Zdenka Katkič, predsednica Društva Šola zdravja: “Ne dež ne sneg ne mraz niso ovira pri jutranji telovadbi”

Njihov prepoznavni znak sta oranžna barva in skupinska jutranja telovadba na prostem, ki poteka vsako jutro v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu, razen ob nedeljah in praznikih. Govorimo o jutranji telovadbi Društva Šola zdravja, ki je bilo pred desetimi leti ustanovljeno z namenom širjenja jutranje telesne dejavnosti na prostem.

Cilj društva je pripeljati jutranjo telovadbo v vsak kraj, vas in naselje v Sloveniji. To jim uspeva zelo dobro, saj dan za dnem svoj dan z jutranjo telovadbo začne že več kot 4500 članov v 205 skupinah po vseh slovenskih regijah v 82 občinah. Jutranja telovadba, ki jo vodijo usposobljeni prostovoljci, poteka po metodi tisoč gibov, ki jo je pripravil dr. Nikolaj Grišin, idejni vodja Društva Šola zdravja. Na oranžnem zemljevidu boste našli tudi sedem domžalskih skupin, kjer telovadci svoj dan začnejo z razgibavanjem.

Za vsako uspešno organizacijo, kar Društvo Šola zdravja vsekakor je, stojijo določeni posamezniki, ki so srce in motor organizacije. V Društvu Šola zdravja je to Zdenka Katkič, predsednica, ki ji energije in želje po zdravem gibanju ne manjka. S svojo zagnanostjo in predanim delom od samih začetkov skrbi, da se oranžna zgodba po Sloveniji širi kot plamen. Za svoje prizadevno delo na tem področju je Zdenka prejela več priznanj in pohval, med njimi je lani prejela naziv naj mentorice prostovoljcev, ki ga podeljuje Slovenska filantropija, leta 2015 pa je od Občine Domžale prejela še bronasto plaketo za prizadevno delo v Šoli zdravja. Z Zdenko smo se pogovarjali nekaj dni po jubilejni prireditvi ob 10-letnici delovanja njihovega društva, ki ima sedež v Domžalah, deluje pa na nacionalni ravni, saj njihova oranžna zgodba iz dneva v dan, iz tedna v teden in iz meseca v mesec prodira v nove kraje širom po Sloveniji.

Prekipevate od energije in želje po zdravem gibanju. Kakšni so bili vaši začetki na rekreativni in športni poti?

Pri meni se je že od nekdaj izražala potreba po druženju, zabavi in dobrem počutju. Že v osnovni šoli smo pri telesni vzgoji imeli možnost spoznavanja različnih športnih panog, od kolektivnih do individualnih športov. Kot otrok sem dobila veliko pozitivnih zgledov pri TVD Partizanu, Narodnem domu v Ljubljani, kjer sem bila članica deset let. Oni so mi privzgojili veselje do športa in gibanja, ki je postalo del mene. Sem živ primer, kako je prav rekreativni šport koristen za otroke: nauči jih samoorganiziranja, vcepi jim vztrajnost in disciplino. Poskrbeli pa so tudi za motivacijo, kar je zelo pomembno, saj smo tisti, ki smo redno hodili k telesni vzgoji, lahko odšli na letovanje v Premanturo. Po koncu srednješolskega izobraževanja sem bila zaposlena v večjih podjetjih, kjer smo imeli možnost udeležbe pri različnih rekreativnih vadbah (igrala sem odbojko, namizni tenis, kegljala, streljala, obiskovala aerobiko oziroma, kar je bilo takrat aktualno). Časi se spreminjajo in prav tako ponudba organizirane vadbe. V zasebnih podjetjih, kjer sem delala od leta 1995, teh priložnosti in možnosti ni bilo.

Za Društvom Šola zdravja je že 10 let delovanja. Kako se je pravzaprav začela ta zgodba?

Ko sem se leta 2005 preselila z Vrhnike v Domžale, sem začela iskati različne možnosti, da bi nadaljevala razgibani način življenja. Prvič v življenju sem zaradi dvoizmenske službe imela več časa v jutranjih in dopoldanskih urah. Nekaj let sem bila članica društva Nova akropola, kjer sem obiskovala različna predavanja. Tam sem spoznala tudi Metko Šink in povabila me je na predavanje Nikolaja Grišina, ki ga je spoznala v Piranu. V začetku jeseni 2008 sem prvič poslušala njegovo predavanje in zelo me je navdušil s svojo vizionarsko idejo, s projektom Šola zdravja. Povabili smo Nikolaja Grišina, da nam je 7. decembra 2008 v domžalski knjižnici predstavil vaje po metodi tisoč gibov. To je bila prva priložnost za Domžalčane, da mu prisluhnemo. Dan po tem predavanju je na vadbo v drevored 88 lip prišla skoraj polovica slušateljev.

