Izlet na Limbarsko goro in Golčaj

Ker se epidemija ne umirja, kot bi bilo potrebno, smo namesto po dolenjskem delu Jakobove poti, podali po poteh moravških hribov, ki so v tem letnem času ob izredno lepem vremenu in začetku vegetacije, izredno lepi za hojo. Na izhod smo se odrasli domžalski skavti podali v nedeljo, 28. februarja 2021.

Na Limbarski gori, kjer smo parkirali avtomobile, se je množica pohodnikov »martinčkala« na stopnišču pred cerkvijo svetega Valentina in na travniku pred cerkvijo. Cerkev svetega Valentina stoji na izredno lepem razglednem mestu, tja pa so romarji hodili že od nekdaj ter se priporočali sv. Valentinu, ki ga v anglo saksonskih deželah poznajo kot zavetnika zaljubljencev, pri nas kot znanilca pomladi, od nekdaj pa tudi kot priprošnjika zoper telesne slabosti, kužna obolenja ter božjast. Po besedah obiskovalcev Limbarske gore, je nekoč na vrhu stal tudi Limbarski grad, ki naj bi ga po legendi porušili Turki, cerkev iz 17. stoletja pa so morali sredi 18. stoletja povečati. Danes ta cerkev velja za baročni biser. Zvonik je od cerkve ločen, verjetno zato, ker je nekoč služil tudi kot obrambni stolp. Zanimivost sta še kapelici zahodno in vzhodno od cerkve.

V nadaljevanju smo se z Limbarske gore podali proti eno uro hoda oddaljenemu Golčaju, na katerem stoji cerkev svete Neže. Pot je lepo speljana po gozdu, je dobro označena z markacijami evropske pešpoti E6 ter z markacijami, ki označujejo Rokovnjaško planinsko pot. Avtocesta med Ljubljano in Trojanami se za Domžalami skrije v dobrih dvajset kilometrov dolg Črni graben, ki ga opazujemo skozi drevje v dolino. Nad avtocesto se vzpenja hrib, od Domžal pa do Lukovice pa se z avtoceste že od daleč vidi božjepotna cerkev sv. Valentina na Limbarski gori. Ta je znamenita zaradi razgibane arhitekture, vendar pa jo po starosti precej prekaša bližnja cerkev sv. Neže na Golčaju. Neža (21. januarja) in Valentin (14. februarja) sta narazen slab mesec, njima posvečeni cerkvi pa slabo uro.

Pobočja ob poti na Golčaj so bila posajena s belimi telohi, ki so nas s kimanjem pozdravljali v rahlem vetru. Široka pot, ob kateri so se že pokazale prve trobentice in telohi, se zavihti na prepadno zahodno stran gore. Pod vrhom Golčaja pa smo naleteli na prave zaplate vijoličnega resja, ki je v tem letnem času v polnem cvetenju. Kar hitro smo prišli na Golčaj. Na hribu nad Blagovico stoji cerkev sv. Neže na Golčaju, v osnovi romanskega izvora, a je bila pozneje večkrat prezidana. Oktobra 1941 so nacisti na Golčaju obkolili in po bitki uničili Radomeljsko četo, eno prvih partizanskih enot v Sloveniji. Zato je na vrhu postavljen tudi spomenik padlim. Golčaj dobro poznajo tudi pohodniki, saj čez ta hrib vodi evropska pešpot E6.

V 18. stoletju so kraje od Lukovice do Blagovice in naprej proti Trojanam preplavili begunci in dezerterji, ki so pred vojaško službo pobegnili v gozdove. Preživljali so se s krajo in se večkrat spopadli z domačini. Pisatelj Josip Jurčič je njihovo življenje opisal v romanu Rokovnjači, ki ga je po njegovi smrti dokončal Janko Kersnik. Rokovnjači oziroma štekljači so bili dejavni tudi v Črnem grabnu. Po njih je Planinsko društvo Blagovica leta 1998 poimenovalo 58 kilometrov dolgo Rokovnjaško pot, ki gre tudi čez Golčaj in Limbarsko Goro. Na vrhu Golčaja stoji spomenik, vpisna knjiga z žigom, za njim pa se skriva cerkev sv. Neže, ki je najstarejša v Črnem grabnu. Zvon zanjo je že davnega leta 1423 izdelal mojster Anton i Benetkah. Ob cerkvi, ki so jo pred dvema desetletjema temeljito obnovili, so ruševine med drugo svetovno vojno požgane mežnarije.

Po krajšem počitku in okrepčilu iz nahrbtnika, nas je kažipot usmeril nazaj proti Limbarski gori. Rahlo valovita gozdna pot nas je v približno pol ure pripeljala do asfaltne ceste, ki vijuga mimo hiš in vrtač z majhnimi njivami do vrha Limbarske gore. Na asfaltni poti lahko vztrajamo vse do cerkve sv. Valentina, če pa zvesto sledimo označeni planinski poti, pa pri drugi skupini poslopij zavijemo desno na kolovoz in se po njem vzpnemo na vrh griča.

Na Limbarski Gori je nekoč stal grad, ki ga omenja že Valvasor. Prvo cerkev na tem kraju so postavili okrog leta 1667, vendar so jo morali zaradi množičnega obiska romarjev že v prvi polovici 18. stoletja povečati. Gradnjo so zaupali Gregorju Mačku, ki se je »podpisal« tudi pod cerkvi na Šmarni gori in Dobrovi pri Ljubljani. Razgibana cerkev sv. Valentina z ločenim zvonikom se lepo ujema z naravnimi lepotami in imenitnim razgledom. Na severu so pred nami kot na razstavi Kamniško-Savinjske Alpe. Z njih nam pogled odplava do Triglava, od tam pa do Snežnika, Kuma in množice drugih vzpetin. Voditeljica odraslih domžalskih skavtov je poskrbela tudi za ključ, da smo si ogledali notranjost cerkve, kjer smo zmolili še križev pot, ki je sedaj v tem postnem pred velikonočnem času najbolj »aktualen«, saj katoličani s prebiranjem križevega pota in molitve podoživljamo trpljenje Jezusa in njegove smrti ter vstajenja, ki ga obeležujemo z veliko nočjo.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi