Alenka Lena Klopčič: “Delo na sebi je resno delo”

»Ključ je v naključju.« Alenka Lena Klopčič, študentka podiplomskega programa ajurvede, s certifikatom ajurvedske terapevtke dr. Claudie Welch o ženskem zdravju in hormonskem ravnovesju, sicer pa dvojna doktorica – managementa in strateškega komuniciranja – z zaključenim MBA Executive programom ter ustanoviteljica ‘ajurvedskega coaching programa’ “Zbalansirajmo življenje”, ki v svojem izhodišču temelji na modrosti starodavne vede o življenju, verjame, da se nam srečanja in stvari zgodijo z razlogom. “Do določenih ljudi in informacij pridemo v trenutku, ko to potrebujemo, saj smo takrat za tovrstna srečanja, tudi odprti. To pa lahko prepoznamo tudi kot priložnost za začetek dela na sebi …”

“Pisalo se je leto 2019, ko mi je poškodba po padcu s kolesom omogočila drugačen vpogled v moje takratno življenje. Bila sem namreč polno zaposlena, z neizprosnimi pričakovanji in zahtevami do sebe, z življenjskim ritmom in premnogimi dejavnostmi, česar niti nisem videla kot problem, saj so bili to vzorci, s katerimi sem odraščala in so bili del identitete, ki sem se je dolgo oklepala. Poškodba sama po sebi k sreči ni bila tako zelo huda, a bila je zadostna, da mi je v tistem obdobju povzročila prekinitev dotedanjega načina delovanja in mi omogočila, da sem na svoje življenje pogledala drugače.”

Spoznavanje modrosti ajurvede in njenih tehnik mi je pomagalo stopiti v stik s sabo, s svojo osnovno naravo, s tem, kar čutim kot svoje poslanstvo in razlog, zakaj sem tukaj. S spoštovanjem in upoštevanjem tega sem lahko zaživela drugače, lepše. Tako zelo, da želim zdaj pri odkrivanju lastnega poslanstva podpreti tudi druge – tiste seveda, ki si to želijo. Zato sem zasnovala coaching program ‘Zbalansirajmo življenje’, v okviru katerega s pomočjo izbranih tehnik, začenši z ajurvedsko diagnostiko, posameznikom pomagam pri ugotavljanju, kaj si resnično in iskreno želijo, da bodo lahko zaživeli – in to res na polno zaživeli – na način, ki je skladen z njihovo lastno naravo.

Kaj Vas je nagovorilo, pritegnilo, da ste se približali ajurvedi? Kaj je bil tisti občutek, ki vam je povedal, da je to tisto pravo za Vas?

Ajurveda je starodavna veda o življenju in je pravzaprav del našega delovanja, pa če se tega zavedamo ali ne. Je pa dobro poznati njene osnovne koncepte, saj lahko z upoštevanjem slednjih dobimo vpogled vase, lažje pa potem tudi razumemo, zakaj denimo nekdo drug deluje tako, kot pač deluje. Ajurveda sicer temelji na konceptu treh doš in s tem tudi treh osnovnih tipov človekove konstitucije. To so vata, pitta in kapha, ki pa so sicer v določeni meri v vsakem od nas, vendar je od njihovega ravnovesja odvisno, kako delujemo in kako se počutimo.

Človek se lahko znajde v situaciji, ko je katera od doš v presežku, kar lahko deluje samodestruktivno oz. se v nas začnejo porajati nelagodja, za katera morda tudi ne uspemo najti in/ali prepoznati vzroka, ker pa ne najdemo samega izvora za nelagodno počutje, ne vemo kakšna rešitev bi nam lahko prinesla uravnovesitev oz. celo notranjo harmonijo, da bi res lahko zaživeli polno življenje. Če se to dlje časa vleče, toliko hujša je lahko naša težava, morda celo frustracija ali bolezen.

Ravno zato mi je osebno ajurveda tako zelo čudovita, saj lahko v vsakem trenutku, v vsaki situaciji, v kolikor sem seveda pozorna na to, kaj se v meni dogaja, tudi ustrezno ukrepam. Če denimo zaznam, da nisem v redu, imam pri sebi orodja in recepte, s katerimi si pomagam spet obrniti krmilo življenja na sebi naravno pot. Pot, ki mi je namenjena, in zaradi katere tudi delujem in bivam v tem svetu.

Iskreno in srčno verjamem, da ima vsak od nas svoje poslanstvo in bolj, ko smo blizu njegovemu uresničevanju, udejanjanju, polnejši in bolj harmonični smo od znotraj, kar seveda avtomatsko širimo tudi navzven. Vsak od nas je lahko čudovit, a to zahteva ‘nego’ in skrb. Lepo je, da s seboj dobro ravnamo in da razvijamo ter vzdržujemo rituale, ki nam torej pomagajo negovati našo notranjo in zunanjo lepoto. Do tega torej pridemo v sklopu programa »Zbalansirajmo življenje« v njegovem izhodišču.

Ta trenutek je življenje. Tukaj in sedaj. Gre za trenutek, kakršnega še ni bilo in ga kot takšnega, tudi več ne bo, saj je vsak trenutke edinstven in unikaten. Poseben. Ljudje pa se pogosto znajdemo ujeti, razpeti med časom, ki ga ni več, in tistim, ki ga še ni, in tako morebiti povsem nehote čakamo na nekaj, kar bi nas predramilo. Nek zunanji moment, nek vzvod, ki bi nas spodbudil k spremembi. K premiku. Kot bi čakali na nekaj, na odločitev ali potezo nekoga drugega, namesto, da bi se mi odločili in naredili ta premik.

Klasičen primer, ki to lepo ponazarja, je ravno zelo priljubljena fraza »saj se bo uredilo; saj bo, saj bo …«. V osnovi gre za postavljanje nečesa izven in stran od sebe. Če nas na primer boli glava, hrbet ali kaj drugega, bo bolečina sčasoma mogoče res minila, vendar sama ne bi polagala ravno vse upe zgolj v to, da bo nelagodno stanje minilo samo od sebe, sama pa le pasivno čakala. Raje bi preverila, kaj lahko sama naredim za izboljšanje stanja oz. kaj morda počnem pa ni v redu zame ter si s tem povzročam določeno bolečino. Ali morda na neki točki ne živim v skladu s svojo osnovno naravo? Omenila sem sicer samo telesno, so pa tukaj seveda še mnoge druge bolečine.

Absolutno danes vplivamo na prihodnost, a popolno zanemarjanje sedanjosti in sedanjega trenutka zavoljo prihodnosti je po mojem žal največja izguba, ki pa se je sploh ne zavedamo. Življenje je resnično neprecenljiva danost, na nas pa je, kaj bomo z njo naredili.

Telo neprestano komunicira z nami in nam sporoča, kaj se z njim dogaja. Včasih nas je strah mu prisluhniti, saj bi to pomenilo, da moramo nekaj narediti. Spremeniti. Včasih pa mu morebiti preprosto ne znamo najbolje prisluhniti.

Res je. Lažje je stvari ignorirati, saj lahko naš angažma pomeni odmik od tistega znanega in poznanega. Naš ego, ki ima seveda izjemen pomen za naše delovanje, nas namreč želi na vsaki točki, ki lahko predstavlja odmik od vsakdana, kot ga poznamo, zaščititi in nas zato ustaviti. Nas torej (po)spraviti nazaj v škatlo, iz katere skušamo morda po dušnem ali kakšnem drugem navdihu vsaj pokukati, če ne kar zlesti. Škatla je namreč zanj – za ego – znano in zatorej varno okolje.

Blizu mi je misel znanega življenjskega coacha, ki gre nekako takole: »če spremenimo pogled, da se ‘nam je nekaj zgodilo’, v pogled, da se ‘je to nekaj zgodilo za nas’, je to zelo, zelo velika razlika«. Takrat lahko na določeno bolečo stvar pogledamo tudi s hvaležnostjo, pa čeprav je to izjemno težko in včasih se zdi prav nemogoče, ko je človek v veliki stiski. S časovne distance, ko postane pogled na neko bolečo situacijo in/ali trenutek, morda celo obdobje objektivnejši, pa se lahko tudi percepcija te situacije precej spremeni in takrat smo sposobni prepoznati tudi izkušnjo, ki nam jo je ‘to nekaj, kar se je zgodilo za nas’, prineslo.

V kolikšni meri mislite, da zmoremo biti ljudje pristno iskreni do sebe? Vsakomur lahko povemo, kar si želimo in tukaj ni razloga, da nam ne bi verjeli, vendar je največja prevara, ravno samoprevara. Ali si zmoremo iskreno priznati, da globoko v sebi resnično čutimo, da živimo življenje, ki ni naše? Da naše vsakdanje življenje ni resničen odraz tega, kdo pravzaprav smo in kaj si želimo?

Tukaj je resnično dobrodošel stik samih s sabo. Besede marsikdaj ne povedo vsega in na to vprašanje si bo lahko odgovoril samo vsak sam – kakšno življenje živi, je to njegovo življenje ali življenje po meri nekoga drugega, pa četudi je ta ‘drugi’ nekdo, ki ima to osebo še tako rad.

Če se denimo znajdemo v okolju, v katerem začutimo, da nam nekaj ne ustreza, da nas nekaj moti, morebiti celo boli glava, ampak ne glede na to še vedno iz takšnega ali drugačnega razloga vztrajamo dalje in se vračamo v to okolje, lahko je to tudi odnos, se pa ob tem vse slabše počutimo, je jasno, da nam naš organizem z glavobolom nekaj sporoča. Podaja nam v bistvu še kako pomembno sporočilo, da nam to okolje ne ustreza, da tja ne spadamo. Včasih je zelo težko narediti radikalno potezo in kar oditi pa tudi življenje nas itak stalno preizkuša in s takšnimi in drugačnimi preizkušnjami rastemo, se razvijamo, tako da brezpogojen odhod oz. bežanje tudi ni vselej rešitev. A vendar bi morebiti veljalo premisliti v smeri iskanja možnosti, kaj pa vendarle lahko in kaj zmoremo narediti v situaciji oz. okolju ali celo odnosu, ki nam ne ustreza, da bo naš glavobol ponehal.

Stik s sabo je torej ključen in šele na osnovi tega se lahko začnemo mojstriti v tem, da si znamo prisluhniti – in se tudi zares slišati – v vseh življenjskih okoliščinah, od najbolj banalnih pa do tistih kompleksnejših. Odgovor ni torej v radikalnih potezah, ki lahko poškodujejo tudi nekoga drugega, ampak v raziskovanju in prevpraševanju, ko se znajdemo v situaciji, ki nam ni okej. Odgovori se vselej skrivajo v nas samih in če se poglobimo v odnos, ki ga imamo sami do sebe, lahko pridemo tudi do tehnik, ki nas opolnomočijo na naši življenjski poti, nas naredijo močnejše in večje – do te mere, da je naša percepcija takšnih in drugačnih stresorjev drugačna, spopadanje z njimi pa lažje.

Krepimo se lahko tudi s tem, da smo prijazni do sebe in da spoštujemo dnevne rutine in navade, ki jih zares iskreno ljubimo in ki so zdrave in avtentične prav nam. S premikanjem življenjskega krmila v nam avtentično smer bo namreč tudi naša zaznava sveta drugačna, kot je bila takrat, ko je morda nastopil trenutek, ki nas je odmaknil ali celo vrgel iz znanega vsakdana.

Ogromno ljudi je žal nesrečnih in čutijo, da niso na ‘pravem mestu’, so pa med nami tudi ljudje, ki resnično sledijo sebi in tistemu notranjemu ognju, ki jim kaže zanje pravo smer in se ne bojijo zakorakati tja. Nekateri so ‘bolje opremljeni’ ali jim je življenje prineslo določene razmere, da so se morali v tem hočeš-nočeš izmojstriti, tako da zmorejo morda jasneje od drugih videti, kaj si želijo in zakaj si to želijo. Prisotni so tukaj in zdaj, so pa obenem tudi proaktivno usmerjeni v prihodnost ter ob tem zaupajo in se ne predajajo strahu, ki bi jih ohromil – in jih držal v že omenjeni ‘škatli domnevne varnosti’. Je pa žal ta strah vse prevečkrat prisoten do mere, da posamezniki ne zaživijo v polnosti svojega življenja. Tega se torej lotevamo tudi v sklopu programa »Zbalansirajmo življenje«.

Spomnila sem se znanega napisa v Delfi: “Spoznaj samega sebe”. Naša moč izhaja iz poznavanja samega sebe in spoštovanja tega, kar smo. V razvijanju naših potencialov in darov. Vsak od nas ima določene talente in potenciale, le da jim ne namenjamo pozornosti, saj smo tako zelo usmerjeni drugam. V zadovoljevanje tujih potreb in pričakovanj, ob čemer se nam pogosto zdi, kot bi živeli tuje življenje. Medtem, pa energijo za življenje iščemo tam, kjer je ne bomo nikoli našli, saj je tam ni. Iščemo jo izven sebe in v drugih. V tujih potrditvah in priznanjih.

Res je lep citat, če se vanj poglobimo. Kaj pomeni spoznati samega sebe? Pogosto, ko se predstavimo drugim, povemo, kako nam je ime in kaj počnemo. Ampak to ni naša celostna identiteta. V vsakdanjem življenju imamo mnogo vlog, ampak nobena od teh ni zares naša identiteta in ko se preveč poistovetimo z določeno vlogo, bolj utegnemo biti oddaljeni od svoje osnovne narave in naše naravne biti, ki pa je na vsak način veliko večja kot ena vloga, ki jo opravljamo v življenju. Naša bit med drugim deluje skozi te vloge, ampak ta bit, naša esenca je svoj individuum.

Res pa je, da če bomo sami dobro delovali zase, bomo to dobro in pozitivno prenašali tudi na ljudi, ki nas obdajajo. Z lastnim delovanjem in vplivom tudi na druge, denimo že na naše najbližje, lahko torej še kako vplivamo na naš mikro svet. In kot vemo, se mikro nadaljuje v makro …

Občutek dolžnosti je v naših življenjih kar prisoten. Verjetno pa smo najprej in predvsem dolžni sebi, da živimo skladno s tem, kdo smo in kakršni smo. Izhod iz starih vzorcev, ki smo jih podedovali in ki v določeni meri niso odraz nas, ni ravno preprost, saj je tukaj nekakšen avtomatičen odziv, ki poskrbi, da se vračamo v stare tirnice. Vedno je čas za spremembe in obstajajo številni mehanizmi, ki nam lahko pri tem tudi pomagajo, le začeti je potrebno.

Vse, kar delamo, je del naše poti in na tej poti so seveda tudi ovinki, ampak če vmes prehudo skrenemo in ob tem utrpimo večje bolečine in poškodbe, je verjetno čas, da preverimo naš kompas.

Najtežje je doseči spremembo takrat, ko nek stresor ni dovolj močan in tako se kljub temu, da ga doživljamo, vedno znova vračamo na isto mesto in v isto okolje, čeprav čutimo, da za nas ni v redu, da to počnemo, bodisi da opravljamo določeno delo, da se družimo z določenimi ljudmi, da – če hočete – hodimo na isti kraj na dopust, ker smo pač tjakaj hodili ‘že od nekdaj’. V takšnem primeru potrebujemo verjetno največ moči, saj imamo najmanj pritiska na to, da nekaj spremenimo, pa čeprav na določeni ravno vemo, da potrebujemo spremembo.

In tako je pobuda mojega programa ravno v tem, da ukrepamo postopoma. Namreč, če se podamo v spremembe in želimo, da so te trajne, te spremembe ne smejo biti revolucionarne, sicer tvegamo, da se ne bodo obdržale, ne bodo trajne. Lep primer tovrstne ‘radikalnosti’ so ravno novoletne zaobljube in obljube, s katerimi snujemo nekakšen ‘popolnoma drugačen jutri’, realizacija teh pa se običajno kar zamika in zamika. Zato sem tudi znotraj svojega coaching programa »Zbalansirajmo življenje« zastavila realne korake v smeri, ki je resnično izvedljiva, predvsem pa v smeri, ki je res zdrava in naravna posamezniku, s katerim delam. Gre za trajnosten način delovanja, katerega predpogoj pa je iskrena želja in tudi resnost posameznika, ki se za tak program odloči.

Program »Zbalasirajmo življenje« sem sicer začela s skupino žensk, ko sem končala svojo prvo ajurvedsko šolo, nakar sem opazila, da so tiste udeleženke, ki so se resnično našle v izvedenem programu, zelo učinkovito naredile konkretne spremembe na bolje za svoje življenje. V prvem programu jih je recimo kar polovica izgubila odvečne kilograme – četudi to v osnovi sploh ni bil nek definiran cilj -, prav vse pa so pričale o pozitivnejšem počutju zaradi pridobljenega širšega pogleda na svoje življenjske izzive in tudi stiske. No, sedaj, skoraj dve leti kasneje in po izvedenem še enem skupinskem programu, pa sem program prilagodila v individualno, torej coaching, izvedbo, saj si resnično želim posameznikom, ki čutijo potrebo po spremembi oz. spremembah, pri tem nuditi celostno podporo. In če sem prva dva, skupinsko izvedena, programa ponudila izključno ženskam, je zanimivo, da sedaj za individualne izvedbe zaznavam predvsem interes moških.

Program sicer pričnemo z diagnostiko po ajurvedi, na osnovi katere pripravim ajurvedsko analizo in priporočila, pogovorimo se o tem, kaj je za posameznika izvedljivo in kaj je morda zaradi individualnih življenjskih razmer manj ali pa celo ni izvedljivo. Ko sčasoma – kar pa se zgodi navadno relativno hitro, saj vsaka pozitivna sprememba pri posamezniku, ki si te spremembe resnično želi, neverjetno hitro obrodi sadove – pride torej do spremembe na bolje, se posameznik začne bolje spoznavati, kot bi postal bolj ‘pretočen’, s tem pa začenja dobivati uvid v to, česa si v življenju želi in kaj je njegovo resnično poslanstvo, postavi si konkretne cilje na izbranem področju, od poslovnega oz. kariernega do področja odnosov. Ko določi to svojo pot, pa se začne že zarisovati konkretnejša – in tudi zelo vidna – transformacija.

Je pa delo na sebi resno delo, ki ga ne more opraviti nihče namesto nas, in pri tem bi poudarila, da šele s spoznavanjem samega sebe lahko pridemo do dejanskih sprememb, ki si jih resnično želimo za konkretno izboljšanje življenja. Da smo res prepričani v to, kaj oz. česa si želimo, v sklopu programa preverimo s sedmimi nivoji prevpraševanja in tem jasnejši so naši odgovori, tem lažje snujemo pot k spremembam, ki so skladne z našo naravo, s tem pa smo seveda bliže tudi notranji harmoniji. Je pa tudi naš notranji motor z vsakim nivojem prevpraševanja, ki nas pelje bliže in bliže notranjim odgovorom in lastni resnici, vse močnejši in močnejši. Pravzaprav postane tako močan, da je to nemogoče ubesediti. Kako le naj ustrezno ubesedimo občutenje ob spoznanju našega življenjskega poslanstva? In kaj le bi lahko šlo narobe, če delujemo v smeri, za katero smo v tem življenju poklicani?

Življenje je kot reka. Je lepo, preprosto, ampak včasih tudi težko. Program »Zbalansirajmo življenje« ponuja možnost, da si osebe podarijo priložnost in se izrazijo na sebi lasten način. Da poiščejo, kaj si resnično želijo v življenju. Lena, kaj bi morda še sporočili bralcem pričujočega intervjuja?

Če ste med branjem začutili, da bi vam lahko v sklopu programa »Zbalansirajmo življenje« pomagala na vaši poti odkrivanja sebe, svojih skritih darov in potencialov, da boste zaživeli na način, ki bo skladen s tem z vašo osnovno naravo, lepo vabljeni, da mi na e-naslov lena@pikanai.org pošljete nekaj stavkov o sebi in zakaj bi si želeli po sedmih korakih programa »Zbalansirajmo življenje«. Je pa, kot rečeno, to program po meri za tiste, ki želijo ne le postaviti svoje življenje v uravnotežen ritem z zdravim utripom, vanj vnesti pomirjenost, polnost in harmonijo, ampak se tudi karierno razviti oz. poslovno napredovati, saj se v sklopu srečanj dotaknemo tudi manifestacije. V nas je namreč veliko, veliko več, kot si mislimo.

ČUDOVITA ČAROVNICA – čajanka o lepotnih mitih, ki je bila napovedana za četrtek, 27. oktobra 2022 je zaradi bolezni prestavljena. Ko bodo znane podrobnosti o naslednjem terminu, jih bomo objavili.

Čajanka o lepotnih mitih

Prijazno vabljeni v četrtek, 27. oktobra, ob 18.30 v Tobačno Ljubljana na (brezplačno) čajanko o lepotnih mitih “Čudovita čarovnica”, kjer bodo Alenka Lena Klopčič, Maja Batista, ki stoji za blagovno znamko Zlatobela, pod katero nudi negovalne tretmaje obraza, ki pomlajujejo in dvigujejo energijo na povsem naraven način, in Nuša Marinc, formulatorka in ustanoviteljica aktivne naravne kozmetike NANU, ki smo jo predstavili tudi na Domžalcu v prispevku z naslovom: “Kvalitetni izdelki lahko v resnici zelo pripomorejo k mladostnemu videzu kože” v družbi znane glasbenice Tinkare Kovač med drugim razbijale lepotne mite. Obvezne predhodne prijave na e-mail: lena@pikanai.org

Avtor: Petra Petravič; Foto: Črt Poglajen in Siniša Kanižaj