Ko otroka prevzame jeza: kako prepoznati meje med čustvenim odzivom in agresijo?

Jeza je eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživljamo vsi — tudi otroci. A medtem ko odrasli večinoma že znamo prepoznati, ozavestiti in obvladati svoje čustvene odzive, otroci tega še ne zmorejo v enaki meri. Pri najmlajših se jeza pogosto kaže kot jok, metanje po tleh ali udarjanje, pri šolarjih kot trma in neupoštevanje pravil, pri mladostnikih pa se lahko izrazi skozi upor, besedne napade ali celo fizično agresijo.

Zakaj pride do takšnih izbruhov, kako se nanje odzvati in kako otroku pomagati, da bo znal svojo jezo izraziti na zdrav način, smo vprašali dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki se v svojem delu dnevno srečuje z otroki, mladostniki in starši.

Zgodba mame Andreje in štiriletne hčerke

Andreja se je s svojo štiriletno hčerko Laro odpravila v trgovino, da bi skupaj izbrali darilo za prijateljičin rojstni dan. Vse je potekalo prijetno, dokler Lara ni zagledala pisane plišaste igrače, ki jo je želela zase. Ko ji je mama mirno pojasnila, da sta danes prišli po darilo za prijateljico in ne za njo, se je razpoloženje v hipu spremenilo. Lara je najprej začela vztrajati, potem glasno jokati, in ko je mama ostala pri svoji odločitvi, se je deklica vrgla na tla sredi trgovine, kričala in brcala. Pogledi drugih kupcev so bili vse prej kot prijetni, mama pa je stala ob njej, razpeta med občutkom sramu, nemoči in vprašanj: »Ali jo naj pustim, da se izjoče? Naj popustim, da se umiri? Je to normalna reakcija za njen starostni obdobje — ali delam nekaj narobe?«

Zgodba očeta Marka in štirinajstletnega sina

Marko opaža, da njegov štirinajstletni sin večino prostega časa preživlja ob računalniških igrah. Čeprav je sprva menil, da gre za nedolžno zabavo, so se v zadnjem letu razmere zaostrile. Ko poskuša omejiti igranje, sin reagira burno – jezno odhaja v sobo, udarja po vratih, preklinja in očeta obtožuje, da ga ne razume ter da mu preprečuje druženje s prijatelji. Vse pogosteje zavrača gospodinjska opravila, pogojuje sodelovanje s časom za igranje in kaže znake vse večje razdražljivosti, kadar nima dostopa do računalnika. Marko pravi: »Ko mu odvzamem igranje, se spremeni. Postane žaljiv, včasih grob, kot da ne prenese občutka, da mu nekaj vzamem. Včasih se res sprašujem — je to samo puberteta, ali znak, da se za jezo skriva nekaj več?«

NASVETI STROKOVNJAKA odgovarja dr. Lidija Bašič Jančar

Otroci danes živijo v svetu presežkov – dražljajev, obveznosti in pričakovanj

Ali je mogoče, da so izbruhi jeze in agresivnega vedenja pri otrocih tudi posledica preobremenjenosti in premajhne čustvene regulacije? Kako starši prepoznamo, kdaj otrokove reakcije presegajo običajen okvir razvoja?

Če pogledamo štiriletno deklico iz opisanega primera, je reakcija kar običajna in lahko rečemo normalna ob utrujenosti in s tem razdražljivosti. 99% otrok v primeru, ko se sredi trgovine vrže po tleh, je preutrujenih in zato razdražljivih. Kar zamislimo si sebe, ko že dolgo časa hodimo po nakupih in smo utrujeni, morda lačni… kdo pa se ne bi usedel sredi trgovine na tla in rekel vsem okoli sebe: »Pustite me na miru!« Torej, če vemo, da je 99% otrok, ko se v trgovini vrže po tleh, preutrujenih, tudi vemo, kako moramo poskrbeti za njih. Otroka preprosto primermo, odnesemo iz trgovine in poskrbimo, da se bo spočil, umiril.

V primeru 14. letnega dečka pa je položaj malo drugačen. Tu menim, da gre že za zasvojenost. Ko otroku ali mladostniku, ki je do določene mere že zasvojen, vzamemo snov ali predmet, brez katerega ne more, se bo seveda uprl, bo jezen, kričal bo, metal stvari. Nihče, ki je zasvojen, ne bo prostovoljno dal od sebe tisto, kar mu povzroča zasvojenost, saj telo in možgani ne zmorejo brez tega.

Otrokova čutenja so ponavadi vedno posledica še ne zadostne čustvene regulacije, saj tega še ne zmorejo, njihovi možgani še niso sposobni uravnavanja čustev. Namesto njih moramo to storiti odrasli.

Starši pogosto reagiramo z lastno jezo, ko se otrok ne obnaša “primerno”

Kako lahko odrasli prepoznamo, da otrokova jeza ni napad, ampak klic po pomoči, pozornosti? In kako se v takih trenutkih sami umiriti, da bi bili otroku zgled?

Najbolj pomaga razumevanje, da otrokovega vedenja nikoli ne smemo vzeti za kazalo, temveč poskušamo razumeti, kaj je vzrok tega. Vprašati se moramo: Le kaj se v tem otroku dogaja, da se vede na tak način? Afekt pri otroku je vedno klic na pomoč, pa naj bo to afekt jeze ali strahu, morda sramu. In še to: otrok v navalu besa, jeze ali katerega koli drugega afekta nikoli ne uživa. To stanje je zanj vedno težko in zahtevno. Pomeni, da otrok še ne zmore pokazati svoje notranje napetosti na kakšen drugačen, malo bolj reguliran način.

