Skupina Šole zdravja – drevored “88 lip” praznuje deseto obletnico
Prva domžalska skupina Šole zdravja drevored »88 lip«, ki šteje sedemdeset članov, bo letos decembra praznovala deset let obstoja. Povprašala sem Mico, Rajka in Jelko kako se spominjajo začetkov skupine vadbe.
»Začeli smo par dni po predavanju dr. Grishina, ki smo ga prvič srečali 7. 12. 2008, v Knjižnici Domžale. Navdušil nas je s svojim pogledom na zdravje in s prepričanjem, da smo zanj najbolj odgovorni sami. Ponudil nam je tudi »orodje« za krepitev telesa, to so bile vaje, ki jih povečini izvajamo še danes. Spomnim se, kako nam je Zdenka razdelila oranžne listke z vabilom, da se dobimo pri mostu na Bistrici. Tam smo, četudi je bilo zares zelo mrzlo, začeli vaditi. Kogarkoli sem srečala izmed svojih znancev in prijateljev, sem jim povedala za naše jutranje razgibavanje in tako se je glas hitro širil naokoli. Po nekem času so se začele oblikovati nove skupine v našem ožjem in širšem okolju (Vir, Kamnik, Radomlje …). Vsi so se vaj učili pri nas. Na začetku smo se še lovili, saj nismo imeli ne literature, ne nič oprijemljivega dokler nam Ema Perkovič ni poslala plonk-ceglc z navodili oz. vajami, ki so jih izvajali v Piranu. V naši skupini smo vaje vodili Zdenka, jaz, Jana, potem še Jelka, danes pa tudi Ema in še katera namestnica. Ker sem bila varuška, sem se vodenju morala odpovedati, a še danes sem zlata rezerva. Predvsem sem se trudila to gibanje približati otrokom, kako svojim vnukom, tako tudi drugim, ki sem jih čuvala. Z dovoljenjem staršev sem otroke pripeljala na vadbo, da so še oni malo pomigali in se zabavali. Mislim, da je tako prav in to počno še danes katere izmed nas, saj smo babice in moramo modrost prenašati na mlade. Ni pa vedno lahko odpovedati se razvadam. Jaz sem pravi jutranji zaspanček, a sem se navadila vstajati in z veseljem začeti dan v skupini Oranžencev, kakor nas pač imenujejo zaradi značilnih oblačil. Ime skupini 88 lip je nastalo zaradi prostora, kjer vadimo – v drevoredu 88 lip, ki je posvečen maršalu Titu«, o začetkih pove Mica.
Rajko, Micin mož, je aktiven od samega začetka. Pravi, da so mu vaje ohranile gibčnost in moč, saj se je vedno ukvarjal z rekreacijo (smučanjem, planinarjenjem, košarko, nogometom…) in je vesel, da giba še danes. Tako sta oba z Mico prispevala temu, da tudi njuna otroka in vnuka bolj cenita njihove aktivnosti, ki jih z letom ni nič manj. Rajko mi pove, da so v njihovi skupini moški bolj zastopani kot kje drugje, dobra tretjina jih je, ki vsakodnevno vadi. Ne razume pa, zakaj tudi drugod moški ne pridejo, saj je zadeva koristna in bi jim več gibanja lahko le koristilo namesto da le odmahnejo z roko in obsedijo pred televizorjem. Rajko pove, da so med njimi zelo zagnani tudi tisti, ki prej niso bili rekreativci, kar pomeni, da sta za začetek aktivnosti dovolj pogum in dobra volja.
Njihova skupina sodeluje pri skoraj vseh lokalnih prireditev: pri Balkanskih veteranskih igrah, Maratonu Franja, prireditvi Veter v laseh in drugih. Mica je članica pevske skupine Šole zdravja, ki z ljudskim petjem in plesom v skupini Češminke razveseljuje otroke v vrtcih in šolah ter varovance v domovih za starejše v Domžalah, Mengšu, Trzinu. Planinsko skupino vodi voditeljica vadbe Jelka, ki pa skrbi za izbiro ture in organizacijo pohodov v domžalskem okolišu ali tudi drugod po Sloveniji.
Vodja skupine 88 lip je že deset let Meri Habe, ki skrbi za vse organizacijske zadeve in prenos informacij, da lahko vse teče tako kot je prav.
Jelka pravi, da je že od začetka prav navdušena nad idejo razgibavanja v naravi, prav tako njen mož Tone, ki se ji je pridružil nekoliko kasneje. Drugače rada vodi vadbo, vse vaje ima enako rada in jih ne bi spreminjala. V skupini vodijo vadbo še Ema in Jana, izmenjujejo se vsak teden. Jelka vodi pohodno skupino, ki se vsak torek odpravi na pohod, ne glede na vreme. Pravi, da se zaradi vadbe počuti veliko bolje in bo pri njej še vztrajala.
Skupina 88 lip šteje sedemdeset članov in je največja v Sloveniji. Dobro se počutijo, zdravje jim ne nagaja preveč in še niso potrebovali domske oskrbe. To pa je gotovo razlog, da Šola zdravja širi svoje poslanstvo in tako deluje povezovalno, medgeneracijsko in trajnostno. Slednje pa pomeni, da si želijo delovati še v bodoče, z enako energijo in optimizmom.
Avtor: Mimi Šegina