Ste bili kaj presenečeni nad takšno udeležbo in to že prvi dan?

To je bilo zame veliko presenečenje, obenem je bilo pa še zimsko megleno jutro. Pozneje nas ne dež ne mraz ne sneg pri tem niso ovirali. Bolezni nas niso nadlegovale, bili smo zdravi kot dren. Všeč nam je bilo, da se dobimo vsako jutro, brez časovnih in prostorskih omejitev, da telovadimo v stiku z naravo ob Kamniški Bistrici. Redno nas je prihajalo dvanajst do sedemnajst. Prvi mesec sem vaje vodila sama, a zaradi službe nisem mogla prihajati vsak dan. Na mojo prošnjo, da si razdelimo vodenje vaj, sta se odzvali Mica Flerin in Jana Debevc, ki sta obenem po Domžalah naredili še veliko reklamo za jutranjo telovadbo. Skupina je rasla, kmalu za njo pa so nastajale še druge skupine po domžalski občini. Omeniti moram še to, da je takrat med nami krožil na roko napisan seznam vaj, saj knjige ali kakšne druge primerne literature ni bilo.

Kako je pa prišlo do nastanka društva?

Pred domžalsko skupino so že obstajale štiri skupine. Prva je nastala v Celju (februarja 2006), kjer je takrat živel Nikolaj Grišin, po poklicu nevrolog in manualni terapevt. V letu 2007 se je preselil v Piran, kjer sta z Emo Perkovič začela telovaditi na pomolu. Tretja je bila skupina v Izoli in pozneje so počasi nastajale skupine na Obali, ki sta jih skupaj krojila Ema in Nikolaj. Spomladi 2008 je na Livadi v Ljubljani začela ustanavljati skupino Jožica Černič, ki se je vaj naučila pri Emi v Piranu. Skupine so nastajale na podlagi poznanstev. Odzvali smo se na potrebo, ki je obstajala že ves čas, a je nihče ni prej zaznal. Vendar takrat še nismo bili društvo. Spomladi 2009 nas je z Občine Domžale obiskala Vera Vojska in za časopis Slamnik o nas napisala prvi članek, ki je bil zelo odmeven, saj je bilo v skupini kar naenkrat trideset ljudi. Takoj potem smo bili deležni vprašanj, zakaj nismo registrirani kot društvo. S tem se takrat nismo ukvarjali, ker za nas to ni bilo pomembno. Odmeven je bil tudi članek v reviji Vzajemnost, ki ga je napisala Vanda Klopčič. Na podlagi teh dveh objav so ljudje začeli prihajati z vseh koncev občine Domžale in tudi iz sosednjih občin. Nekaj dni so telovadili z nami, nato so me prosili, naj pridem tudi k njim in jih naučim tisoč gibov. Z veseljem sem se odzvala in se vozila tja, od koder so prihajale pobude in vabila. Posebna prelomnica za ustanovitev je bila odločitev dr. Nikolaja Grishina, da se vrne v Moskvo. Vseh enajst skupin, ki je delovalo takrat, se je od njega poslovilo v Piranu. Ta dogodek je bil poln čustev, a je bila vsem skupna želja, da njegovo idejo nadaljujemo. Postalo je jasno, da se moramo organizirati.

Vam pa je bilo zaupano vodenje društva …

Do takrat sem ustanovila že šest skupin. Ker sem bila dvajset let mlajša od drugih, se je name vsul plaz predlogov, da naj prevzamem in naprej vodim projekt Šola zdravja. Sebe do takrat nisem videla v tej vlogi, saj smo vsi pričakovali, da bodo glavno besedo imeli Ema Perkovič in vadeči na Obali. Takrat smo se dogovorili z Emo Perkovič in Nikolajem Grišinom, da ustanovimo društvo Šola zdravja, kar se je tudi uradno zgodilo 23. oktobra 2009. Zaradi tehničnih in logističnih zadev smo se odločili, da bo sedež društva v Domžalah.

Vaša osnovna dejavnost je jutranja telovadba?

