Goričica

Goričica je majhen, 8 – 10 m visok griček, ki se dviga iznad Domžal. Na njem stoji domžalska župnijska cerkev, stari del pokopališča, župnišče, veroučne učilnice in kapelica. O Goričici je veliko napisal Franc Bernik v svoji knjigi Zgodovina fare Domžale.

Vir: Povzeto po knjigi Zgodovina fare Domžale, avtorja Franca Bernika (fotografije so iz knjige)

O nastanku samega grička, je omenil Valvazorjev zapis ljudske pripovedke, ki govori o tem, da naj bi za Kamnikom pri Nevljah stalo v starih časih veliko jezero. To jezero pa se je predrlo, preplulo je vso ravnino do Mengša, Trzina in Domžal in jo posulo z gramozom in kamenjem. Ta strašna povoden, naj bi naplavila griča: Homec in Goričico.

Vendar pripovedka o naplavljenju Goričice ni verjetna. Ko so leta 1904 delali na Goričici farno pokopališče, se je v ta namen prekopal precejšnji del grička, da bi se lahko kopalo dovolj globoke jame. Delavci na premnogih krajih tudi z najboljšimi krampi niso nič opravili, ampak je bilo velik del grička treba – izstreliti. To kaže na to, da je griček že od nekdaj na svojem mestu.

Da pa je bil nekdaj ta kraj res z vodo preplavljen, torej nekako jezero, to pa potrjuje sestavina zemlje. Domžalska zemlja kaže na vseh straneh komaj pol metra rodovitne zemlje (humusa). Pod njo pa je povsod gramoz. Kamorkoli so prebivalci zabili vodnjak, je takoj pritekla voda, lepa in čista, ker je prihajala iz peščenih tal.

Bernik navaja, da je cerkev na Goričici že zelo stara. Že leta 1526 je imela tri kelihe in je bila pri njej ustanovljena bratovščina sv. Katarine. Bila je torej že takrat zelo obiskovana in se je že takrat bralo v njej več sv. maš.

Ko so leta 1891 podirali staro zidovje, stolp na južni strani, so našli na kamnu vklesano letnico 1532. Iz tega so nekateri sklepali, da bi bila takrat zidana cerkev ali vsaj utrjena. Saj ob tistih strašnih časih turških vpadov v našo deželo, ki so trajali nad 200 let in so se ponavljali redno vsako leto, celo po večkrat, naši predniki pač niso imeli miru, da bi lahko zidali nove cerkve. Celo stare cerkve so morali takrat utrjevati in prirejati za obrambo zoper sovražnika. Tudi je malo verjetno, da bi bili celih 130 let največje nevarnosti cerkev, ki je stala tik ob prometni cesti, pustili neutrjeno.

Bernik navaja, da naj bi cerkev na Goričici spremenili v tabor šele potem, ko so bili Turki leta 1528 v teh krajih poraženi. Bolj se mu je pa zdelo verjetno, da je bil ob tistih hudih bojih leta 1528, tudi tabor na Goričici poškodovan in ga je bilo potrebno popraviti ali pa dozidati.

Tudi Goričica je bila tak »turški tabor«. Ohranil se je cel in kolikor-toliko nepoškodovan prav do leta 1837. Pisatelj Tomo Zupan, ki se je za ta kraj posebno zanimal, saj je na Goričici služboval njegov sorodnik, je izrekel o njem, da je bil ta tabor eden najlepših v deželi.

Okrog in okrog cerkve je bil silno debel in močan zid, ki je segal prav do cerkvene strehe. Na zunanji strani zidu je bil izkopan zelo globok in širok jarek. Na vseh štirih oglih zidu so bili postavljeni močno zidani stolpi. Namesto oken so imeli luknje, iz katerih se je lahko streljalo s topovi.

Za časa turške nevarnosti so možje in fantje, kolikor jih je sploh ostalo doma, v teh stolpih odbijali sovražni napad. Prav tako so tudi ženske junaško pomagale pri obrambi, s kuhanjem smole, ki so jo metali na sovražnika. Starčki in otroci pa so v cerkvi pri Mariji iskali zavetja in pomoči. Na ta varen prostor so tudi pravočasno nanosili živeža in spravili na varno tudi svoje dragocenosti.

Zato so takrat, ko so ta tabor na Goričici začeli podirati, nekateri prav pridno hodili kopat in iskat po podrtiji v trdnem prepričanju, da bodo našli »šac«. Pa ni bilo nič, še navaja Bernik.