Čokoladnica Zotter na Avstrijskem Štajerskem ali Srečo si lahko ustvari človek le sam!

Kdo smo turisti in kaj sploh želimo? Masovni turizem je nekaj, kar nam vsem gre na živce, najbolj pa domačinom, ker jim povodenj turistov dviguje življenjske stroške in znižuje kvaliteto življenja.

To sem prvič dojela ob nekem obisku karnevala v Benetkah, ko je stanovalec izstopil na ulico in »pobegnil« nazaj v hišo pred reko maškar, v glavnem tujih turistov. Ne vem, kaj me je pičilo, a sem si zaželela malo »tujega adventnega vzdušja« namesto da se prerivam skozi množico turistov v Ljubljani. Na poti v Gradec nam je agencija ponudila obisk na Avstrijskem najbolj znane čokoladnice Zotter za katero sem takrat prvič slišala. Slaščičar Jožef Zotter me je pritegnil z drugačno vizijo posla: že pred tridesetimi leti je vedel, kaj pomeni kvalitetna surovina, direkten stik s pridelovalci surovin, v tem primeru kakava, in pošteno plačilo obiralcev, brez vmesnih verig trgovcev in kar je takega, kar dviguje ceno izdelka. Tak način poslovanja od pridelovalca do proizvajalca (kupca) poznamo pod imenom fair trade. Takrat to še ni bilo v modi, on je bil vizionar, obenem pa izredno sposoben v svojem poslu. V treh desetletjih je izgradil cel imperij, svojo tovarno imenuje čokoladni teater in njeno delovanje predstavi obiskovalcem tudi prek filma posnetega na terenu in pod geslom (s sliko Che Guevare): Viva la chocolation! Nekaj, kar je vsem najbolj všeč je, da si med sprehodom po tovarni in ogledom vseh proizvodnih linij, lahko pokušaš čisto vse: od različnih zrn kakava, kakavnega prahu, tekoče čokolade, čokoladnih ploščic, pralin in tako dalje, na voljo je vsaj 500 različnih okusov čokoladnih izdelkov. A je pri pokušini potrebno imeti mero, tako kot pri vseh dobrih rečeh. Ja, seveda je na koncu kavarnica in trgovina ter zoo vrt z igrali in živalmi z vseh koncev sveta. Tam je tudi pokopališče neuspelih idej – vsaka poslovna pot zahteva veliko vztrajnosti ker se vsak »poizkus« ne posreči, a ga Jožef ni prepustil pozabi temveč je na svoje neuspele ideje ohranil trajni spomin!

Obisk Gradca je prišel na vrsto kasneje: ogledali smo si mestne znamenitosti potem pa smo lahko vohali stojnice z domačimi jedmi, v glavnem klobasami in burgerji, kuhančki, če se je komu dalo čakati v nepreglednih vrstah. Jaz sem bila zadovoljna z domačo mineštro s kolobarčki klobase, ki me je prav fino pogrela. Obisk grajskega hriba Schlosseberga nad mestom, velikim kot Ljubljana, je bil posebna avantura: stopnice so bile zaradi varnosti zaprte, pred dvigalom se je vila kača vsaj petdeset ljudi tako da smo se nekateri odločili za peš tunelski podhod, ki nas je v pičlih 10 minut pripeljal blizu vrha.. Tiste, ki so kljub prepovedi zlezli čez ograjo na stopnice, je na vrhu čakala nova visoka ograja čez katero je lahko preplezal malokdo. Šment, Gorenjci rastemo povsod!

Ker se nam je na potepu smejalo sonce, nam res ni ničesar manjkalo. Čeravno je bilo med nami dve tretjini Štajercev, mladih parčkov, družin z otroki in upokojencev, so se vsi držali zase in preresno. Tega si nisem znala razložiti – hej, a nismo sredi najbolj veselih praznikov, siti odlične čokolade, obsijani s soncem in brez vseh prometnih skrbi?

Kdo bi vedel, kaj ljudem krade nasmeh in prijaznost, vsaj tisto iz vljudnosti? Odtujenost in svojevrstna samozadostnost, značilnosti »polnih riti«, sta nas oropali medčloveške topline in preprostega zadovoljstva, sreče. Kot je nekoč rekel Kardelj: »Sreče človeku ne more dati ne država, ne sistem, ne partija, srečo si lahko človek ustvari le sam.« Dodajam: Vendar si srečo lažje ustvariš, če živiš v miru, blaginji in si zdrav!

Besedilo in fotografije: Miomira Šegina