Dramo najdete v knjigi Dve drami-dva jezika, ki sem jo napisala leta 2012. Na podlagi tega besedila nastala istoimena radijska igra.

Komentarji uporabnikov
Tagi