Živeti za trenutke: Predstavitev Slovenskega društva Hospic
“Dodajamo življenje dnem in si prizadevamo, da bi postala smrt, tako kot rojstvo, naravni element življenja,” je skupni moto Slovenskega društva Hospic in Medgeneracijskega centra Bistrica Domžale, ki sta v sredo, 25. januarja 2023, organizirala predavanje z naslovom “Živeti za trenutke”. Z izkustvenim predavanjem so želeli spomnili na pomen dobrih odnosov, medgeneracijskega sodelovanja in vzpodbujanja k razvoju sočutne družbe in skupnosti ter seznanili javnost o brezplačnih programih Slovenskega društva Hospic, ki lahko bistveno razbremenijo uporabnike v težkih življenjskih obdobjih.
Predavanje je vodila Anamari Slokan, mag. soc. del., strokovna delavka OO Celje, pridružila pa sta se ji Bernarda Mali, ki deluje kot prostovoljka in Žiga Čamernik, magister antropologije in igralec, pedagog ter filmski kritik, ki se je s Slovenskim društvom Hospic srečal pred sedmimi leti, ko je v hiši Hospica preminula njegova stara mama.
Anamari Slokan, mag. soc. del. je na predavanju ob slikovnem prikazu na projekcijskem platnu predstavila Slovensko društvo Hospic in njegovo delovanje. Slovensko društvo Hospic je prostor, kjer ima vsak človek svoje ime, svoje potrebe, ki jih lahko izrazi, in svoje dostojanstvo do konca življenja. V društvu so prepričani, da nam sprejemanje smrti kot dela našega življenja pomaga, da živimo kakovostnejše in polnejše življenje. Povedala je, da v Slovenskem društvu Hospic izvajajo štiri med seboj povezane programe: spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev (tudi kasneje, v času žalovanja), program žalovanja za vse prebivalce, detabuizacija smrti in program prostovoljstva. Njihovo poslanstvo je prisluhniti fizičnim, psihosocialnim in duhovnim potrebam umirajočih bolnikov in njihovih svojcev ter vsem žalujočim.
Slovensko društvo Hospic je nevladna, neprofitna humanitarna organizacija, ustanovljena junija 1995, ki po celotni Sloveniji deluje v okviru 12 območnih odborov. Osnovni program društva je oskrba hudo bolnih ljudi z napredovalo kronično boleznijo v zaključni fazi in njihovih svojcev na domu, slednjih tudi v procesu žalovanja. Prizadevajo si, da bi tako kot rojstvo ko tudi smrt postala naravni element živega, s tem pa naraven tudi odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi. Programi hospica so zelo bogati, saj nudijo spremljanje na domu, žalovanje odraslih, prostovoljstvo, žalovanje otrok in mladostnikov, detabuizacija smrti.
Svetovni dan hospic in paliativne oskrbe poteka vsako leto, prvo soboto v oktobru. To je dan, ko širom celotnega sveta praznujemo pomen paliativne in hospic oskrbe ter ozaveščamo skupnost o njunem pomenu. Izkušnja žalosti ter potreba po zdravljenju namreč združuje ljudi po vsem svetu. Univerzalna izkušnja žalosti in žalovanja nas povezuje v sočutju, da podpremo drug drugega v težkih trenutkih. Storitve Hospic in paliativne oskrbe so bistvenega pomena pri podpori ljudem, kadar nastopi težka bolezen. Bistvenega pomena si tudi pri zagotavljanju podpore v procesu žalovanja, saj pripomorejo k zmanjšanju bremena poslabšanega duševnega zdravja, ki lahko v nasprotnem primeru vodi v poslabšanje zdravja bolnikov, njihovih svojcev, pa tudi ostalih, ki sodelujejo pri oskrbi.
“Vsi smo na poti med rojstvom in smrtjo. Ko gre za umiranje in žalovanje, potrebujemo nekoga, ki mu zaupamo, ki ne daje površnih odgovorov in je pripravljen hoditi po poti strahu,” pravijo v Slovenskem društvu Hospic, kjer delujejo tudi ob pomoči številnih prostovoljcev. Eden takšnih je tudi Žiga Čamernik iz Kamnika, ki je obiskovalcem predstavil svoj pogled in svoje delovanje pri Slovenskem društvu Hospic. Žiga je magister antropologije in igralec, pedagog ter filmski kritik, ki se je s Slovenskim društvom Hospic srečal pred devetimi leti, ko je v hiši Hospica preminula njegova stara mama. “Izkušnja njenega umiranja in poslavljanja iz tega sveta v Hospicu je bila tako intenzivna in doživljajsko bogata, kot tudi pretresljiva in duševno zahtevna, da sem nemudoma začutil impulz, da bi še kdaj v življenju lahko čutil čast in privilegij biti poleg umirajočega. Prostovoljec Hospica sem uradno postal leta 2019, saj so morale stvari v meni dozoreti. Sicer sem se mislil na to pustolovščino podati že leta 2013, vendar je bil etični kodeks Hospica pač takšen, da je predvideval še vsaj leto dni časa za žalovanje. Spominjam se, da sem bil takrat kar malo užaljen, saj sem se čutil pripravljenega in usposobljenega, da prostovoljstvo začnem takoj. No, po enem letu pa sem že spremenil mišljenje, saj sem dejansko dokaj intenzivno žaloval in me potem bližina smrti nekaj časa ni več privlačila,” je o svoji izkušnji povedal Žiga, ki je zdaj že dobro leto dni eden od približno 150 prostovoljcev, ki delujejo v desetih območnih odborih, razpršenih po celotni Sloveniji. Meni, da je za takšno delo primeren vsakdo, saj se mu zdi tovrstno prostovoljstvo naravna človeška dolžnost.
Več o delovanju Slovenskega društva Hospic si lahko preberete na povezavi tukaj.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
