Izlet po moravških hribih
Mrzli polarni zrak, ki je te dni preplavil območje Evrope, je očistil ozračje, zaradi tega je s hribovja enkraten pogled na slovenske gore, ki se zrcalijo na modrem nebu. Tako prav izstopajo Kamniško – Savinjske Alpe, Karavanke ter Julijci. In tudi malo višji hribi, ki jih prištevamo h sredogorju, so polni snega na plešastih vrhovih. V dolini pa cerkvice, vasi, reke in potoki ter polno manjših kucljev in hribčkov, ki izgledajo kot krtine sredi polja. Ta čas, ko je v visokogorju zelo velika nevarnost snežnih plazov, je po teh manjših hribih lepo laziti, spoznavati gorske predele, višje ležeče vasi, posamezne kmetije, prijazne hribovce, ki se preživljajo z obdelovanjem polj na tem trdem hribovitem svetu. Seveda se preživljajo tudi s sečnjo lesa, ki ga žagajo na metre in potem vozijo do kupcev v dolino. Veliko lesa pa porabijo tudi za gretje svojih domov, raztresenih po hribovju.
Odrasli Domžalski skavti smo to leto kar pridni, saj so izhodi v hribovite dele postali že stalnica. Sedaj zaradi korona krize še ne moremo nadaljevati dolenjsko smer Jakobove poti, zato nam prav pridejo hribi v okolici Domžal, ki jih roko na srce, bolj malo poznamo. V nedeljo, 14. februarja 2021, smo se odločili za prijeten izlet v moravške hribe. Oster in čist zrak, ozračje očiščeno v »nulo«, odlični razgledi na visokogorski alpski svet, ki je te dni poln snega ter v dolino, kjer je polno cerkva, vasic ter posameznih hiš, kaj je lepšega od tega pohajkovanja.
Od domžalske cerkve smo se odpeljali do Grmače, ki je ob poti Moravče – Dešen. Parkirali smo v gozdu ter se odpravili proti planinski koči Ušte – Žerenk, ki je bila zaradi korona krize zaprta, čeprav je prišlo in odhajalo precej pohodnikov, ki so se v tem nedeljskem dnevu rekreirali po hribovju, kjer je precej izletniških točk, vrhov in cerkva. Je pa na jasi, ki se razprostira nad Grmačo ter na veliki jasi pred domom Ušte – Žerenk zelo lep razgled na celotni slovenski alpski svet. V dolini pa grad Jable, Grad Tuštanj, grad Brdo, polno cerkvic in kapelic, vasi, silosi na Viru pri Domžalah, homški hrib, mengeško polje … Zrak je bil izredno čist, zato je bil tudi razgled odličen, kajti vsi zgoraj našteti objekti so bili tako blizu, praktično na dosegu rok. Tudi Limbarska gora, na kateri se bohoti cerkev svetega Valentina, ki je godoval ravno v nedeljo, ko smo imeli izlet, je vabila čez moravško dolino na drugo stran. Ampak mi smo se odločili za južno stran moravške doline.
Od planinskega doma na Uštah smo se podali naprej mimo ranča pr´ Osolet ter se napotili do Štance – Laze, ki se nahaja nad kamnolomom v Kresnicah. Tu na 780 m je tudi zadnja številka na kmetiji Drtija 47. Okrepčali smo se ter se počasi podali nazaj do začetne točke pohoda, kjer smo po molitvi in priprošnji za varstvo na vseh poteh posedli v avtomobile ter se odpeljali v dolino in domov.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
