Lidija Jančar Bašič: Tudi ljubezen je na preizkušnji

Začelo se je spomladi. Poleti je bil na vrsti premor, ki je trajal vse tja do jeseni, ko se je znova pojavil izziv, ki je pod vprašaj postavil ne le vsakdanje življenje in navade, pač pa tudi ljubezen. Vsak izmed nas doživlja preizkušnje na sebi lasten način in marsikomu bo koronavirus morda celo pomagal do globljih uvidov in odgovorov na vprašanja, ki si jih drugače, v povsem drugačnih okoliščinah, najverjetneje nikoli ne bi zastavili. Ali pač. Človeška zmožnost samoprevar je izjemna. Izjemni sta tudi pestrost in širina resursov, ki jih najdemo v trenutku, ko se za nekaj odločimo. Ko sprejmemo odločitev za korak in iščemo možnosti za njegovo izvedbo/realizacijo.

Kakšen je lahko vpliv sprejetih ukrepov na ljubezen? Na naše doživljanje le te? Ljubezen, ki jo čutimo do sebe in do drugih, je v času, ki ga trenutno preživljamo, na precejšnji preizkušnji. V kolikšni meri je lahko posledica odziva na razmere, v katerih smo se znašli, tudi drugačno doživljanje ljubezni? In nenazadnje, ali nam lahko razmere pomagajo pod vprašaj postavit ne le naše dosedanje življenje, ampak mnogo več. Morebiti na celo povsem drugačen način brati stare vsebine, vnesene v nove kontekste? Morda je prišel čas, da se določeni medosebni odnosi preoblikujejo, drugi postavijo na nove temelje, tretji pa celo prekinejo?

Kakšna je prihodnost srečanj, ki lahko v sebi nosijo kanček upanja za dolgoročen skupen projekt, vendar so zaradi trenutnih razmer prepuščena želji in večji iznajdljivosti posameznikov pri iskanju stikov v živo?

December je mesec veselja in tudi osamljenosti. Mesec skritih želja in upov, ter pomembnih odločitev in zaobljub. Je pa tudi mesec, ko zaradi številnih praznikov preživimo precej več časa skupaj, kot bi si, če bi bili povsem iskreni, dejansko tudi želeli. Letošnji december pa je zaradi sprejetih ukrepov in omejitev, v marsičem drugačen. Vsak izmed nas si skuša v boju z občutki, ki jih doživlja, pomagati kot najbolje ve in zmore. Opirajoč se tudi na ljubezen, ki se spreminja in pod vprašaj postavi marsikaj.

»O ljubezni v času kovida«, sem se pogovarjala z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, avtorico knjige s pomenljivim naslovom Popolna ljubezen, Ali popolna ljubezen obstaja?

Bila je pomlad, ko je povsem nepričakovano v naša življenja vstopil koronavirus in dodobra pretresel naša življenja. V čem je letošnje leto tako zelo drugačno od preteklih let?

Ljudje imamo radi red in stabilnost. Radi imamo nadzor nad dogodki, saj nam kontrola daje občutek varnosti. Če se ozremo v naravo, lahko vidimo, da letni časi delujejo po istem principu že tisoče let. Dogajanje poteka v ciklusih in na podoben način smo naravnani tudi ljudje. S pojavom koronavirusa pa smo čez noč izgubili občutek kontrole. Občutek predvidljivosti in nadzora nad stvarmi. Nenadoma pred nami ne vidimo več tistega predvidljivega cilja.

Kljub temu, da pogosto omenjamo kontrolo, jo roko na srce, nikoli ne moremo imeti povsem v celoti, saj dogodki lahko hitro postanejo nepredvidljivi. In to nas zamaje. Zamaje nas občutek, da dogodkov ne zmoremo predvidet. Tovrstna nezmožnost nas dela tesnobne in anksiozne, saj ne vemo, kako natanko se bo nastalo stanje končalo in kdaj bomo lahko šli po nam znanem sistemu. Ne glede na zunanje okoliščine, pa se nastale razmere dotaknejo skoraj vsakega izmed nas. Potem so tukaj še stvari, ki marsikoga resnično zatresejo. V mislih imam službe, ki so pod vprašajem, kakor tudi preživetvena vprašanja, s katerimi se ljudje v tem času spopadajo.

Spomladi so se v naših življenjih »pojavila« številna občutja, ki so na svojevrsten način zamajala marsikatero partnerstvo. Gre za dogajanje, ki je naredilo pomemben poseg v naše vsakdanje življenje in to ne glede na pretekle preizkušnje in dinamike partnerstva. In če je bila misel na odhod, zaključek razmerja še pred časom nekaj povsem izvedljivega, je morebiti realizacija namere v trenutnih razmerah težji zalogaj.

Najslabše je stvari prepustit v upanju, da se bodo rešile same od sebe. Stvari se same od sebe ne bodo rešile. V kolikor ste že za časa prvega vala koronavirusa ugotovili, da so bile v partnerstvu prisotne določene težave, preizkušnje, ki so se v poletnih mesecih res da malo umirile in ste lahko na situacijo pogledali drugače, je vsekakor priporočljivo, da občutke, s katerimi ste se srečavali in bojevali, ovrednotite. Jih vzamete zares in povsem iskreno pogledate, kaj se z vami / vama dogaja in kje dejansko ste/sta? Kaj si od tega odnosa (še)želite/želita? Koliko si želite/ta zrasti v tem odnosu in kaj želite/ta iz tega odnosa narediti. Ali pa morebiti celo ugotovite/a, da si nič od naštetega ne želite/ta? Karkoli se bosta na osnovi ugotovitev odločila, bo v redu. V kolikor se boste/a odločila za razhod imejte/a v mislih, zakaj in od česa se dejansko razhajate/ta? Največkrat se ne razidemo od človeka, ampak od nečesa, česar ne zmoremo. Kaj je tisto, kar pri drugem ne zmoremo sprejeti? Dobro je vedet, zakaj se ločujemo.

Vsak se na svoj način sooča s stisko in jo glede na to, kakšen je, tudi doživlja. Trenutna situacija posameznika postavlja pred številna vprašanja, dileme in krepi določena občutja, kar vsekakor vpliva tudi na partnersko dinamiko. Svoj doprinos imajo še ukrepi, ki posameznikom otežujejo ustaljena ravnanja, ter spodbujajo iskanje in uvajanje novih.

Ljudje smo zelo različni. Tudi v spoprijemanju s stresom ali nepredvidljivimi situacijami. So osebe, ki se v stresnih situacijah zelo dobro znajdejo, zato jim nove, stresne situacije ne predstavljajo velik zalogaj. Najverjetneje k temu v dobršni meri pripomorejo tako primarni odnosi, kakor tudi proces odraščanja. V kolikor so bili že kot otroci izpostavljeni nepredvidljivim in negotovim razmeram, so se kaj kmalu naučili, kako se najbolje znajti v kaotičnih razmerah. So pa tudi osebe, ki se v trenutku, ko nastopi situacija, ki je ne zmorejo kontrolirat, precej zatresejo. Negotovih situacij namreč niso vajeni.

Situacija je res specifična, kot je specifičen vsak par. Vsak par ima namreč svojo dinamiko. In vsak par zmore na povsem svoj način ravnati in se odzvati v stresnih situacijah. So pari, ki so navajeni »delovati« v konfliktnih situacijah ter kaotičnih razmerah, zaradi česar bodo morda celo lažje prebrodili razmere, kot pa npr. par, ki ni bil navajen »delovati« v kaotičih razmerah.

Krize so del življenja in ljudje se pogosto znajdemo v kriznih situacijah, vendar imamo lahko ob tem občutek, da zmoremo nekaj kontrole, da se bodo razmere sčasoma uredile in kriza bo minila. V mislih imam izgubo službe, kjer ima človek običajno občutek, da se bo situacija v uglednem času rešila. Koronavirus pa je v naša življenja vnesel občutek, da gre za situacijo, ko res ne vemo, kaj bo. Gre za razplet, v katerega nimamo vpogleda.

Marsikdo nastale razmere doživlja izjemno jakostno, kar pripomore k večji občutljivosti in morebiti manjši toleranci/sprejemanju partnerjevih reakcij, kar naj ne bi bilo tako zelo redko. Tukaj se postavlja vprašanje, ali so nastale razmere botrovale k tovrstnemu pojavu ali bi se vseeno zgodilo kaj podobnega in to ne glede na sedanje okoliščin? Povedano drugače. Ali je manjša toleranca do partnerja posledica nastalih razmer ali gre dejansko za spremembe, katerih razlog je potrebno iskati drugje? Situacija je morebiti pomagala, ni pa ključni faktor za nastale razmere.