Pogosto slišimo, da otrok “mora znati pokazati čustva”, a hkrati želimo, da se obnaša “v mejah normale”

Kje je torej meja med dovoljevanjem izražanja čustev in postavljanjem meja vedenju? Kako naj starši ukrepajo, ko otrok s svojo jezo ogroža druge ali sebe? Pri nekaterih otrocih opazimo udarjanje z glavo ob tla ali zid.

Udarjanje z glavo ob zid ali tla ni več jeza, temveč je že samopoškodovanje. Morda se je ta otrok ob tem, ko starši dolgo časa ali večkrat niso odreagirali na njegovo jezo, naučil, da mora le to pokazati na drug, še bolj drastičen način. Ali pa je udarjanje z glavo zanj “potrebno”, ker so notranja občutja tako silovita, da mora svojo bolečino preusmeriti na telesno raven – kot na primer rezanje, ki je tudi oblika samopoškodovanja. Pri vseh oblikah samopoškodovanja je v otroku, mladostniku ali odraslem veliko potlačene, neizražene jeze, pa tudi bolečine, strahu, obupa in še česa.

Čustva pri otrocih in mladostnikih je predvsem treba razumeti in jih vzeti zares. To pomeni, da jih opazimo in nato ubesedimo. Če jih spremlja vedenje, ki ni sprejemljivo, ga pač ustavimo. Pri malem otroku je to še dokaj enostavno (ga primemo in odstranimo, omejimo vedenje…), če pa smo pri malem otroku to zamudili in tega nismo počeli na primeren način, se bo v mladostništvu vedenje stopnjevalo in okrepilo. Tam bomo imeli veliko težjo nalogo, saj nam bodo ostale le besede in iskanje stika z otrokom. Pomanjkanje stika s strani odrasle osebe pa je tisto, kar otrok išče, saj ga nujno potrebuje za preživetje. Otrok bo stik iskal, pa čeprav drastično, neobičajno in dostikrat na način, ki bo za odraslega nesprejemljiv. Le tako otrok ali mladostnik kliče odraslega v svoj svet.

Vzgojne metode se spreminjajo, a jeza ostaja univerzalna

Kateri pristopi pri obvladovanju izbruhov jeze so po vašem mnenju danes najučinkovitejši – tako doma kot v šoli? In kaj lahko storimo kot družba, da bi otrokom pomagali razviti zdrave načine izražanja čustev?

Že ko so otroci majhni, je potrebno sproti prepoznavati čutenja in se na to primerno odzivati. To preprosto pomeni, da se starši uglašujemo na otrokove potrebe. Če na primer joče, ker ne dobi določene igrače, mi pa vemo, da je ne more dobiti, mu enostavno rečemo: »Vem, da ti je težko in jezen si, vendar ta igrača pripada drugemu fantku in je žal ne moreš imeti.« Ob tem ga telesno pomirimo (pobožamo, smo zraven, ga objamemo).

Torej regulacija otrokovih čustvenih afektov pomeni, da ga telesno in čustveno pomirimo. Včasih za to potrebujemo več časa, drugič manj. Ob tem ugotavljamo ali je otrok morda tudi zaspan, utrujen, lačen, ga zebe, je morda že kaj čustvenega prinesel iz vrtca… In to je pravzaprav vsa umetnost, ki jo moramo osvojiti.

Pa vendar ni tako lahko, saj moramo ob tem regulirati tudi sami sebe, svojo jezo. Vse tisto, kar našim staršem ob nas, ko smo bili otroci, ni uspelo regulirati in nas umirjati, nas bo neznansko jezilo, ko bodo to počeli naši otroci. Poensotavljeno rečeno: kar sami nimamo predelano (to pomeni, da starši ob nas niso zmogli), nas bo vznemirjalo ob naših otrocih. Zakaj? Da lahko to končno predelamo sedaj.

Jeza ni nevarnost, ampak priložnost za učenje razumevanja in stika

Jeza je naravno in pomembno čustvo – tudi pri otrocih. Ni nekaj, kar bi morali zatirati ali kaznovati, temveč razumeti in usmerjati. Ko otrok doživi izbruh jeze, je ključno, da odrasli ohranimo mirnost in ne reagiramo z enako mero čustev. Otrok potrebuje občutek varnosti, ne kazen. Pomaga, če mu jasno povemo, da razumemo, da je jezen, hkrati pa vztrajamo pri mejah: »Vidim, da si jezna, a ne bom dovolila, da kričiš sredi trgovine,« ali »Vidim, da si jezen, ampak ne dovolim, da si nespoštljiv do mene.«

Za blažitev jeze pri otrocih se priporočajo preproste tehnike umirjanja – globoko dihanje, umik v miren kotiček, gibanje ali risanje čustev. Dolgoročno pa največ pomaga doslednost, čustvena bližina in dober zgled: ko otrok vidi, da odrasli znajo jezo obvladati mirno, se tega postopoma nauči tudi sam.

Jeza torej ni sovražnik – je priložnost, da otroka naučimo, kako iz močnega čustva zraste moč razumevanja in samokontrole.

V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja, kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar, ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem. Lahko pa tudi samo označite tematike, o katerih bi želeli izvedeti več.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar