Ko otrokovo vedenje razkriva ljubosumje: kaj morajo starši vedeti

Ljubosumje je eno najmočnejših čustev, ki ima svoj namen – opozarja na otrokovo potrebo po varnosti, sprejetosti in pripadnosti. Pojavlja se v različnih starostnih obdobjih in se izraža na različne načine. Z dr. Lidijo Bašič Jančar razkrivamo, kaj morajo starši vedeti o ljubosumju in kaj se za tem čustvom pravzaprav skriva.

Pri malčkih odrasli pogosto dojemajo ljubosumje kot tekmovalnost za pozornost, v resnici pa se za tem skriva strah pred izgubo ljubezni ali občutek, da otroci niso dovolj sprejeti. Pri šolarjih dojemajo starši ljubosumje kot rivalstvo med vrstniki, a v jedru gre za željo, da bi bili opaženi in priznani v tem, kar resnično so. Pri mladostnikih se na prvi pogled morda zdi, da gre za ogroženost, v resnici pa gre za globok strah pred nesprejemanjem takšnega, kot mladostnik je.

Ljubosumje je naraven del čustvenega razvoja, vendar lahko postane vir bolečine in konfliktov, če ga starši in okolica ne prepoznajo pravočasno. Prav zato smo v tokratnem intervjuju z zakonsko in družinsko terapevtko dr. Lidijo Bašič Jančar raziskali, kako se z njim soočati in ga razumeti. Ljubosumje je namreč tudi eno od pomembnejših čustev, saj nam vedno daje močan signal o tem, kaj v resnici čutimo ob nekom in kaj nam v določenem odnosu manjka.

Zgodba: Ljubosumje otroka nad sorojencem

Starša sta potožila terapevtu, da postaja njun štiriletni sin vse bolj in bolj nesramen do svoje leto in pol stare sestrice. Vsakokrat, ko sta ju za kratek čas pustila sama ali pa sta samo obrnila hrbet, je sin porinil sestrico, da je ta grdo padla. Med igro ji vleče igrače iz rok in se vede nesramno do nje. Ko mama drži hčerkico v naročju, deček meče stvari po tleh in riše po omarah. Starša je zaskbelo njegovo vedenje, ki je postajalo iz dneva v dan bolj naporno in hkrati zaskbljujoče.

Zgodba: Najstniška tekmovalnost

Mama je pri petnajstletni hčerki opazila vedenje, ki jo je globoko zaskrbelo in ga nikoli prej ni prepoznala v takšni obliki. Po naključju je naletela na sporočila v hčerkini Viber skupini, kjer je o svoji sošolki pisala izredno žaljivo. Norčevala se je iz njenega videza, njenega fanta in širila neresnice o sošolkini družini, da bi jo očrnila pred skupnimi prijateljicami. Hčerka je bila doma večinoma prijazna, umirjena in spoštljiva, zato je mamo takšno pisanje šokiralo. Mama ni vedela, kako pristopiti k hčerki in ji razkriti, da je prebrala sporočila. Vedela je, da je v sporočilih veliko neresnice, saj je družino dobro poznala. Na terapevta se je obrnila po pomoč, da bi ji pomagal razložiti, kaj bi bil lahko vzrok za takšno početje.

Zgodbi kažeta, da se boleča otroška čutenja pogosto skrijejo za masko ljubosumja. Otrok s takim vedenjem sporoča notranjo stisko, ki jo odrasli velikokrat razumejo kot nadležno ljubosumje, ne pa kot strah ali potrebo po sprejetosti. Prav zato smo za razlago prosili dr. Lidijo Bašič Jančar, ki pojasnjuje, kako ta dejanja razumeti in kako se nanje odzvati, da bi otrokom pomagali razvijati bolj zdrave načine izražanja čustev.

NASVETI STROKOVNJAKA odgovarja dr. Lidija Bašič Jančar

Kako otroku pokazati, da je sprejet, tudi ob spremembah v družini

Ljubosumje je pogosto povezano z občutkom ogroženosti. Kako lahko starši pomagajo otroku, da se počuti varnega in sprejetega, tudi ko pride do sprememb v družini?

Ljubosumje vedno poganja strah in jeza. V globini otroka ali mladostnika je to predvsem:

• strah pred izgubo in nesprejemanjem s strani staršev,
• da je res lahko to, kar v resnici je,
• da je prestrašen, da ga bodo starši sedaj kar pozabili, ko je dobil sorojenca,
• strah pred tem, da ne bo zadosti dober, sprejet v družbi, da bodo drugi boljši, zaželjenejši, imeli več prijateljev …

Starši morajo biti že zelo zgodaj pozorni na te vzgibe občutij in jim posvečati dosti pozornosti. Ko se rodi sorojenec, morajo nameniti poseben prostor starejšemu otroku, se veliko o tem pogovarjati. Potrebno je naslavljati čutenja, ga dobro opazovati, predvsem pa ga ne grobo odvračati od občutkov. Na primer: “Ne bodi ljubosumen in nesramen” … “Poglej, kako grdo se obnašaš, bratec je pa tako priden …” ali pa ostalim odraslim v njegovi navzočnosti razlagati, kako je ljubosumen, težak in kako obupno se obnaša.

Starši lahko ogromno naredijo že pred prihodom sorojenca, da starejšega otroka na to spremembo pripravijo. Preberejo naj kakšno knjigo na to temo, se veliko o tem pogovarjajo, pripravijo darilo za prihod novorojenčka, ki bo namenjeno njemu in tudi starejšemu otroku.

