Orange Wine Festival in Cliff Hotel & Spa: nepremagljiva prvomajska izkušnja

V petek, 28. aprila, so se vse od 14. ure dalje v Izolo zgrinjali oboževalci kvalitetnih vin. Sicer se je tu in tam našlo tudi kakšno buteljko belega ali rdečega, so pa pompozno kraljevala oranžna vina, kar povsem pristoji naslovu dogodka: Orange Wine Festival oziroma poslovenjeno Festival oranžnih vin.

Festival je potekal na Manziolijevem trgu v Izoli. Obiskovalci so imeli priliko poskusiti več 240 različnih vin, ki jih je ponujalo preko 65 razstavljavcev.

Oranžno vino je sicer svojevrstna inačica vina, narejenega sicer iz belih sort grozdja, s katerim pa se ravna podobno kot z rdečim. V prevodu torej to pomeni, da se grozdja ne stiska takoj po trgatvi, ampak se ga pusti, da kožice in semena fermentirajo, kar vodi v pridobitev rahle do intenzivne oranžne barve. Tak proces se imenuje maceracija – od tod tudi drugo ime za oranžno vino: macerirano vino –, kjer kožice in semena grozdja ostanejo v stiku z moštom ali sokom grozdja od nekaj dni do nekaj tednov, kar pripomore k pridobitvi tanninov, antioksidantov in drugih elementov iz kožic in semen v vino.

Oranžno vino se sicer po strukturi in kompleksnosti zelo približa rdečemu vinu, ima pa na drugi strani svežino in sadne note, ki bolj spominjajo na bela vina. Običajno pri oranžnem vinu zaznavamo arome suhega sadja, oreškov, citrusov, začimb in zelišč, včasih pa sežemo celo do kavnih instanc.

Prvi so oranžno vino pridelovali Gruzijci. Za pridelavo so uporabljali metodo dolge maceracije, ki je trajala po več mesecev. Glas o oranžnem vinu – iz prve roke smo prepričani, da pa predvsem okus – se je začel širiti na sosednje države (Armenija, Azerbajdžan, Iran) in kmalu je oranžno vino zaslovelo tudi po Evropi.

Ustavili smo se na številnih stojnicah in poskusili obilico vin. Skorajda na vsaki stojnici sta se lesketala napisa »malvazija« in »rebula«, ki sta za primorsko vinorodno območje verjetno najprimernejši, pa tudi najhvaležnejši sorti grozdja, iz katerega je mogoče pridelati oranžno vino. Sem in tja je bilo zaznati tudi šardone, traminec, zelen, vitovsko, sauvignon blanc, sivi pinot in druge.

Največ gneče – verjetno tudi zaradi najbolj širokih asortimajev vin – se je, kolikor smo zaznali, nabiralo na razstavnih prostorih vinarjev Movia, Fedora in Ploder – Rosenberg iz Avstrije. Velika večina slovenskih razstavljavcev je bila iz Brd, Vipavske doline in Istre, čeprav smo našli tudi Prekmurce in Štajerce. Prvi so svoje barve zastopali s kletjo Marof, štajerska vina pa sta na drugi konec Slovenije pripeljala vinarja Bartol in Valentan.

Sicer pa je bilo precej pestro tudi pri Gruzijcih, ki so na skupnem razstavnem prostoru kleti Casreli, Rtoni in Melitoni ponujali štiri različna vina. Od tujih razstavljavcev so v oči bodli tudi Čehi, od koder so prišli vinarji Donatus, Jiří Kopeček in Obelisk. Pestra zasedba je prišla tudi iz italijanskih, hrvaških in avstrijskih krajev, medtem ko smo lahko okušali še nekaj malega grških in srbskih rujnih.

Dogodek pa je bil tudi kulinarično začinjen – za odlične sire je poskrbela sirarna Golden Ring Cheese s Sinjega vrha, tolminca so ponujali na bogato obloženi mizici Mlekarne Planika, medtem ko so mesnim privržencem ugodili pri veliki salamoreznici prekmurske Kodile.

Festival je posebej začinila šunka v testu Gostilne pri Lojzetu, pod katero se je podpisal šef Tomaž Kavčič. Ni pa to edini znani slovenski kuhar, ki je bil opažen na festivalu, saj se je v zadnjih izdihljajih festivalskega dogajanja v Izoli mudila tudi Ana Roš z možem, ki pa je po videnem sodeč obiskala vinarsko sago bolj v želji po pokušanju vin in mreženju z vinarji.

Ob koncu dogodka, ki je polagoma ugašal od 19. ure dalje, so številni gostje v zelo dobrem razpoloženju odšli po bližnjih hotelih in nastanitvah. Sami smo izbrali štirizvezdični Cliff Hotel & Spa, ki se razprostira na vzpetini v naselju Dobrava nad Izolo.

Prijazni receptor nas je napotil v enega izmed hotelskih kompleksov – v vilo Palma, ki je od glavne stavbe oddaljen par deset metrov. Parkirišče je zagotovljeno neposredno pred hotelom, za goste pa je brezplačno. Dvoposteljna soba vključuje vse esencialne potrebe za še tako zahtevne popotnike. Udobna postelja, obilica prostora za shranjevanje, svetla kopalnica, prostoren balkonček, sobe pa so opremljene tudi s sefom in televizorjem, Wi-Fi je dosegljiv po vsem kompleksu. Po napornem okušanju kakovostnih vin se je vse našteto slišalo – in tudi v praksi izkazalo – kot raj na Zemlji.

Sicer hotel ponuja tudi spa in bazen, ampak ju na žalost zaradi hude utrujenosti kot amaterski pokuševalci vin nismo mogli preizkusiti na lastni koži, se je pa med gosti hotela, kolikor smo uspeli zvleči na uho, slišalo, da tudi v teh hotelskih zmogljivostih povsem pričakovano zelo uživajo.

Povsem resno smo razmišljali tudi o kosilu v Restavraciji Kamin, ki sicer sprejme več kot 120 gostov, odprta pa je vsak dan v tednu. Restavracije se je prijelo tudi ime “Terasa z največ morja”. Morda se bere nekoliko smešno, a v praksi še kako drži: bela minimalistična ograja je vse, kar obiskovalce loči od morja. “Pljusk” in na mizi se znajde kapljica slanega morja in, če nam receptorji za vonj dobro delujejo, vrhunske morske specialitete. Kot pravimo, nam zaradi časovne stiske ni uspelo pričakati kosila, smo pa bili povsem razgreti že ob samem preletu ambienta restavracije, omamnih vonjavah in predvsem vidno zadovoljnih gostih.

Hotel je že zvečer ob vselitvi povsem očaral, z zajtrkom in prijetno notranjo jedilnico ter očarljivo teraso so sezuli, vsa pričakovanja pa je presegel jutranji prostrani razgled na stari del Izole in Tržaški zaliv. Enkraten in neponovljiv prizor, ki ga privoščimo vsakemu ljubitelju sonca in morja.

Kombinacija Obale, Festivala oranžnih vin in Cliff Hotela & Spa se je izkazala za izvrstno, skorajda nepremagljivo prvomajsko izbiro. Kolikor vemo, bo kmalu znano, kdaj se bo naslednje leto odvil festival, ni pa treba dotlej čakati, da bi tudi na lastne oči uvideli razgled s Cliff Hotel & Spa.

Besedilo: Rok Učakar Grašič. Fotografije: Rok Učakar Grašič, Belvedere Resort Izola