Kako bi ponudili psihološko prvo pomoč?

Prva pomoč nas asociira na nesrečo in pa na pristop, ki ga je potrebno ubrati, da lahko najsi bodi življenje rešimo ali preprečimo poslabšanje razmer. Kaj pa če govorimo o nudenju psihološke prve pomoči? Bi bili pripravljeni nudit psihološko prvo pomoč osebi, ki bi se znašla v situaciji, ko le to potrebuje? Kakšen pristop bi ubrali?

Navkljub dobri nameri, želji ter pripravljenosti, je nudenje prve psihološke pomoči lahko precejšen zalogaj. Intuicija kot takšna ne zadošča, saj nas ne obvaruje pred morebitnim občutkom krivde, ko se sprašujemo, ali bi lahko naredil več? Storili še nekaj več?

Študenti psihologije so se v okviru projekta “Kako si?”, namenjenega ozaveščanju javnosti o pomenu skrbi za duševno zdravje odločili 19. in 20. februarja 2021, organizirat sklop spletnih delavnic na temo: “Pomagam sebi, pomagam tebi: psihološka prva pomoč”.

Kot poudarja naša sogovornica, Mojca Čeh, vodja projekta “Kako si? 2021”, je tudi duševno zdravje, zdravje in potrebno mu je nameniti pozornost. Nudenje psihološke prve pomoči, ni tako zelo preprosto, kakor tudi ne tako zelo samoumevno, kot se morebiti sliši. Poleg empatije, namere in pa želje, potrebujemo še znanje, pomemben pa je tudi pristop. Vse se namreč začne že z iskreno pripravljenostjo prisluhniti drugemu pri odgovoru na vprašanje: “Kako si?” Ne glede na vprašanje, ki ga zastavimo, nismo namreč vedno pripravljeni slišat odgovor nanje.

Vse pogosteje se govori in opozarja na pomen psihološke podpore, zato naša sogovornica, kot bodoča psihologinja verjame, “da se marsikaj lahko še naredi.”

Vse pogosteje se opozarja na stiske in pa pomen nudenja psihološke pomoči ter podpore. Kot bi prepoznali resnost duševnih stisk in se angažirali v iskanju rešitev, kako pristopiti. Kako zmanjšat občutek sramu, krivde ter stigme, sočasno pa spodbuditi posameznike k zaupanju svojih težav in iskanju pomoči zanje, saj obstajajo ljudje, ki preživljajo podobne stiske, kakor tudi usposobljeni strokovnjaki, ki lahko priskočijo na pomoč.

Društvo študentov psihologije Slovenije, v okviru katerega deluje projekt Kako si?, se preko socialnih omrežij trudi ozaveščati javnost o pomenu skrbi za duševno zdravje. Javnosti želimo približat misel “naj bo vsak dan, dan duševnega zdravja”. Dogodkom, ki smo jih organizirali preko spleta, se je tudi v preteklosti pridružilo veliko ljudi. Spoznali so, da niso sami. Da so tudi drugi, ki so v podobni situaciji in da se lahko o teh stvareh pogovarjamo. Tudi duševno zdravje je zdravje. Kot bodoča psihologinja lahko povem, da je še manevrski prostor za izboljšave.

Vsekakor je spodbudno, da narašča število gradiv na temo duševnega zdravja in pa dostopnost psiholoških storitev. Čaka nas namreč precej stresno obdobje.

Vsekakor bomo potrebovali kar nekaj časa, da bomo predelali kar smo morebiti v tem času prekrili ali potisnili na stran. Ko si bomo malce oddahnili, bodo vse potlačene stvari prišle na dan, v soočanju s katerimi bomo vsekakor potrebovali znanje in pa tudi sočutje ter razumevanje.

Absolutno.

Psihološka prva pomoč, je tema, kateri boste v prihodnjih dneh s pomočjo spletnih delavnic  namenili posebno pozornost. Asociacija, ki jo ob misli na prvo pomoč imam, je fizična intervencija v primeru nezgode. V primeru psihološke prve pomoči pa bi pomislila na psihološki suport, ki je vsekakor pomemben, vendar se sprašujem o znanju, o naši dejanski podkovanosti za nudenje tovrstne pomoči?

Res je. Kako postopat v primeru nezgode in kako ohranit človeka pri življenju, se učimo že v šoli. Znova se srečamo s tovrstnimi poudarki pri opravljanju vozniškega izpita, medtem, ko znanje o nudenju psihološke prve pomoči, v vsem tem času, ni prisotno. NIJZ ima objavljene  smernice, ki se nanašajo na postopanje v primeru depresije in samomorilnega vedenja, ampak vprašanje je, kolikšno je naše resnično znanje v primeru, ko bi nam oseba tovrstno stisko tudi zaupala?

V kolikor se zavzemamo za komunikacijo o duševnem zdravju, se nam zdi pomembno, da opremimo ljudi tudi z veščinami, ki jim lahko pomagajo se odzvati v kriznih situacijah. Ko jim sogovornik zaupa stisko, ki jo doživlja in ko skuša z osebo, ki je stisko zaupala, ohraniti konstruktiven pogovor.

Želimo si, da bi ljudje na vprašanje” Kako si?”, dejansko tudi iskreno odgovorili. Veliko ljudi namreč insistira in sogovornika spodbuja, naj o svoji stiski spregovori, ko pa do tovrstnega iskrenega odgovora tudi pride, se marsikdo znajde v zagati, saj ne ve, kako naj se na to odzove. Kako naj reagira v trenutku, ko mu sogovornik zaupa, da je depresiven? Da se bori z motnjo hranjenja?

Nihče nam namreč ne ponudi smernic ali nas nauči, kako naj se odzovemo v trenutku, ko nam oseba stisko zaupa? Odgovori kot so: “ja, saj bo, zdrži”, sogovorniku, ki doživlja stisko, ne pomagajo ravno najbolje, zato smo se odločili nameniti nekaj predavanj ravno tovrstni problematiki.

Občutek imam, da se stvari počasi vendarle spreminjajo, čeprav je vzdrževanje lepe zunanje podobe, “imidža popolnosti”, še vedno precej zaželena “dejavnost”. Včasih se sprašujem, koliko smo zares pripravljeni slišat odgovor sogovornika in kako pogosto so vprašanja v stilu “ Kako si?”, bolj kot ne vljudnostna fraza ali celo retorično vprašanje? Vprašanje zaradi vprašanja samega in to brez misli na morebiten odgovor drugega, ki nas lahko spravi tudi v zadrego.

Ja, res je. Zato smo se letos odločili nameniti pozornost psihološki prvi pomoči, tisti obliki akutne pomoči, ki jo lahko vsak izmed nas ponudi osebi, ki se je znašla v krizni situaciji. Da znamo osebo v trenutku, ko se nam izpove, pomiriti. Ji prisluhnit na način, da se bo ob nas počutila varno. Nihče namreč od nas ne pričakuje, da naredimo kaj več od tega.

Pomembno je, da osebo pomirimo in jo usmerimo k strokovnim virom pomoči. Mnogi na primer ne vedo, da je v primeru izoblikovanega samomorilnega načrta, prava telefonska številka, ki jo je potrebno poklicati, 112.

Nudenje psihološke prve pomoči, v trenutku, ko so v ospredju stvari, ki so precej manj vidne in ravno zaradi tega težje predstavljive, “otipljive”, ni ravno preprosto. Tukaj je še oseba, ki svojo stisko ubesedi na način, ki ga zmore, zna in pa tudi lahko. Navkljub dobri volji, nameri in pa želji, se včasih srečujemo tudi z občutkom krivde, saj se sprašujemo, ali smo resnično naredili dovolj? Kljub temu, da vemo, da smo laiki in ne strokovnjaki, lahko tovrsten dvom ostane.

Mi kot laiki se lahko osredotočimo res samo na tisto najnujnejše, s čimer skušamo osebo ohraniti pri življenju. Celotno zdravljenje pa prepustimo drugim. Strokovnjakom. Nihče od nas ne pričakuje, da bomo strokovno razrešili stisko, s katero se oseba srečuje.

Na nevsiljiv način lahko osebo pripravimo do tega, da nam zaupa svoja doživljanja. Pri tem moramo osebo umiriti in jo nato usmeriti na bolj pristojne naslove, kot smo lahko mi sami. Seveda lahko ponudimo našo podporo, spodbudo in namero, da osebo tudi dejansko pospremimo do pomoči.

Nikoli pa ne smemo pozabiti, kje so meje naše odgovornosti. Mi smo tam, če oseba pomoč potrebuje, ne moremo pa osebi odvzeti njenih problemov. To je odgovornost osebe, ki težave doživlja in pa strokovnjakov, ki ji bodo pomagali. Mi nismo usposobljeni za tovrstno pomoč, zato je dobro takšne intervencije prepustiti njim.

Vsekakor bi bilo potrebno več govoriti o virih pomoči in o naslovih, kamor se lahko osebe po pomoč tudi obrnejo. Zdi se mi, da so tovrstna informiranja in izobraževanja resnično izjemno pomembna, saj lahko rešimo življenja. Ravno zato bi se bilo o tem potrebno pogovarjat že od osnovne šole dalje.

V petek, 19. februarja bomo organizirali delavnico na temo “deskalacije konfliktov” in pa “spoprijemanje s težavnimi čustvi v odnosu”, s poudarkom na njihovem uravnavanju.

Stiske med mladimi naj bi bile vse večje. Pomoč sovrstnika je vsekakor pomembna, ne more pa nadomestiti pomoči in odgovornosti, ki jo imajo odrasli, čeprav se tudi sami pogosto srečujejo in borijo s stiskami. Ali bodo veščine uporabne tako za bolj, kakor tudi manj tesne odnose?

Osebno sem mnenja, da se lahko veščine, ki se jih naučimo v sklopu psihološke prve pomoči, prenesejo tako na bolj, kakor tudi na manj tesne medosebne odnose. Čeprav, ko gre za psihološke težave, obstaja precej manjša verjetnost, da nam bo svojo stisko zaupal tujec, kot pa oseba, ki jo poznamo.

V okviru naših dogodkov 19. in 20. februarja bomo imeli tudi predavanje na temo “psihološka prva pomoč reševalcem”, saj pri svojem delu pogosto doživljajo travme. Borijo se z občutki krivde, ko ne zmorejo rešiti vseh. Organizirali pa bomo tudi predavanje na temo “osamljenost” in ta znanja lahko navežemo tudi na manj tesne odnose, ki jih začetka snujemo z ljudmi, ki jih spoznamo slučajno.

Mi smo socialna bitja in da lahko normalno delujemo, potrebujemo stik s sočlovekom. Pa četudi gre za stik preko spleta ali na sprehodu s spoštovanjem distance.

Vsi smo ljudje. Vsi imamo čustva, čeprav vsak izmed nas doživlja stvari na svoj način. “Tukaj sem zate” je vsekakor odgovor, ki ga ljudje v stiski potrebujemo.

Avtor: Petra Petravič; Foto: arhiv Mojce Čeh