Tadeja Rudolf Vahtar: “Aronijo uživam s kefirjem ali mlekom”

»V želji, da bi pomagala sorodnici, ki je pred več kot desetletjem zbolela za rakom, sem začela iskati informacije, na kakšen način bi ji lahko ob konvencionalnem zdravljenju, pomagali okrepiti telo. Tako sem prišla do sicer za tiste čase izjemno skopih informacij o blagodejnih učinkih aronije in se odločila poskusiti gojiti do takrat pri nas še slabo poznano rastlino. Z dobaviteljem je po zanimivem spletu okoliščin prišlo do manjšega šuma v komunikaciji, zaradi česar smo namesto želenih 120 sadik aronije, ki bi zadoščale za potrebe razširjene družine, prejeli kar 420 rastlin.« To so bili Tadejini začetki spoznavanja in vzgoje aronije, tega izjemno zdravilnega in za vzgojo dokaj nezahtevnega jagodičevja.

Tadeja Rudolf Vahtar je naša tokratna sogovornica. V kratkem pogovoru nam je predstavila svoj pogled na ekološko pridelavo in vzgojo aronije. Ob tem pa nam je zaupala tudi svojo izjemno globoko spoštovanje, ki ga čuti tako do zemlje, kakor tudi do kmetov. »Kmete resnično cenim. Znanje, veščine in pa odnos, kakršnega imajo do zemlje, je spoštovanja vreden.. Kar smo mi primorani iskati v različnih virih, je kmetom položeno v zibelko. In nenazadnje je edino zemlja tista, ki iz nič ustvari novo vrednost, kmet pa zna to vrednost iz nje izvabiti,« suvereno doda.

Aronija naj bi bila v majhnih količinah zdravilna, v prekomernih pa škodljiva. Delikatno naj bi bilo tudi uživanje aronije na prazen želodec.

Napačno je reči, da je aronija škodljiva. Lahko pa ob prekomernem uživanju neugodno vpliva na našo prebavo. Omejila se bom na lastne izkušnje. Aronija vsebuje čreslovine, ki so vsekakor dobrodošle za naše črevesje, vendar imajo močan, hiper učinek, ki ga vsakdo ne prenaša dobro. Soprog in sin brez težav pijeta čisti sok aronije na prazen želodec, meni pa to ne ustreza. Našla pa sem način, kako ga uživat. Sok uživam s kefirjem ali z dodatkom mleka. Oba namreč ublažita trpkost in močan učinek v želodcu. Na tovrsten način lahko sok aronije uživamo tudi tisti, ki smo malce bolj občutljivi. Sicer pa uživamo tudi kandirano aronijo, pa čaj in marmelado.

Aronija naj bi bila izjemno trpežna proti škodljivcem in pa odporna na nizke temperature, kar pomeni, da gre za grmičevje, ki je zelo hvaležno za gojenje. »Potrebuje namreč izjemno malo, od sebe pa veliko da«.

Aronija je odlična rastlina za ekološko gojenje. Na naši kmetiji Pr’Mej imamo od leta 2014 ekološki certifikat in četudi ga ne bi imeli, bi aronijo vsekakor vzgajali na ekološki način. Aronija resnično ne potrebuje nikakršnega škropljenja, ustreza pa ji že zelo skromno gnojenje s hlevskim gnojem. Splošno znana dejstva o tej rastlini vsekakor držijo. Aronija ne želi imeti korenin v vodi, nizke temperature, tudi tja do -47, -48 stopinj Celzija pa dobro prenaša. Morebitne poškodbe, ki bi zaradi zmrzali nastale na grmičevju, rastlina povsem sama sanira in raste dalje. Tudi mi smo že imeli izpad pridelka zaradi pozno spomladanskih pozeb. V času, ko so grmi polno cveteli, kar je okoli 1. maja, nas je presenetil sneg. Vršički so se polomili, vendar je nastale poškodbe aronija sanirala sama. Uspešno se je obnovila in rasla dalje.

Po 6, 7 letih smo začeli z izrezovanjem starih vej, s čimer smo spodbudili rast mlajših in bolj rodnih. Grmov ne okopavamo. V našem nasadu imamo že od vsega začetka voluharja. Navkljub vloženemu trudu, da bi ga pregnali, je še vedno z nami. Sčasoma smo se prenehali boriti z njim, smo pa vzpostavili razmere, ugodne za njegove naravne sovražnike. Povedano drugače, z njim si delimo rastline, »mi imamo nadzemni del aronije, voluhar pa podzemnega«. Aronija namreč razvije zelo obsežen koreninski sistem, zaradi česar kljub nadležnem voluharju grmi lahko preživijo.

Ko si toliko časa v ekološkem kmetovanju, se naučiš, da v naravi vlada samodejni red in ko sprejmeš dejstvo, da ga sme človek zelo skromno spreminjat, se naučiš tudi sobivanja z živalmi. Na tovrsten način se tudi krog narave zaključi.