Tako je. Najbolj prepoznavni smo po jutranji telovadbi, ki poteka po metodi tisoč gibov. Pri tem gre za nekaj koristnega, kar ljudje potrebujejo za vsakdanje življenje in ohranitev zdravja. Rezultati so pokazali, da med ljudmi obstaja potreba po vadbi na prostem v neposredni bližini doma, nekaj, kar ne zahteva posebne opreme ali prevoza. Odziv ljudi mi je potem dal pogum in vztrajnost, da idejo in delo nadaljujem. Ljudje se radi gibljejo, ne da bi tekmovali ali se sramovali napačnih korakov. Jutranja vadba, ki jo vodijo usposobljeni prostovoljci, poteka po priročniku. Vsaka skupina pa ima od tri do pet vaditeljev. Pomembno je, da vaditeljica s svojim primerom pokaže pravilen postopek oziroma izvedbo, potem pa se vsak sam usklajuje in poskuša narediti vajo najbolje kot lahko. Poleg vadbe društvo organizira tudi poučna predavanja in praktične delavnice, ki jih izvajajo strokovnjaki z različnih področij, saj je namen Šole zdravja posameznikom dati osnovne napotke, kako dosegati čim boljše in zdravo življenje.

Kakšen je pomen jutranje telovadbe, ki jo izvajate na prostem?

Moram povedati, da ima jutranja telovadba veliko širši pomen, in sicer so ankete pokazale, da več kot 70 odstotkov udeležencev pride na jutranjo telovadbo zaradi druženja. Zjutraj vstaneš s postelje, greš v naravo, se razgibaš in nadihaš svežega zraka, obenem pa si v družbi, kjer je vedno prisotna dobra volja. Povedo si raz – lične zgodbice, izmenjajo informacije in tudi nasvete. Najpomembneje pa je to, da je vse spontano. Prav zaradi tega so v skupinah vedno prisotni dobra volja in smeh ter seveda tudi pesem. Skoraj vsaka skupina ima svojo himno, ki jo vsakokrat zapojejo. Skupine združujejo in povezujejo ljudi, ki bi bili drugače doma, mnogi pa še celo osamljeni.

V večini primerov gre za starostnike, saj je povprečna starost naših članov 69 let, od tega je 90 odstotkov žensk in 10 odstotkov moških. Kot zanimivost naj povem, da je v našem registru 507 oseb s starostjo nad 80 let in 11 oseb s starostjo nad 90 let.

Da delate dobro in s pravim namenom, kažejo tudi številke vašega članstva in pa število lokacij, kjer poteka vsako jutro jutranja telovadba. Se pravi, da postajate čedalje bolj množično gibanje v Sloveniji?

Če pogledam na sam začetek, so bili takrat ljudje iz lokalnega okolja pomemben faktor, ki je prispeval k širjenju članstva društva, saj takrat nismo imeli nobenih sredstev, da bi jih vložili v reklame ali medijske kampanje. Danes pa naši člani vračajo ta dolg svojemu lokalnemu okolju in se prek Šole zdravja udeležujejo raznih prireditev ali jih celo organizirajo. Ta pretok idej in akcij med posamezniki in družbo je velikega pomena za uravnoteženo in človeku prijazno življenje. Kar neverjetno je, ko se zdaj spominjam začetkov, kako težko je bilo ljudi pripraviti za jutranjo vadbo. Zato smo danes toliko bolj ponosni, da se je Društvo Šola zdravja tako lepo prijelo v Sloveniji in se še širi v smislu naše ideje – z vadbo priti v vsako vas, kraj, občino. Kar bi rada izpostavila, je stalno izobraževanje naših vaditeljev. Zdi se mi pomembno, da se znanje neprestano izpopolnjuje in nadgrajuje.

Kot mi je znano, vašo idejo o zdravem gibanju širite tudi v delovno okolje?

Jutranja telovadba ni samo pomembna investicija v zdravje ljudi v tretjem življenjskem obdobju, ampak je tudi dobra investicija v kader, če podjetja investirajo v zdravje pri delu. Uspešnost podjetja je namreč odvisna tudi od zdravstvenega stanja in zadovoljstva zaposlenih. Tudi v pisarni lahko vsakodnevno izvedemo nekaj vaj in učinek na dolgi rok bo sigurno dosežen. V času, ko zračimo pisarno, lahko izvajamo različne vaje. Začetki so zmeraj najtežji in zato je pomembno, da vse poteka z majhnimi koraki. Naj povem, da je Društvo Šola zdravja že zelo uspešno sodelovalo z nekaj podjetji. Skupna izvedba vaj 1000 gibov je velik navdih in motivacija za zaposlene, kar se pozna v delovnem okolju. Deset ali 15 minut, ki si jih vzameš zase, je investicija v ves dan, ki je veliko lepši in produktivnejši. Le poskusiti je treba. Ko vadimo skupaj z zaposlenimi, je takoj vidno, kdo skrbi za svoje zdravje in kdo ne.

Omenili ste mi, da se soočate tudi z ‘boji z mlini na veter, sploh kar ste tiče na področju sodelovanja z državnimi ustanovami?

Od leta 2011 imamo status društva v javnem interesu, ki nam ga je dodelilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Že dve leti poskušamo pridobiti status humanitarne organizacije. Pri prijavah na razpise ministrstev imajo z nami pogosto težavo, kam nas uvrstiti, saj glede na vsebinsko delovanje pokrivamo tri resorje. Od nas tudi zahtevajo strokovni kader, kar pa nam predstavlja težavo, saj strokovni kader ne dela zastonj. Dejstvo je, da bi naše društvo rabilo vsaj štiri zaposlene, in sicer, da bi se eden ukvarjal s prostovoljci, drugi z razpisi, tretji pa s financami. Vodenje društva, ki deluje nacionalno, pa lahko izvaja samo profesionalec, ker je veliko organizacijskega dela. Žal pa si z obstoječim financiranjem tega ne moremo privoščiti, saj smo odvisni od sofinanciranja. Ker izvajamo brezplačno telovadbo in delujemo na nacionalni ravni, nas podpira Ministrstvo za zdravje, za kar smo jim hvaležni, po drugi strani pa imamo težave na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, saj inšpektorji od naših vaditeljev zahtevajo telovadno licenco. To pomeni, da bi morali 70-letnike poslati na izobraževanja za licenco, ki zajema 120 ur seminarja, po drugi strani pa takšno izobraževanje ni poceni. Vsa se izvajajo v Ljubljani, mi pa imamo skupine po celotni Sloveniji.

Včasih je odnos uradnih ustanov do nevladnih organizacij nerazumevajoč, kdaj poskušajo zmanjšati pomen naših dosežkov, a tega, da tisto, kar delamo, delamo s srcem, nam ne morejo vzeti. Mi smo na terenu dokazali, kaj se da narediti, brez odvečnega teoretiziranja in strokovnjakov, ki jim pogosto manjka praktičnosti in odločnosti, da svoje znanje prenesejo v prakso. Želimo si skupnega sodelovanja in povezovanja, da v tem, kar počnemo, vsak odigra svojo vlogo. Smo kot deli skupne slike, mozaika, in največ lahko dosežemo v skupnem delovanju. Tega si v prihodnje najbolj želim. Želim si tudi, da bi država prepoznala naš prispevek na področju preventive, saj naši člani, ki vsako jutro telovadijo, na ta način ohranjajo zdravje in vitalnost, kar je izrednega pomena za vsakdanje življenje. Iščemo strokovnjake, da nam bodo pomagali izračunati, kakšna preventiva je Šola zdravja za državo in kaj ima država od tega.

Kako poteka sodelovanje z lokalnimi skupnostmi?

Občine so zelo zaprle razpise, kar je razumljivo, saj imajo na voljo manj sredstev. Druga stvar pa je, da tudi, če se na posamezni občini prijavimo na razpis, ne dobimo nič, ker nimamo prijavljenega sedeža v njihovi občini. Če pa prijavimo podružnico, se pa pojavi vsebinski problem. Nekatere občine ob tem najdejo rešitev tako, da naredijo nov razpis, da lahko dobimo kakšna finančna sredstva, običajno je to od 100 do 500 evrov. Imamo pa v začetku prihodnjega leta v načrtu izvesti sestanke z občinami, kjer delujemo, da skupaj ugotovimo, kje smo in kam želimo priti. Je pa res, da je vse to kratkoročno, saj mene zanima dolgoročno sofinanciranje. To je namreč rešitev, saj drugače ne bomo preživeli. Če bi imeli v društvu štiri ali pet zaposlenih, bi lahko ustanovili tisoč skupin. V krajih, kjer skupine že delujejo, zelo dobro sodelujemo z vrtci, šolami, zdravstvenimi domovi, domovi starejših in ostalimi društvi.

Kaj pa sodelovanje z Občino Domžale?

Na začetku smo imeli nekaj težav, potem se je uredilo. Pohvaliti moram župana Tonija Dragarja in Uroša Križaniča, direktorja Zavoda za šport in rekreacijo Domžale, ki imata posluh za naše delovanje in naše predloge. Lahko rečem, da so Domžale neka specifična občina, saj z vsemi dobro sodelujemo in nam pridejo nasproti.

Imamo po vašem mnenju v Domžalah dovolj možnosti za rekreativno in športno udejstvovanje?

Večina domžalskih lokacij, kjer telovadimo, je ob rekreacijski poti ob Kamniški Bistrici. Ljudje, ki uporabljajo rekreacijsko pot, nam pogosto rečejo, da na njih delujemo zelo motivacijsko. Če se spomnim naših začetkov, zjutraj ob rekreacijski poti ni bilo videti veliko sprehajalcev in tekačev, danes pa je ta zgodba čisto obratna. Čedalje več jih je, med njimi veliko mladih, ki rekreacijo opravijo pred službo. Kar se mi zdi krasno.

Pogoje za šport in rekreacijo imamo v Domžalah zelo dobre in zelo veliko na tem naredi Zavod za šport in rekreacijo Domžale. Edino, kar me malce moti, je to, da najdemo recimo 20.000 evrov za fitnes naprave, ne najdemo pa 1000 evrov za strokovni kader, se pravi za človeka, ki bi ljudem pokazal, kako se na teh napravah telovadi. Brez ustrezne organizacije in človeka, ki bi to speljal, takšne naprave nič ne pomenijo. Čeprav so pogoji za športno in rekreacijsko udejstvovanje dobri, pa moram povedati, da za starostnike še vedno naredimo premalo. Predvsem mislim na rekreaciji za starejše. V občini Domžale živi več kot 5393 oseb, ki so starejše od 65 let. Mislim pa, da jih redno telovadi manj kot 10 odstotkov. Najboljše stvari so najbolj preproste. Pri naši jutranji telovadbi je sproščeno, vsak dela, kakor zmore. Glavna poanta pa je, da je telovadba vsak dan. Po določenem obdobju vsak opazi rezultate, opazno je boljše počutje, dobra volja …

Oktobra ste v Kulturnem domu Franca Bernika praznovali 10-letnico delovanja društva. Lahko poveste nekaj o tem?

Na isti dan (23. 11.), ko smo iz upravne enote prejeli sklep o registraciji društva, smo praznovali 10-letnico delovanja. Sprva smo na praznovanje želeli privabiti čim več ljudi, ampak je vse povezano s stroški. Zato smo se odločili, da povabimo vse tiste, ki so z nami od leta 2009. Tako nas je bilo v Kulturnem domu Franca Bernika 160, večinoma iz obalnih občin, Domžal, Kamnika, Trzina in Ljubljane, kjer so najprej začele delovati skupine. Za praznovanje smo pripravili zelo razgibano prireditev, saj se vedno trudimo, da so naše prireditve podkrepljene s prezentacijami, videi, animacijo in kulturnim programom, ki so ga popestrili naši člani. V naših telovadnih skupinah je namreč res pisana paleta ljudi z različnimi znanji in interesi. Zato je idej in pobud vedno zelo veliko. Na podlagi tega so nastale številne pohodne skupine, plesne skupine, pevski zbori … Ne smem pozabiti omeniti, da so naša posebnost himne. Večina skupina ima svojo himno, ki jo zapoje vsako jutro.

Vaš moto je, da bi jutranjo telovadbo pripeljali v vsako vas in vsak kraj. Kakšni so načrti za prihodnost?

Za naslednji 10 let smo si zadali cilj, da osvojimo 90 odstotkov slovenskih občin. Seveda pa, kot sem že omenila, potrebujemo kader, ki bo strokovno delal na različnih nivojih. Društvo je zelo živ organizem in večina dela poteka s ‘človeškimi viri’. Veliko dela je treba nameniti prostovoljcem, ki jih je treba motivirati, redno izobraževati in organizirati. Naš projekt je naravnan trajnostno, zato želimo rešiti problem rednega financiranja. Dobro sodelovanje z ministrstvi, občinami in lokalnimi skupnostmi lahko prispeva k skrbi za zdrav življenjski slog za vse generacije.

Kaj bi za konec sporočili našim bralcem?

Svetovna zdravstvena organizacija in Ministrstvo za zdravje priporočata 30 minut gibanja na dan, ki naj jih posamezniki prilagodijo glede na letni čas. Naša vadba ni samo za upokojence, saj k nam hodijo tudi zaposleni v dvoimenskih službah, brezposelni in študentje. Ne smem pozabiti, da telovadimo tudi ob sobotah. V lastno zdravje je treba investirati, česar se ljudje premalo zavedajo. Predvsem pa si je treba vzeti čas. Občanke in občane bi tudi povabila, da podprejo naše društvo in nam namenijo 0,5 % dohodnine, saj delujemo na področju javnega interesa. Več informacij o tem najdete na naši spletni strani https://solazdravja.com/

Naj bo ZDRAV DUH v ZDRAVEM TELESU.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Iztok Dimc (naslovna), arhiv domžalca, arhiv Društva Šola zdravja