O absurdnosti #Ajdapiše

Naj vam povem nekaj uporabnega, če bi se slučajno želeli poročiti v teh dneh. Odlok o začasni splošni omejitvi zbiranja ljudi na javnih krajih in mestih v Republiki Sloveniji ne ureja zasebnih zabav. To pomeni, da bo vaša poroka izgledala takole: na poročni obred, ki je pod pristojnostjo Upravne enote, in poteka na javni površini, lahko povabite do petdeset ljudi. Rečete usodni da in se nato odpravite na slavje v gostilno, kjer pa ta odlok ne velja. Kaj to pomeni? Da lahko teoretično povabite toliko gostov kot želite. Edini pogoj je, da je gostinec dolžan zagotoviti spoštovanje  priporočil in navodil NIJZ za preprečitev širjenja bolezni. To je pa to. Pa na zasebni zabavi imate lahko tudi živo glasbo. Mar ni to fino?

Naj nadaljujem z logičnostjo naših novih pravnih odlokov, zakonov, odredb… V šolah so učenci prvih treh razredov, v glasbeni šoli pa se teoretskega pouka lahko udeležijo vsi. Vsi učenci ne morejo v šolo, vendar pa lahko društva uporabljajo športne površine tudi osnovnih šol (do 50 ljudi seveda). Ko boste na Hrvaškem vam priporočajo, da tudi v morju ohranjate varno razdaljo med plavalci. Če bi naštevala vse absurdne primere, se ta kolumna še dolgo ne bi končala.

Vendar pa verjamem, da so absurd vseh absurdov še vedno maske. Vsi, ki v teh dneh pišemo, se želimo izogniti pisanju o maskah, vendar preprosto ne gre. So daleč najbolj opazni element korona krize, ki očitno še dolgo časa ne »bo odšel«. Kamorkoli greš vidiš maske. Tudi, ko zaživiš »normalni vsakdanjik« in se redno odpraviš v službo, te maske na vsakem koraku spominjajo, da normalnosti ni. Rabiš jo, ko greš v trgovino. Vidiš mlade, ki čakajo z maskami na avtobus. Nosi jo fant, ki ti prinese kavo. Če pišeš o družbi in življenju v sodobnem času, se maskam preprosto ne moreš izogniti. Preganjajo te, ker jih vidiš povsod in o njih razmišljaš. O njihovi uporabi, o njihovem pomenu, njihovi praktičnosti in absurdnosti hkrati.

In maske nam delajo težave… Pozabljamo jih doma. Pozabimo si jih natakniti na obraz in nas varnostniki skoraj vržejo ven. Ali pa hitimo nekje med  avtomatskimi vrati in v torbici iščemo, kam smo že dali to masko, da bi jo ja pravi čas nadeli. Vsi, ki nosijo očala, imajo še dodatne težave z njimi. Potem prideš iz trgovine in jo želiš čimprej sneti, pa imaš roke polne vrečk in ne gre. Hodiš čez parkirišče z masko na obrazu in se počutiš čudno. No, saj se tudi v prostoru še vedno počutimo čudno z maskami na obrazu. Vsakič, ko stojim v trgovini v vrsti pred blagajno, in imam čas za opazovanje ljudi, si mislim – je to res? Je to »novi svet«? Včasih si mislim, pa daj no, kakšna maškarada je to!

Največja absurdnost teh mask je v tem, da s strani stroke nismo dobili odgovorov, ki smo jih pričakovali – informacij, ki bi jih potrebovali. Prejšnji teden sem pisala o Fake news in o tem, da smo kot posamezniki v tem svetu hitrih informacij v zelo težkem položaju, da ne vemo, kaj je prav in kaj je narobe. Maske, ki jih nosimo, naj bi bile element kolektivnosti družbe – s tem, ko jaz nosim svojo, ne varujem sebe, temveč varujem druge in drugi varujejo mene. To naj nas bi krepilo. Pa nas je že »Galetovo žvižganje« razdvojilo na tem področju. Toda tudi, če dam politiko na stranski tir in rečem, naj spregovori stroka, o pomembnosti mask in tem ukrepu. Pa tega ni in to pogrešam. Namen kolumne prejšnji teden je bil tudi izpostaviti primanjkljaj stroke v našem medijskem prostoru in to nevtralne stroke. Stroke, ki bi argumentirala te maske in uporabo le-teh v javnih prostorih. Stroka bi namreč edina razblinila to abstraktnost nošenja mask. Ker bi ljudje vedeli, zakaj jih nosimo. In argument, da jih nosimo, ker jih moramo, je prešibek za demokratično večino.

Rekli so nam, da maske niso potrebne razen za zdravstvene delavce. Potem so rekli, da so potrebne. Sedaj jih nosimo. Sem človek, ki močno verjame v stroko in zato bi si želela, da je ta stroka v Sloveniji močnejša. S tem bi raslo zaupanje ljudi tako v stroko kot tudi posledično v politiko. Vendar tega ni. Nimamo jasnih navodil, katere maske so primerne. Nekatere imajo certifikat, vendar do teh praktično ne pridemo. Prav tako niso poceni in korektna uporaba le teh je velik finančni zalogaj, če smo pogosto v javnih prostorih. Sprašujem se, kdaj bomo začeli naslavljati dve pomembni vprašanji nošenja mask v javnih prostorih – finančne posledice in ekološke posledice. Finančne posledice imamo na več nivojih – kako si bomo kot posamezniki privoščili nakupe certificiranih kirurških mask na redni ravni? Kako si bodo naše šole za učitelje, naše knjižnice za knjižničarje, naši javni zavodi in vsi drugi za zaposlene privoščili takšne stroške? Ali bomo še naprej nosili šale in doma narejen pralne maske, za katere nam nihče ne pove, v kakšnem procentu  širijo pred okužbo in ali so dejansko ti materiali varni, da skozi njih vdihavamo zrak dlje časa. Dalje pa še zadnje vprašanje za danes – toliko poslušamo in debatiramo o okolju in okoljskih problemih, sedaj pa dnevno proizvedemo ogromne količine novih odpadkov, ki jih prej nismo. Kje bomo to reciklirali in kako? Kakšen bo strošek?

Zdi se mi absurdno, da teh vprašanj stroka ne naslavlja. Absurdno, da jih ne naslavlja bolj. Absurdno, da smo ljudje z zakonom prisiljeni v nošnjo nečesa, za kar ne vemo točno… kaj in kako. Nosimo jih, ker v večini pač nismo anarhisti. Vendar se sprašujem, ko stojim v vrsti pri blagajni – kje so naše meje? Ko vidim ljudi okoli sebe, da jih nosimo – čeprav v trgovini ni varnostnika ali drugega organa nadzora, je to pokazatelj tega, da verjamemo. Ker v večini še vedno verjamemo v Državo, v oblast, v stroko, v skupnost in družbo. Toda za voljo naše prihodnosti se sprašujem, če se bo ta absurdnost še nadaljevala, do kam bomo mi »mali ljudje« šli? Kje so meje absurdnosti? Kje se konča absurdnost in začne normalnost?

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)