Kako se ljubosumje kaže od malčka do najstnika

Otroci ljubosumje izražajo skozi različno vedenje. Kakšna so običajno ta vedenja v različnih starostnih skupinah, ki nakazujejo, da gre za ljubosumje?

Pri malčkih (1–3 let) se ljubosumje lahko kaže v obliki jeznih izbruhov, lahlo povečane navezanosti na starša, zavračanja in potiskanja sorojenca, ponovne zahteve po dudi, steklenički ali opravilih, ki jih že obvlada, uničevanja igrač in predmetov ali pa tudi težav pri spanju in prehranjevanju, močenju postelje.

Pri predšolskih otrocih (3–6 let) se ljubosumje lahko kaže preko iskanja pozornosti (pretirano jokanje, pretirano “teatralno” čustvovanje), pretvarjanja, da jih kaj boli (trebuh, glava …), verbalnega in (ali) fizičnega agresivnega vedenja, pootročenega vedenja ali posnemanja mlajšega sorojenca, da bi si pridobil pozornost staršev.

Pri šolarjih (6–12 let) se ljubosumje lahko kaže kot izrazito primerjanje s sorojenci (“Njemu dovoliš, meni pa ne” … “Zakaj pa on vse lahko” …), občutek, da so starši krivični, kar se kaže preko daljšega zamerjanja, sarkazma in kritiziranja sorojenca, tekmovalnosti v dosežkih (šport, izgled, kaj si upam …), iskanja potrditev zunaj doma.

Pri najstnikih (12 +) se ljubosumje kaže že dosti bolj prikrito, kot na primer čustvena odmaknjenost, zamera, ignoriranje družine, dolgotrajno zamerjanje, sarkazem, kritiziranje, izbruhi jeze, iskanje potrditev zunaj družine in v neprimerni družbi, tekmovalnost (dosežki, šport, videz in v ostalih vedenjih).

Kako prepoznati, da posmeh in manipulacija v resnici skrivata strah pred nesprejemanjem?

Najstniki ljubosumje pogosto skrivajo za posmehom ali manipulacijo. Kako lahko starši in učitelji pristopijo k mladostniku, ki se zateka k poniževanju vrstnikov?

Kot smo videli, se ljubosumlje lahko izgrajuje skozi leta, zato je vedenje, ki ga spremlja težko spreminjati v kratkem časovnem obdobju oz. misliti, da bomo težavo rešili hitro. Sprva je potrebno otroka zares videti in ga razumeti, ga začutiti, kaj zares doživlja. Pri na primer kritičnem vedenju v mladostništvu bodo starši morali pristopiti celostno: začeti spreminjati sebe, ugotoviti, kdaj so se pri otroku začeli graditi občutki manjvrednosti in strahu … to ni hitra pot, je pa zagotovo učinkovita.

Z mladostnikom bo potrebno zgraditi ponoven stik, ki bo temeljil na razumevanju situacije, na čutenjih do tega mladostnika in na sprejetem dejstvu, da bo starš moral spremeniti sebe. Le tako bo mladostnik zadosti sigurno vedel, da je ob njem varno.

Kako iz ljubosumja razviti empatijo in razumevanje, ne pa občutek napada?

Ljubosumje je lahko priložnost za učenje čustvene pismenosti. Kako ga lahko starši uporabijo kot izhodišče za pogovor o čustvih in empatiji, da ne bo izpadlo kot napad na njihovo osebnost?

Če gre za mlajšega otroka, bo to enostavneje: lahko preko knjige in nato pogovora, preko kakšne pesmice ali tako, da mu povemo, da imajo na primer tudi drugi otroci v vrtcu bratce in sestrice, da se soočajo z enako težkimi občutki in da je to popolnoma normalno.

V primeru pa, da gre za starejše otroke pa se držimo teh načel, ki sem jih opisala zgoraj: potrebno je mladostnika začutiti in naslavljati čutenja, ki jih sicer sam še ne zmore regulirati, kot na primer: “Vem, da ti je težko, želiš si biti vidna, popularna, kar je popolnoma normalno, tudi jaz sem to doživljala …” (lahko povedo kakšno anekdoto iz svojega mladostništva …).

Starši lahko iz ljubosumja naredijo temelj za zdravo čustveno izražanje

Ljubosumje je čustvo, ki ga starši pogosto razumejo kot neposlušnost ali trmo, a v resnici skriva globoko potrebo po varnosti, sprejetosti in ljubezni. Tako pri štiriletnem dečku, ki se ob prihodu sestrice počuti ogroženega, kot pri najstnici, ki svojo negotovost izraža skozi poniževanje vrstnice, gre za klic po razumevanju in podpori.

Kot poudarja dr. Lidija Bašič Jančar, je naloga staršev, da za vedenjem prepoznajo čustvo, ki ga otrok sam še ne zna ubesediti, ter mu pomagajo razviti zdrave načine izražanja.

Ljubosumje je lahko priložnost za učenje čustvene pismenosti – za pogovor o občutkih, empatiji in odnosih. Če ga odrasli obravnavajo z razumevanjem, potrpežljivostjo in jasnimi mejami, lahko otroci iz tega močnega čustva izidejo bogatejši, bolj samozavestni in pripravljeni na gradnjo zdravih odnosov v prihodnosti.

V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja, kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar, ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem. Lahko pa tudi samo označite tematike, o katerih bi želeli izvedeti več.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar