Vržen v vodo

Smo v času sprememb, ki vplivajo na vsakega od nas. Porajajo se nam mnoga vprašanja glede življenja. Zamajala so se nam tla pod nogami in ne vemo točno kam stopiti, ker je tudi naše zaupanje na preizkušnji. Rutina se je porušila oziroma preoblikovala v nekaj kar ne zagotavlja varnosti, ki smo jo čutili pred spremembami. Spoznali smo, da smo občutek varnosti jemali precej za samoumevno dejstvo.

Izzivi nas vedno vržejo iz cone udobja. Vržejo nas v vodo in ne preostane nam drugega kot, da v vodi brcamo z nogami, krilimo z rokami, hlastamo za zrakom in s strahom v očeh, iščemo kopno. Nevedoč točno kaj nas tam čaka, ker vse kar si želimo je, da pridemo na cilj v čim krajšem času dokler nam vse moči ne pojenjajo in nas voda pogoltne. Ja, tako smo naučeni, da delujemo iz strahu in panike. Morda pa je še ena pot, ki je bolj umirjena …

Ali se morda še spomnite, ko smo se kot otroci učili plavanja in so nam predstavili tudi položaj mrtvaka? V vodi smo se zgolj obrnili na hrbet, odročili roke, se sprostili in prepustili, da nas je voda objela in zibala v njenih valovih. Preprosto smo plavali na površju vode brez strahu, da nas bo ta pogoltnila. Nič nam ni bilo potrebno narediti in nobenega truda vložiti. Vse, kar se je od nas pričakovalo, je bila popolna prepustitev. Z ušesi v vodi smo prisluhnili bitju svojega srca in diha, ki sta postala v tem položaju izrazitejša in jasnejša. Ali se sploh še spomnite tega občutka? Zavedali smo se in zaupali, da se nam ne bo zgodilo nič hudega.

Tudi v jogijski praksi je znan položaj pod imenom savasana, ki je pri nas imenovan kot truplo oziroma mrtvak. Po koncu vsake jogijske prakse se uležemo na podlogo in s pozornostjo sproščamo vsak del svojega telesa ter v sebi zbujamo občutek prepuščanja. Ponovno se učimo, da v raznih izzivih, ki nam jih prinaša življenje, prebudimo v sebi zaupanje, da nam ti prinašajo tudi dobro in ne samo slabo kot smo prvotno prepričani.

Morda je prišel čas, da se prepustimo. To ne pomeni, da nam postane vseeno za vse kar se dogaja nam in drugim, ampak pomeni, da delujemo iz občutka miru kolikor smo le zmožni v tem trenutku. Prave rešitve in ideje pridejo iz stanja miru in ne iz strahu. Če izhajamo iz slednjega, potem se v nas prebudi občutek otopelosti in tesnobe. Naš um se v takšnih situacijah zelo rad poigra z domišljijo in nam predstavi vse možne črne scenarije. Zavedati pa se moramo, da odločitev iz kakšnega stanja bomo sprejemali okoliščine, torej ali iz strahu ali miru, pa vedno pripada nam. Eno ali drugo ne bo spremenilo izziva, ampak bo spremenilo smer naše poti kam se bomo namenili. V tem se pa skriva kar velika razlika. Vprašajmo se, kako bomo reagirali v vodi? Ali se bomo na vse moči trudili, da priplavamo do kopnega ali dali vse štiri od sebe in se prepustili položaju mrtvaka?

Izzivi vedno bodo in nikoli ne bomo prišli do točke, ko bo vse tako kot je treba in kot pričakuje naš um. To ni namen življenja. Ta je, da konstantno rastemo skozi situacije, ki nas držijo malo dlje pod gladino vode z občutkom, da ne bomo več zmogli dihati s polnimi pljuči. V trenutku, ko ne zmoremo več, sprostimo telo in spustimo vsa pričakovanja kaj bi se moglo zgoditi. Zgodi se nekaj čudovitega. Voda nas podpre in spusti na površje. V prepustitvi šele lahko konkretno zadihamo.

Odločitev je vedno naša.

Avtorica: Maja Maselj (MaseljArt)