Filozofija, ki Vam je blizu, vsekakor učinkuje pomirjujoče in ponuja bolj umirjeno ter preprostejše življenje. Življenje, kjer ni pehanja za dobičkom.

Sem mnenja, da so osebne izkušnje ali pa osebnostna zrelost tista, ki nas pripelje do ugotovitve, da se je smiselno posvetiti ekološkemu kmetovanju, saj je to edino, ki nas bo dobro priskrbelo in prehranilo. Rastline si same vzamejo iz zemlje vse, kar potrebujejo. V kolikor pa se skušamo preveč vmešavati, stvari spreminjat in na silo doseči neke velike pridelke, ne bomo veliko dosegli. Človek se mora zavestno odločiti zanj, ker v sebi dejansko začuti, da gre pri ekološkem kmetovanju za tisto obliko kmetovanja, ki nas lahko nahrani z vsem potrebnim. Tovrstne odločitve ne sme sprejeti zato, ker gre za trend ali trenutno modno muho. Ekološko pridelana hrana je polnovredna in nam nudi vsa potrebna hranila. Ne pa da vase vnašamo iztrošena, in prazna živila.

Zakaj ste se odločili ravno za aronijo?

V osnovi je šlo za osebno zgodbo, osebno izkušnjo. Sorodnica je zbolela za rakom na črevesju in začela sem iskati načine, kako ji lahko ob konvencionalnem zdravljenju še pomagamo krepiti telo. Bilo je pred več kot 10-timi leti in takrat so bile informacije tudi na spletu precej skromne. Zasledila sem, da je aronija eden izmed najmočnejših antioksidantov. Ti ščitijo naše celice pred propadanjem, kar je lahko posledica tvorbe prostih radikalov. Le to povzročata stres in današnji hiter tempo življenja.

Iz premišljevanja, kako ji pomagati, smo se odločili za gojitev aronije. Leta 2011 smo imeli tako namen zasaditi 120 sadik. Želje in namere smo zaupali tudi dobavitelju iz tujine, količina pa bi zadoščala za razširjeno družino. Zaradi nesporazuma smo jih namesto želenih 120 sadik, dobili kar 420. Sadik nismo mogli kar zavreči. Imeli pa smo zemljo, torej dovolj prostora, da smo vseh 420 sadik tudi posadili. Danes, nekaj let kasneje, jih imamo okoli 700. Gre za majhen nasad, ki ga s pomočjo družine in bližnjih sorodnikov ter prijateljev tudi obiramo, saj pri nas vse delo opravljamo ročno.

V prepričanju, da ima aronija res pozitivne učinke na naše počutje, dolgoročno pa na naše zdravje, sem pred leti nagovorila sodelavke, naj si doma posadijo kakšen grm aronije za pripravo marmelad ali vitaminskih smootijev. Na to sem izjemno ponosna. To doživljam kot majhen osebni uspeh, saj sem prepričana, da bo uživanje aronije pripomoglo k njihovemu boljšemu zdravju.

Osebno sem bila večkrat priča pogovorom onkoloških bolnikov o aroniji in njenih pozitivnih učinkih, ki si pomagajo z nasveti in izkušnjami, na kakšen način krepiti telo med zahtevnim zdravljenjem. Kako, na kakšen način jo redno uživati pred kemoterapijo, medtem, ko je uživanje ravno zaradi močnega učinkovanja med samo kemoterapijo odsvetovano.

Kakšen je bil splet okoliščin, ki vas je pripeljal do srečanja in sodelovanja z zadrugo Jarina?

Tudi tukaj je šlo za povsem osebno zgodbo. Prijateljica nam je pripovedovala o zadrugi Jarina, vzpostavila je tudi stik in že na prvem srečanju smo govorili skupni jezik. Trenutno teče že drugo leto sodelovanja. Sama ideja zadruge Jarina nam je zelo blizu in jo vsekakor podpiramo. Upam, da bomo naše sodelovanje nadaljevali tudi v prihodnje.

Verjetno je gojenje aronije lažje od pridelave drugih kultur, razumem pa, da kmečki kruh ni lahek. Kmete zaradi njihovega poznavanja in odnosa, ki ga imajo do zemlje, cenim in spoštujem. Znanje, ki ga imajo in pa veščine, ki jih obvladajo, so mnogim položene v zibelko, medtem ko se moramo mi do znanja dokopati s pomočjo različnih virov. Edino zemlja ustvari novo vrednost, kmet pa je tisti, ki to vrednost zna izvabiti iz nje.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: Arhiv Tadeje Rudolf Vahtar

Zadruga Jarina pod svojim okriljem povezuje številne lokalne pridelovalce. Vsak teden bomo na našem portalu predstavili enega izmed njih, zato lepo vabljeni, da jih spoznate še na drugačen način.

Projekt Lokalno je zdravo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.