Kratek oddih od politike

Za nekaj dni sem se odpravila v sosedno Italijo, da bi začutila drugačne veter v laseh. Resnica je, da je pihalo, a ne tako nadležno, da bi me odgnalo s peščene obale turbo turističnega Bibiona. Nekoliko lepši je kraj Careola s starim centrom, pisanimi uličicami in cerkvijo ob obali, do katere peljejo kamnite skulpture forme viva vklesane v valobran. Nepregledne peščene plaže so zasedli bagerji, ki so prečesavali obalo in ravnali pesek, ki ga je tekom zime naneslo morje. Sprašujete se, če so obalo že zasedli turisti? Seveda jih (nas) je bilo, a so, kot prve lastovke, le napovedniki prihajajoče turistične sezone. Sonce, morje, ki še ni imelo svojega značilnega slanega vonja, ter prijetne kavarnice so vzbudili občutek že skoraj pozabljene sproščenosti. Kovid ni pozabljen: disciplina nošenja mask v cerkvah, trgovinah in restavracijah je povsod prisotna, celo v velikonočnem sprevodu, ki sva ga spremljala v kraju Marano Lagunare, so ljudje nosili ta, že skoraj modni dodatek. Ker so me zanimali ptiči in naravni rezervati tega področja, sem imela srečo, da sva ravno v Marano Lagunare-u izsledili enega lepših – gre za naravni rezervat izliva reke Stella.

Za skromno vstopnino 3,5 evrov sva preživela kar nekaj ur v lagunah, kjer so kraljevale race, gosi, zelenonoge tukalice, polojniki, ki jih tukaj imenujejo cavaliere d italia in še mnogi drugi, v jatah ali v preletu nad kanali. Potem se mi je pogled ustavil na ptičjem oblaku neverjetnih razsežnosti, rahlo rožnate barve. Uganili ste, v laguno so prispeli flamingovci. Iz ptičje opazovalnice smo jih potem opazovali kako se »pasejo« po sladkoslani vodi kjer se mešata reka Stella in morje. Mestece Marano Lagunare ima dušo, saj je predvsem ribiško naravnano in premore vijugasto marino, polno manjših ladjic, kot bi jih ustvaril Pozejdon za svoje veselje in zabavo. Od tod so bile tudi ribje specialitete s katerimi so nam postregli v domači gostilni, eni redkih že delujočih na sploh. Postreženo z okusom in za primerno ceno, nič kaj v nebo vpijočo, kot bi pričakovali za ponudbo čez mejo. Na poti sva obiskala še marsikatero mestece v tem delu Furlanije-julijske krajine, le Benetke sva obšla v širokem loku.

Četudi sva pričakovala na cestah v teh predprazničnih dneh gnečo pa je ta bila le na slovenskih cestah. Kot bi se dolge verige tovornjakov preselile iz italijanske na našo stran, da bi nam potrdili naš hitro razvijajoči se tranzitni promet. Kakšno prijetno ugodje je voziti se po lokalnih cestah, kjer se nikomur ne mudi in nihče ne pritiska nate iz ozadja, češ, kaj pa tukaj počneš, počasne, ki se držiš prometnih omejitev? Policistov je bilo za vzorec, nesreč in rešilcev ni bilo na spregled, vse je se je zdelo mirno, brez napetosti in agresije. Opazovala sem njihovo staro in novo mestno infrastrukturo in nisem našla ničesar, kar bi bilo uničeno s silo, iz objestnosti. Ja, tudi osmrtnice sem si ogledala in ugotovila, da je tukajšnje življenje naklonjeno dolgoživosti, pokojni so imeli v povprečju devetdeset let. Nekoč smo imeli predstavo, da Italija ni tako čista in urejena, a zdaj lahko rečem, da nikjer nisem zasledila odvrženih konzerv in steklenic, celo kakršnihkoli smeti ne. Rodovitna polja so prekrili rumeni cvetovi oljne repice, visokorastle topole, posajene pred nekolikimi leti, zdaj pridno obrezujejo v stolpičih, da bi še hitreje rastli. Pomlad si je dala maha, vse je bilo v cvetu in brstenju, slika je bila popolna, kot bi jo vzela izpod čopiča kakšnega impresionista.

Zakaj vam danes ponujam ta izletniški zapis, ko pa je dan volitev za tiste, ki se jih nismo udeležili predčasno? Predvsem zato, da bi se oddahnili od vseh pritiskov predvolilne tekme in nasmejanih obrazov z nesramno velikih cestnih plakatih. Ja, tudi to sem opazila, da pri sosedih tega ni, niti kot reklama za trgovine – ob cestah je le bankina, drevored in polja, ki so obdelana ali to še bodo. Lepo bi bilo, če bi naše poglede zastirala ta reklamna nesnaga le za časa volitev, a temu ni tako – ni ga zakona, ki bi prepovedal te, za voznike nevarne objekte, ki nam kradejo pozornost in nas silijo v potrošnjo. Potem pa ta isti krojači družbe žugajo nam, da preveč zapravljamo in v isti sapi obljubljajo nekaj centov višje plače, da bi lahko zapravljali še bolj in tako ohranjali (ne vem čigava) delovna mesta. Ja, pa krivi smo tudi zato, ker proizvajamo smeti, onesnažujemo okolje ker se nam ne da iti peš niti par ulic stran. Nekateri bi posekali vse parke in zabetonirali vse zelenice, da bi imeli prostor za svoje avtomobile, pri tem pa pozabljajo, da še njihovi psi kmalu ne bodo imeli kje opravljati potrebo, če jim že ni mar za otroke in starejše, ki se radi posončijo v parku.

A pomlad je tu in nas razveseljuje s svojo življenjsko energijo, ponuja nam nove barve in vonjave; pravi, naj jo užijemo spoštljivo in je ne odženemo prehitro – poletje in jesen znata biti prevroča, zima pa prehladna. Karkoli boste počeli danes, počnite to s pomladjo v srcu.

Miomira Šegina, besedilo in fotografiji (miomira.si)