Slovesnost v spomin na Radomeljsko četo
V Križkarjevih smrekcah v Preserjah so se 27. julija spomnili ustanovitve Radomeljske čete, ene prvih slovenskih partizanskih enot. Slovesnost sta pripravili Združenje borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja občine Domžale in Krajevna organizacija zveze borcev za vrednote NOB Radomlje. Goste, praporščake in nastopajoče je v njunem imenu pozdravil Peter Jerman. Slavnostni govornik je orisal zgodovinske okoliščine in kratko, trimesečno borbeno pot Radomeljske čete. V kulturnem programu je nastopil Moški pevski zbor Radomlje in recitatorki Janka Jerman in Zlatka Levstek.
Pevci so izbrali nabor udarnejših pesmi, ki so borce zmagovito hrabrile, ljudem pa budile upanje na konec morije in prihodnost naroda v celoviti in enotni domovini. Recitatorki sta izbrali lirično intimo, ki je odgovarjala na osebna vprašanja in dvome ob odhodu v partizane. Govornik je posegel v obdobje med svetovnima vojnama, v čas gospodarske krize, politične diktature in zmanjševanja narodnih pravic. Na vse so se ljudje v krajih ob Kamniški Bistrici ustrezno in odločno odzivali: kot delavci v podjetjih s stavkami, kot državljani z ljudskofrontnimi zborovanji, kot narod z razmislekom o preteklosti in prihodnosti slovenskega naroda. Najuspešnejši primer borbe za delavske pravice je bila leta 1935 stavka v Bonačevi Papirnici na Količevem. Najuspešnejše politično zborovanje je bil spomladi 1937 shod Ljudske fronte na Taboru nad Ihanom. Leta 1939 pa je bila v Veitovi tiskarni na viru natisnjena Speransova knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Zato okupacija leta 1941 Slovencev med Domžalami in Kamnikom ni presenetila nepripravljenih. Po prvih zapiranjih in izselitvah županov, učiteljev in duhovnikov so se odločili za oboroženi upor; okupatorju so pokazali, da so se pripravljeni z orožjem, za ceno svojih življenj, zoperstaviti raznarodovalni politiki.
Komunistična partija je junija 1941 ustanavljala vojaške komiteje; za območje Kamnika se je imenoval vojnorevolucionarni in ga je vodil Tomo Brejc. Komite je sklenil, da se organizirana vstaja začne konec julija. Oblikoval je štiri bojne skupine: rašiško, kamniško, mengeško in radomeljsko. Rašiška, ki je z napadi in sabotažami začela že prej, je bila najbolj množična in v njej so bile tudi borke. V noči z 27. na 28. julij so vse skupine udarile enotno; vsaka na svojem območju. Radomeljska, ki je podrla mostova preko Bistrice in podrla telefonske drogove, se je pred akcijo zbrala v Križkarjevih smrekcah. Že naslednji teden je radomeljska skupina uspešno napadla predhodnico nemškega konvoja na cesti Ljubljana Maribor pri Želodniku. 15 . avgusta so se vse zbrale na Rašici, se preuredile v štiri čete – Rašiško, Mengeško-Moravško, Radomeljsko in Kamniško in se oblikovale v Kamniški bataljon. Nemška uprava je iz Kamnika v Berlin o dogodkih poročala, a dodala, da gre za akcije banditov, ki pa imajo široko ljudsko podporo; zato dogodki nimajo samo občasnega pomena, ampak značaj vseljudskega gibanja, ki je zaustavil težnje, da bi z izseljevanjem popolno ponemčili Gorenjsko.
Poleg manjših spopadov se za najpomembnejši dosežek Radomeljske čete šteje požig tovarne Remec na Duplici, ki je za nemško vojsko izdelovala smuči. Nato se je četa premaknila na italijansko okupacijsko območje in se pripravljala na preprečevanje izseljevanja Slovencev v Posavju. Na pohodu proti Sevnici so se borci ustavili na Golčaju nad Blagovico. Po izdaji so jih Nemci obkolili. Od 19 partizanov jih je deset padlo, pet se jih je rešilo iz obroča, štiri so Nemci ujeli in tri od njih ustrelili kot talce.