Osebno sem mnenja, da je večji problem v doživljanju situacije s strani posameznika. Namreč, vse kar doživljamo, je stvar nas samih. Odvisno je od našega notranjega sveta in načina, kako se na situacijo odzivamo.

V kolikor imamo veliko stvari, ki jih ne zmoremo ubesedit, naslovit in tako rekoč nikamor »dat«, nam bodo le te vsekakor oteževale doživljanje in nam v afektu bruhnile na plano. V kolikor je med partnerjema vsaj toliko varnosti, da lahko vsaj malo spregovorita o svojih strahovih, dvomih in o temu, kar ju teži, je to zelo dragoceno. Situacija, ki jo imamo nikogar ne pusti indiferentnega, le naši odzivi so nanjo različni. In v kolikor partnerja nista bila navajena spregovoriti en drugemu o sebi, bo to sedaj še večji problem.

V situaciji kakršni smo sedaj, kjer je veliko negotovosti, frustracij, jeze in nemoči, se potreba po varnosti poveča. Morebiti je lahko trenutna situacija priložnost, da si prideta partnerja nasproti in skušata tudi drug v drugem najti občutek varnosti, saj si ga verjetno oba želita?

Občutek varne baze je osnova, ki izhaja iz najzgodnejše navezanosti. Iz naših najzgodnejših mesecev življenja. V kolikšni meri smo se takrat naučili, da nam nekdo pripada in kako varni se lahko počutimo ob nekom? Če imamo občutek, da je nekdo tam za nas in da v trenutku, ko izrazimo sebe in zaupamo svojo stisko, nas bo nekdo slišal in bil tam za nas, je to tisti temelj, ki ga prinesemo v odnose. Od tega je tudi odvisno, kako se bo gradilo partnerstvo.

V kolikor sta v razmerju partnerja, ki sta vsak zase izjemno samozadostna, in kot partnerja navajena na izogibanje, bosta v primeru, da se jima ne bo zgodilo nič tako zelo intenzivnega, da bi ju lahko zatreslo, zvezo lahko skozi obdobja ohranjala. V kolikor pa ju bo že zaradi nepredvidljivosti in ukrepov, ki otežujejo, če ne že celo onemogočijo fizične umike, koronavirus zatresel, pa bosta morala poiskati nov način postopanja, saj je tam sedaj še nekdo, ki ga v običajnih situacijah ni.

Samozadostnost v običajnih situacijah predstavlja nekakšno določeno prednost, vprašanje pa je, koliko samostojnosti danes še premoremo. Namreč, povsem sami vsega tudi ne zmoremo in potreba po drugem, po pomoči drugega, se povečuje, kajti vsi smo se znašli nekako »v isti barki«.

Res je. Nihče ne zmore vsega sam. In največja vrednota je, da je tukaj nekdo, ki je s tabo. V tem je preizkus, koliko sva lahko tam en za drugega. Vsekakor je prisotno tudi določeno tveganje. Vedno gre za tveganje, saj nikoli ne veš, ali bo drugi res zdržal s tem, kar mu boš povedal. Upam, da bo čim več parov, ki bodo to zdržali.

V izjemno stresnih in negotovih situacijah, se sproži tudi povsem samoohranitveni nagon, ki že zavoljo preživetja pod preprogo pomete marsikaj ( tudi občutke) in v ospredje postavi čisto funkcioniranje, s čemer se olajša spopadanje z nastalo krizo.

Poznamo tri odzive na zunanje okoliščine. Tako imenovan »socialni krogotok«, ki se vedno sproži ob prijaznosti. Če si predstavljate situacijo, ko se vam nekdo nasmeji? Kakšen je takrat vaš odziv? Skoraj zagotovo mu nasmeh vrnete. V trenutku, ko se znajdemo v hudi stiski, pa se aktivirajo naši primitivni možgani in takrat naše telo odreagira z bojem ali begom. Gre se za povsem preživetveni nivo, kjer ni moč narediti nič drugega. V primeru hudega strahu pa nastopi zamrznitev, kjer lahko oseba samo nepremično čaka.

Socialni nivo je tisti, ki omogoča dogovarjanje, pogovarjanje in sklepanje kompromisov. Ravno zato je pomembno iz preživetvenega nivoja stremeti k dosegu socialnega nivoja.

Tudi zaradi prepovedi druženja v živo, je splet postal ena izmed možnosti, kako ohranjat nekakšen občutek stika, človeškosti in bližine, pa čeprav na daleč. Kljub temu psihologi opozarjajo, da je polaganje prevelikih upov v spletna spoznavanja in druženja, namenjena tudi premagovanju občutka osamljenosti in izolacije, lahko nevarno, saj gre prvenstveno za površinske odnose.

Ob tovrstni misli se vsekakor pojavi občutek strahu in vprašanje, koliko so tovrsti odnosi resnično plitvi? Lahko so, ni pa nujno. Namreč, veliko je odvisno od zmožnosti, ki jih posameznik ima pri navezovanja stikov. Marsikaj je odvisno tudi od »potrebe« in »želja«, ki jo oseba ima. V kolikor se posameznik zna povezat, se lahko poveže tudi na tovrsten način.

Dotiki in objemi naj bi prispevali k dobremu počutju in občutku varnosti. V kolikor se znajdemo v situaciji, kjer postanejo fizični dotiki začasno onemogočeni, se posledično tudi naše pogrešanje le teh zmanjša. Povedano drugače, v kolikor nečesa več ni, se le to ne občuti kot veliko pogrešanje, saj je fokus možganov v določenih okoliščinah, kakršne so danes, povsem drugje. Tukaj imam v mislih predvsem posameznike, ki se v času koronavirusa šele spoznavajo.  Pozorni naj bodo, ali je odsotnost pogrešanja drugega lahko posledica trenutnih razmer in ne njihov odziv na neustreznost drugega.

V izjemno težkih situacijah skušajo naši možgani marsikaj tudi zaobidet. Gre preprosto za obrambni mehanizem, s katerim skušajo možgani določene stvari ignorirat in misli preusmerit tja, kamor se jim tisti moment zdi bolj pomembno. In ker gre za preživetveno obrambo, skušajo narediti kar lahko, da se oseba takrat ne sooča s trenutnim problemom. Seveda sčasoma oseba vendarle pride nasproti težavi, s katero se skuša soočiti.

Če vzameva primer fanta in dekle, ki sta se znašla čisto na začetku spoznavanja. To je nekako čas, ko posameznik išče ravnovesje med časom zase in časom, ki ga bo preživel v družbi drugega. Dandanes je zaradi omejitev to precej oteženo. Poleg tega, pa smo si tudi različni glede potrebe in želje po fizičnem stiku. Kako torej vemo, ali bi se v procesu spoznavanja drugega vedli povsem enako, če ne bi bilo današnjih omejitev?

To je lahko zelo kompleksen problem. V kolikor se je par spoznal ravno sedaj, ima svoje izzive. Namreč, v tem obdobju marsikaj izjemno jakostno doživljamo in morebiti se srečujemo tudi s spomini na preteklost, ko nam je kakšna omejitev kratila možnost druženja in spoznavanja, kar podoživimo v podobnih situacijah še danes. So bile takrat moje želje slišane, spoštovane in upoštevane? Od tega je namreč odvisno naše doživljanje razmer in ukrepov. Kaj se v nas dogaja in kje je izvor občutkov, ki jih v trenutnih razmerah doživljamo? Ne glede na okoliščine pa je pomembno, da ohranjamo fokus nad stvarmi, nad katerimi imamo vpliv.

Glede njunega načina spoznavanja, pa bi jima svetovala, naj skuša vsak pri sebi ovrednotit, zakaj je prav do tovrstnega načina spoznanja sploh prišlo? Raziskave so namreč pokazale, da so prvi meseci spoznavanja pomembni, ravno tako, kot so pomembne specifike v tem obdobju. Le te namreč pridejo do izraza kasneje in to v obliki problema oziroma nečesa, nad čemer se lahko partnerja čez leta tudi zapleteta. Zaradi trenutne situacije bosta (bodoča) partnerja rabila kar nekaj več truda, da bosta lahko ugotovila, kje tičijo razlogi za nastalo distanco med njima. Distanco, ki sega onkraj sedanjih omejitev. Ali gre morebiti za obrambne mehanizme?

Jaz verjamem, da to spada v osebno zgodbo posameznika. Kaj je vsak partner s seboj prinesel v ta odnos in kaj vsakemu izmed njiju to pomeni? Je pa tudi res, da če je bilo že prej težko koga spoznati, je sedaj še toliko težje.

Prvič smo se srečali s tovrstnimi omejitvami že spomladi, ko je bila marsikatera partnerska zveza na preizkušnji. Najsibodi so posredi še otroci ali ne. Eni pari so obstali, drugi so se razšli. In sedaj, kot bi ponavljali znova isto vajo. Mislite, da je kaj takšnega, kar smo se že naučili in bi lahko s pridom uporabili v sedanjem valu ali še celo v tretjem, ki se že napoveduje, da bi nam lahko bilo kakorkoli lažje? Da bomo iz krize odšli mnogo bolj povezani in močni? Na čem še lahko partnerja delata?

Ljudje se učimo iz izkušenj. Srčno si želim, da so ljudje dobili izkušnjo, da se da krizo prebrodit. Da se da it čez to. Če oseba zbere toliko poguma, da naredi nekaj drugače, kot je to počela do sedaj in uvidi, da je tovrstna »poteza« prinesla novo izkušnjo, bo tovrstno spoznanje odnesla s seboj. Zgodi se pa lahko tudi to, da se ne zgodi nič. Da je ne glede na naše drugačno dejanje, rezultat popolnoma enak. Kako to razumeti? So stvari, ki so odvisne od nas in so stvari, ki niso. Partnerstvo je prispevek obeh partnerjev, kar pomeni, da če se nekdo še toliko trudi in na drugi strani na ta trud ni nikakršnega (želenega, pričakovanega) odziva, se tovrstno ravnanje ne more nadaljevati v nedogled.

V prvem valu so nas zaznamovali težki občutku in če smo dobili izkušnjo, da se da z njimi zdržat in ob nekomu preživet, gremo vsekakor lahko naprej z novo izkušnjo, zavedanjem in večjim upanjem, da krize so, vendar jih je mogoče prebrodit. Da zmoremo narediti tudi to.

Kako se spoprijeti z nastalo utrujenostjo? Uspeli smo se prebiti čez prvi val, v poletnih mesecih je bilo malce zatišja, jeseni pa smo se znova znašli v podobnih razmerah kot spomladi.

Glede utrujenosti je pomembno, da skuša vsak pri sebi ugotovit, kaj je tisto, kar mu iz utrujenosti pomaga. Kaj nas dejansko razbremenjuje. Prepričana sem, da vsak zase najbolj ve, kaj mu v življenju povrne moč in energijo. V teh časih je še posebej pomembna skrb zase.

Kaj bi svetovali samskim v času, kjer vsakdanje življenje narekujejo številne omejitve, med drugim tudi druženje v živo in potovanja?

Kar zadeva samske, bi rekla, naj imajo v mislih, da je vedno nekje nekdo, ki mu lahko povedo kaj o sebi. Grozno bi bilo, če bi se zaradi strahu še bolj izolirali. Apelirala bi na ljudi, ki so sami in ki se počutijo osamljeni, naj v trenutku, ko jim je težko, pokličejo koga in mu zaupajo, da jim je težko. Naj ne mislijo, da so v tem sami. Vzgojeni smo bili tako, da težave rešujemo sami in tovrstno sporočilo izhaja še iz otroštva. Ko smo kaj naredili ali rešili sami, smo bili pohvaljeni, v nasprotnem primeru pa ji bil tudi odziv drugačen. Ne glede na vse, pa smo tukaj en za drugega. Ljudje so se v stiskah vedno povezali.

Sami pa niso zgolj samski, ampak tudi starejši. V mislih imam predvsem starejšo populacijo, ki preživlja resnično velike stiske. Mnogo bolj pozorni bi morali biti na ranljive skupine. Tako za tiste, ki zanje vemo, kakor tudi na tiste, ki jih opazimo.

Prazniki so pred vrati in letos bo atmosfera najverjetneje precej drugačna, kot smo jo bili vajeni. Nasičenost s ponudbo in pričakovanji, kar se je v preteklosti začelo stopnjevati že jeseni in je doseglo svoj vrh tik pred iztekom leta, je letos le še spomin. Marsikaj od znanega letos ne bo, kar pa ne pomeni, da ne bo priložnosti za nekaj novega. Drugačnega. Priložnost za stkanje drugačnih vezi, v upanju, da nam bo kar se da lepo in prijetno.

Sedaj bomo morali pobrskati po sebi in ugotoviti, kaj je tisto, kar imamo. Še je priložnost za eno novo povezanost. Za nov stik. Najprej sami s sabo in tudi drug z drugim. Iskreno si želim in upam, da bomo v sebi poiskali in tudi našli, v kolikšni meri smo resnično lahko pristni z drugimi. Ne zato, ker se nekaj spodobi, se pričakuje in je želeno, ampak zato, ker si to pristno, iskreno in srčno želimo.

Druženja, kot smo jih bili vajeni, bodo letos nadomestila nova. Drugačna. In morebiti si bomo ob tem lahko iskreno priznali, kako smo tista poznana nekoč (za)čutili.

Marsikdo si želi praznike preživeti skupaj, vendar zgolj na površinski ravni, saj globljega stika ne zmore. Na vprašanje, »koliko praznikov ste preživeli »pod prisilo«?, ker se tako spodobi, pričakuje ali je praznovanje del družinske tradicije«, si bo najlažje odgovoril vsak sam. Morebiti bo ravno letošnja izkušnja tista, ki nam bo pomagala ugotoviti, kakšno breme so lahko prazniki. In kakšen občutek razbremenitve je lahko odpoved določenemu načinu praznovanja, ki si ga globoko v sebi ne želimo?

Izgubljeni med številnimi vsakodnevnimi obveznostmi in pričakovanju, z mnogimi distrakciji, ki nas odvračajo od nas samih in naš fokus usmerjajo drugam, imamo letos priložnost na stvari pogledat tudi drugače.

Včasih imam občutek, kot bi se ljudje za zaprtimi vrati doma, v družbi bližnjih počutili tako zelo tesnobno, da morajo poiskati distrakcije, ki bi zapolnile njihovo praznino. Kot da je tako zelo težko bit doma, samo doma. Vsekakor pa je najtežje bit v redu sam s sabo.

Vedno smo z mislimi nekako v preteklosti, ali prihodnosti, nikoli v sedanjosti, zaradi česar imamo težave z iskanjem sedanjih trenutkov in njihovim čutenjem. Sosledje dogodkov se je povsem izgubilo in potrebno bo poiskati nekaj drugega. Ko smo z mislimi v prihodnosti, nas navdaja tesnoba, misli vezane na preteklost pa nas bremenijo.

Ljudje, ki so preživeli težke zdravstvene preizkušnje, so se nekako naučili živeti za sedanjost. Za ta trenutek.

Čas, ki prihaja, je božični čas in je čas namenjen iskanju notranjih dragocenosti. Je čas namenjen družinskim odnosom, povezanosti s sabo in drugimi. Izjemno dragoceno se je poglobiti vase.

Situacija je kakršna je in ne glede na vse preizkušnje, obstaja še marsikaj, kar lahko naredimo. Začenši s preusmeritvijo jeze in frustracije iz destruktivnega v konstruktivni modus z možnostjo, da iz jeze črpamo moč, ki nas bo potegnila iz stanja žrtve, nemoči in obupa v stanje, kjer se bomo lahko počutili kreativni. In kjer bomo ugotovili, da lahko še marsikaj naredimo.

Krize so in bodo. Še vse so minile in tudi ta bo. Jeza pomeni, da se počutimo žrtve ali pa da se nam dogaja krivica. Vseeno imamo vpliv nad življenjem. V koncentracijskih taboriščih, ko so ljudem oduzeli dostojanstvo in telo, so le ti uspeli ohranjati kontrolo nad svojim umom. Raziskave preživelih so pokazale, da kdor se je tega zavedal in močno verjel, da ima vpliv nad svojo miselnostjo in svobodo duše, je imel največjo možnost preživetja.

Ne glede na občutek nemoči, izguba kontrole in predvidljivosti v prihodnost, še vedno so stvari, ki jih imamo pod kontrolo. In to je odgovornost do sebe. Tudi v partnerstvu. Kaj lahko pri sebi spremenim? Ko se začneš spreminjati sam, se začnejo spremembe.

Avtor: Petra Petravič