Ko številka 50+ ponuja ženskam priložnost za drugačen pogled

Ali obstaja pravi čas za spremembo in kdo odloča, kdaj je to? V začetku februarja je v Kodrovi dvorani Kulturnega doma Radomlje kulturno-prosvetno društvo Drouz organiziralo pogovorno srečanje, namenjeno ženskam, ki so že prestopile prag okrogle številke 50. V naši kulturi je to mejnik, ki prinaša določen občutek negotovosti, saj napoveduje marsikatero spremembo. Ponuja pa tudi drugačen pogled na življenje in odnose.

Srečanje je vodila Jana Lavtižar, spec. zakonske in družinske terapije, ki je v zanimivem predavanju odgrnila marsikatero tančico o obdobju, ki je za žensko lahko tudi lepo in navdihujoče. »Koliko energije se sprosti, ko otroci odletijo iz gnezda in ko se nam ni treba gnati za kariernimi dosežki, znamo pa že tudi biti bolj izbirčne glede tega, kaj bi rade počele in s kom. Toliko imamo še dati – in kako usmerjati svojo energijo čim bolj ustvarjalno, da bodo to v resnici najbogatejša leta našega življenja« so besede, ki jih je v napoved dogodka s pomenljivim naslovom Ženska 50+: nov začetek zapisala naša sogovornica, ki na življenje žensk po petdesetem gleda kot na priložnost za številne pozitivne spremembe.

Izjemno navdihujočega predavanja so se udeležile ženske različnih življenjskih zgodb, spoznanj in doživetij. Pripeljala jih je želja po raziskovanju in odkrivanju možnosti, ki jih ponuja novo življenjsko obdobje, in mnoge so z veseljem podelile svoja doživljanja in izkušnje z »vrstnicami«.

Jana, ste specialistka zakonske in družinske terapije, obenem pa tudi ženska s svojo življenjsko zgodbo. Odločili ste se večjo pozornost nameniti izzivom, s katerimi se pogosteje soočajo ženske, ki so prestopile prag številke 50. Kaj Vas je nagovorilo?

Nagovoril me je seveda lastni prestop »na sončno stran petdesetih«, ki je zdaj že daleč za menoj. Ni pa tako daleč, da se ne bi spomnila težav z nespečnostjo, ki so me pestile kar kakšna tri leta. Bila sem tako utrujena, da me je včasih navdala malodušna misel, da bo šlo takole samo še navzdol, v staranje in adijo. Ampak mi je mama povedala, da je imela podobno obdobje, ko se je končalo, pa je na novo zaživela. Še vsaj trideset let je aktivno delala v svojem poklicu, in to z več sproščenosti in modrosti kot prej. Tudi z menoj je bilo tako. Včasih potrebujemo samo razumevajočega sogovornika, pa je vse lažje.

Brala sem izsledke raziskave, ki jih je pred časom objavilo podjetje TENA, ki nam ponuja zanimivo iztočnico za premislek. Vprašanja, ki so jih postavili več kot 5000 ženskam v Italiji, Braziliji in Veliki Britaniji, so se nanašala na žensko doživljanje menopavze in odnos, ki ga ima družba do nje. Rezultati kažejo, da naj bi družba imela še vedno precej negativen odnos do menopavze, v medijih naj bi se izpostavljali predvsem njeni negativni vidiki, zaradi česar se ženskam v menopavzi ni lagodno pogovarjati o tem. Kakšen je vaš občutek?

V patriarhalnih družbah se na ženske projicira toliko moške nemoči … Ženske si teh projekcij preprosto ne smemo dovoliti, to smo si dolžne. Dolžne smo poskrbeti za svoje telesno in čustveno zdravje, za kar je menopavza odlična priložnost; če nas (začasno) ne upočasnijo hormonske spremembe, nas pa gubice opomnijo, da se spreminjamo. Ampak naj bo to sprememba na bolje! Dolžne smo razvijati svojo ranljivost v odnosih, ki nas podpirajo v rasti, ne v škodljivih. Ne moremo si dovoliti, da bi »kupovale« na primer stereotipe o starejših moških, ki lahko imajo precej mlajše partnerke, obratna starostna razlika pa naj bi bila neokusna ali zastrašujoča. Drobna informacija: kakor ženske doživljamo menopavzo, moški doživljajo andropavzo, le da je to v vladavinah patriarhata ena najstrože varovanih skrivnosti. In še ena drobna informacija: v menopavzi se ženskam zniža raven oksitocina, hormona povezovanja, tistega lepila, ki drži skupaj družino … dokler otroci ne odrastejo. Zato postanemo malce bolj sebične in nehamo streči vsem okoli sebe, kar se zares prileže, pa še bolj pristne partnerke postanemo in otrokom, tako hčerkam kot sinovom, smo boljši zgled. Toplo priporočam!

Izmenjava izkušenj pripomore ne le k spoznavanju drugih, ampak tudi k lažjemu vpogledu v nas same in v naše življenje. Kaj Vam je o predavanju ostalo najbolj v spominu?

Humor, s katerim so gospe prepletle naše pogovore. Njihova odkritost, toplina, pogum in zgovornost.

Je kaj, kar bi želeli sporočiti bralkam in bralcem Domžalca, ki se pogovornega večera niso utegnili udeležiti ali morebiti (še) niso zbrali poguma, da bi prišli?

Pošteno smo se zaklepetale in se kar nismo mogle odpraviti domov. Rada bi prišla še kdaj – s temo, ki bo zanimiva za vse starosti in spole.

Za več informacij vabljeni k obisku spletne strani www.janalavtizar.com ali pokličite na telefonsko št. 040 523 787

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com