Kako prepoznati motnjo hranjenja pri najstnicah?

Motnje hranjenja so ena nevarnejših duševnih motenj, ki pogosteje prizadenejo dekleta kot fante v obdobju zgodnje do pozne pubertete. V obdobju telesnih sprememb, družbenih pritiskov in občutljive samopodobe so dekleta še posebej ranljiva. Med najpogostejšimi oblikami motenj hranjenja so anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje.

Strokovnjaki opozarjajo, da so posledice teh motenj lahko zelo hude – tako fizične kot psihične. Med pogostimi zdravstvenimi zapleti se pojavljajo hormonsko neravnovesje, izpadanje las, izguba menstruacije, težave s srcem in prebavili, pa tudi depresija, anksioznost in samopoškodovalno vedenje.

Zgodba mame petnajstletnice z motnjo hranjenja

»Najprej sem mislila, da je le v fazi, ko želi biti bolj fit. A v nekaj tednih je hči drastično shujšala,« pripoveduje mama petnajstletnice, ki se je soočila z motnjo hranjenja svoje hčere. Dekle je vsak dan teklo, obiskovalo fitnes in telovadilo doma. Hrano je začela omejevati – najprej sladkarije, nato kruh, kasneje pa skoraj vse.

Mama je hitro zaznala, da nekaj ni v redu, in prevzela nadzor nad obroki. A po nekaj mesecih se je zgodba obrnila – hči se je začela prenajedati. »Nisem več vedela, kako naj ji pomagam. Zaupala mi je marsikaj, a do bistva nisem prišla. Takrat sem se odločila, da poiščem strokovno pomoč.«

NASVETI STROKOVNJAKA odgovarja dr. Lidija Bašič Jančar

Prvi alarm: ko zanimanje za hrano ni več le faza, temveč klic na pomoč

Kaj je tisti trenutek, ko mora starš prepoznati, da ne gre več za običajno pubertetno nihanje v teži, temveč za znak resnejše težave? Ali nihanje teže spremljajo določeni vedenjski znaki (npr. introvertiranost, odpor do šole, asocialnost)?

Zato je pomembno, da smo pozorni na zgodnje znake, lahko rečemo kar predstopnjo do razvoja resne motnje. Znaki, na katere naj bomo pozorni so vsekakor:

• nihanje telesne teže,
• neredno prehranjevanje,
• nizka potreba po hrani,
• vse vrste diet,
• nasploh dajanje velikega poudarka hrani ali razmišljanju o hrani, ki se začne pojavljati,
• strogo ločevanje in odklanjanje določene vrste hrane.

Zdi se mi, da je nek zgodnji alarm, kateremu je potrebno prisluhniti ta, ko otrok veliko svoje pozornosti posveča neki skrajnosti v prehrani (diete, pretirano ukvarjanje z zdravo prehrano in izločanje določenih jedi), skratka pozorni moramo biti na skrajnosti. Tukaj še ne govorimo o motnji.

Hrana postane motnja takrat (zdaj pa govorimo o motnjah hranjenja), ko z njo rešujemo čustvene stiske. Pri motnjah hranjenja gre vselej za reševanje čustvenih stisk otroka/mladostnika, ki se navzven pokaže kot nezdrav odnos do hrane. Ker so otroci in mladostniki dosti bolj čustveno senzitivni in odzivni, so lahko stiske, če niso opažene s strani odraslega, intenzivnejše kot v katerem koli drugem obdobju.

Prav zato lahko rečemo, da se motnje hranjenja najpogosteje pojavljajo v zgodnjem najstništvu in vse tja do poznega najstništva. Pogosteje se pokažejo pri deklicah, kot pri dečkih, čeprav za njimi zbolevajo tudi dečki. Ker se motnja pojavi v družini, najpogosteje govorimo, da je to bolezen cele družine ali še bolje rečeno, bolezen družinskega sistema. Ker sta za družinski sistem odgovorna starša, je prav in edino smiselno, da se s to težavo pretežno soočita starša, otroku/mladostniku pa se ponudi zadosti varen, sočuten in velik prostor, da ima možnost povedati, kaj se mu čustveno dogaja.

Za motnjami hranjenja se pogosto skriva neizrečena čustvena stiska

Se za temi vedenji skriva pritisk družbe, notranja stiska, starševska potreba po nadzoru – ali kombinacija vsega? Kaj so najpogostejši vzroki prenajedanja oziroma stradanja v praksi?

Možne vzroke bi lahko strnila v naslednje: taka deklica čustveno nima mesta v družini in se globoko v sebi počuti prezrto in nevredno. Starša se dostikrat, še posebej mama, ne zmoreta čustveno uglasiti na potrebe deklice, jo jemlje kot samoumevno ali pa od nje pričakuje preveč: preveč odgovornosti, samostojnosti s prevelikimi zahtevami.

Motnja se lahko pojavi v družini, kjer starša čutita družino kot veliko vrednoto, pod katero pa se skrijejo edinstvene potrebe posameznika, želje in hrepenenja. To so družine z velikimi zahtevami do sebe in otrok.

Dostikrat se motnje hranjenja pri mladostniku pokažejo tudi v družinah, kjer obstajajo prikrite skrivnosti, kot na primer dolgotrajne afere, o katerih se ne govori. Dostikrat se motnje hranjenja pokažejo pri deklicah z izjemno čustveno nedostopnimi materami, ki imajo zelo visoke zahteve do sebe in si ne dovolijo nobenih napak (vse mora biti popolno, od videza, do kariere in doma). To so družine, kjer se premalo govori ter premalo čustveno izraža, kjer ni dovoljeno biti to, kar si.

Motnje hranjenja imajo vselej svoj vzrok v otroštvu. Ker pa je čas mladostništva čustveno zelo intenziven, se otroška stiska ob neodzivnih starših izrazi prav v tem obdobju.

Opazno je tudi, da motnje hranjenja lahko sproži nek zelo stresni dogodek (na primer kakšna ljubezenska izkušnja, večja družinska sprememba, kot na primer odselitev sorojenca od doma, selitev v drugo stanovanje, ločitev staršev, menjava šole, razreda, itd), zato je še posebej pomembno, da so starši močno pozorni na otroke ob takih spremembah, da se o njih veliko pogovarjajo z njimi, četudi le ti sprva ne pokažejo, da se jih je sprememba dotaknila.

Motnja hranjenja ni le navada – gre za odvisnost, ki terja strokovno pomoč

Ali je bolje, da v proces reševanja težav vstopi tretja oseba, ki ima tudi strokovno znanje in ni čustveno vpletena?

Naj povem, da gre pri motnjah hranjenja za odvisnost. Pravzaprav gre za odvisnost od razmišljanja in mučenja samega sebe. Pri motnjah hranjenja gre za povzročeno trpljenje samemu sebi. Odvisnost pa je vedno umanjkanje pristnih in iskrenih odnosov, ki dajejo življenjski zanos.

Če se zgodnji znaki motnje ne prepoznajo in se posledično ne ukrepa, obstaja nevarnost, da se deklica pretirano izstrada, zato je ob motnjah hranjenja vselej nujna psihiatrična pomoč. Čutenjsko pa lahko rečemo, da ti otroci in mladostniki čutijo velik obup ob pomanjkanju stika in povezanosti ter posledično vsesplošnega življenjskega zanosa. Motnje hranjenja, začetne ali kasnejše mora vedno zdraviti pedopsihiater in psihoterapevt, poleg tega pa mora biti o vsem seznanjena tudi osebna zdravnica oz. zdravnik. Pomembno je, da se zdravi cela družina, to je bolezen sistema.

Ali je možno motnjo hranjenja popolnoma odpraviti, ali obstaja tveganje, da se motnja vrne kasneje – na primer v odrasli dobi npr. med 20. in 30. letom?

Kot vsaka odvisnost se tudi motnje hranjenja lahko ponovijo, ni pa nujno. Prav zato je v procesu zdravljenja nujno, da oseba ve, da se je v primeru zgodnjih ponovitvenih znakov nujno obrniti po pomoč k strokovnjaku. Dalj, ko oseba čaka, večja je verjetnost, da se bo motnja razvila in težje jo bo zdraviti.

Kako se motnje prehranjevanja stopnjujejo v motnje hranjenja?

Motnja se sprva pokaže kot izbirčnost pri hrani. Deklica kar naenkrat ne želi več jesti določene hrane in tudi nasploh začne jesti manj, sčasoma občutno manj. Naslednja stopnja je ta, da začne izpuščati določene obroke, najpogosteje kosilo in vmesne malice. Deklice postanejo zelo razdražljive, če se kdo od domačih vtika v njihovo hranjenje. Lahko jih tudi močno jezi, kako domači jedo, na kakšen način se prehranjujejo. Lahko se zgodi tudi to, da od določenega družinskega člana zahtevajo, da se ne prehranjuje ob njeni prisotnosti. Zelo značilno je tudi, da se dekleta ob vedno manjšem vnosu hrane začnejo intenzivneje vključevati treninge in telovadbo v svoj urnik. Kot bi rekli, da so zelo stroge do sebe, imajo zelo strog urnik, od katerega ne odstopajo.

Sčasoma opazimo, da je ta stroga rutina tako nepogrešljiva, da ne odstopijo od nje niti za milimeter. Ob tem imajo dostikrat popačeno videnje svojega telesa, ki ga vidijo kot neustreznega, predebelega, neprivlačnega. Čedalje počasneje se hranijo in porabijo ure, da si pripravijo hrano. Lahko naveden primer fanta, ki je porabil pol ure, da je pojedel en mandelj. Družinskim obrokom se čedalje bolj izogibajo, narašča pa jeza nad kontrolo, ki jo kar naenkrat starša želita imeti. Telesna teža sčasoma zelo pade, videz obraza in telesa pa sčasoma postane t.i. anoreksičen (izrazite ličnice, nekako izbuljene oči, koščen videz).

Vsem tem se pridružijo še ostali vedenjsko opazni znaki: izogibanje stikom in druženju, izguba določenih prijateljstev, zapiranje v sobo in izoliranje, čustveni izpadi, depresija, tesnoba, strah, žalost, upad motivacije za ostale dejavnosti, perfekcionizem. dr. Lidija Bašič Jančar

Zdravljenje motnje hranjenja je zdravljenje duše – in proces za vso družino

Kako naj se starši odzovejo, če kaj takega opazijo pri svoje otroku?

Če starši opazijo, da začne mladostnik spreminjati svoje prehranjevalne navade, da izgublja težo, se izolira ali se kako drugače nenavadno vede, je to že alarm. Napačno je, da se takrat starši odzovejo na način kazni ali pogojevanja (če ne boš normalno jedla, ne boš šla ven/dobila to in to). Naj bodo iskreni. Naj iskreno povedo, da jih je strah zanje, da želijo spremeniti tisto, kar verjetno niso delali prav. Naj bodo zelo senzitivni, čustveni in rahločutni v odnosu do njih. Naj veliko časa preživijo ob mladostniku, četudi mladostnik na zunaj kaže, da si tega ne želi.

Starši naj poskušajo najti vzrok za nastalo situacijo. Predvsem bi opozorila, da je  zdravljenje pri motnjah hranjenja zdravljenje duše, torej razumevanje otrokove/mladostnikove osebnosti in iskanje stika ter povezanosti. To pa ni možno storiti čez noč. Je proces, ki zahteva spremembo pri očetu in mami, torej spremembo in vpogled v družinsko dinamiko in družinski sistem.

Družinski sistem lahko spremenimo tako, da odzive do otroka spremenita mama in oče ter da se soočita s svojimi ranami, čustvenimi prikrajšanji iz svoje primarne družine. Dostikrat zaznamo, da je tudi eden od staršev imel neko obliko motenj prehranjevanja ali celo hranjenja v otroštvu, pa le ta ni bila zadosti intenzivno in pravilno zdravljena. Pomemben dejavnik v razreševanju je tudi zakonski oz. partnerski odnos, ki je steber odnosa v družini. Če so tukaj zastoji, otroci lahko zelo trpijo.

Kam po takojšnjo pomoč?

Motnje hranjenja se redko rešijo same od sebe. Pomembno je, da starši ob opaženih spremembah telesne teže, prehranskih navad ali vedenja reagirate takoj.
Če so čakalne dobe v javnem zdravstvu predolge, ne obupajte – pomoč lahko poiščete pri ŠRCD Domžale (Študentskem in družinskem svetovalnem centru) ali Centru za mlade Domžale (CZM), kjer so na voljo strokovnjaki za delo z mladostniki in družinami.

V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja, kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar, ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar