Slovesnost ob ponovni postavitvi spomenika narodni herojinji Rezki Dragar

V parku pri Osnovni šoli Dragomelj je v petek, 8. maja 2015, v organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Občine Domžale, Krajevne organizacije ZB za vrednote NOB Dragomelj-Pšata in Občine Domžale potekala slovesnost ob ponovni postavitvi spomenika – doprsnega kipa narodne herojinje Rezke Dragar, ki je bila ena najbolj revolucionarnih slovenskih žena. Za narodno herojinjo je bila proglašena 15. julija 1951.

Doprsni kip narodne herojinje Rezke Dragar je mnogo let stal pred nekdanjo podružnično šolo v Dragomlju. Ko so šolo pred leti zaradi gradnje avtoceste podrli, so odstranili tudi spomenik. Na pobudo Združenja borcev za vrednote NOB Občine Domžale in Krajevne organizacije Dragomelj – Pšata, so v sodelovanju z Občino Domžale doprsni kip obnovili in postavili v park pri novi Osnovno šolo v Dragomlju.

Slovesnosti so se poleg številnih krajanov in učencev osnovne šole udeležili tudi župan Občine Domžale, Toni Dragar, nekdanja podžupanja, Andreja Pogačnik Jarc, ki je bila tudi slavnostna govornica, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Občine Domžale, Marija Majhenič, predsednik Krajevne organizacije ZB za vrednote NOB Dragomelj-Pšata, Lojze Podobnik ter številni praporščaki in predstavniki okoliških občinskih in krajevnih organizacij ZB za vrednote NOB. Kulturni program je pripravila Jasna Medved iz OŠ Dragomelj, v kulturnem programu pa so nastopili učenci OŠ Dragomelj. Program je povezovala Draga Jeretina Anžin. Vsem, ki so zaslužni, da spomenik ponovno stoji ter vsem sodelujočim na slovesnosti in obiskovalcem se je v govoru zahvalila članica Krajevne organizacije ZB za vrednote NOB, Dragica Podboršak.

Slavnostna govornica Andreja Pogačnik Jarc.

Slavnostna govornica, Andreja Pogačnik Jarc je v svojem govoru poudarila, da so dogodki v življenju posameznika in dogodki v narodovi zgodovini, ki so nepozabni in jih čas ne more izbrisati. In so ljudje, ki se s svojimi izredno pogumnimi dejanji zapišejo v narodovo zgodovino.

»Zbrali smo se pred spomenikom narodni herojinji Rezki Dragar. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je herojinja ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje«, je dejala Pogačnik Jarčeva in nadaljevala: »Ne le eno dejanje, mnogo takšnih in ponovna postavitev njenega kipa ohranja spomin nanjo in je spomenik vsem, ki so mislili tako kot ona«. V nadaljevanju je Pogačnik Jarčeva opisala življenjsko pot in junaška dejanja Rezke Dragar.

Kdo je bila Rezka Dragar?

Rodila se je jeseni 1913 leta nezakonski materi, ki jo je, staro le šest tednov, oddala v rejo v bližini Krašnje, da bi sama lahko za preživetje delala v Ljubljani. Tudi Rezka je za svoje preživetje zelo zgodaj morala zaslužiti sama. Najprej z delom na kmetih, pri 14. kot služkinja v Domžalah, kasneje pa se je zaposlila v tekstilni tovarni. Kot nezakonska deklica je doživljala mnoge krivice in razočaranja, ki so jo močno zaznamovala. Prepričana, da je po krivici zapostavljena, je kmalu stopila v vrste tistih, ki so se bojevali proti izkoriščevalskemu sistemu in terjali pravico za delavski razred.

Zelo mlada je postala tovarniška delavka in članica sindikata. Kaj kmalu je bilo čutiti njen revolucionarni vpliv med delavkami in delavci. Znala je nastopiti, pritegniti somišljenike in prepričati neodločneže, da se je krivicam potrebno upreti. Svoje ideje o pravici do boljšega življenja je širila tudi kot članica črnuške podružnice Svobode.

 

Spomenik – doprsni kip narodne herojinje Rezke Dragar stoji v parku pri OŠ Dragomelj.

Delodajalcem je bila trn v peti, zato je morala večkrat menjavati službo: iz tovarne platna v Jaršah je šla v Eiferjevo tekstilno tovarno v Ljubljano, pa v Jugobruno v Kranj. Povsod je bila v središču revolucionarnih aktivnosti. V Kranju se je udeležila znane stavke tekstilnih delavcev 1937 leta in prav ob tej stavki se je izkazala s svojo odločnostjo, ostroumnostjo in iznajdljivostjo. Stavka je potekala mirno in oblastniki so čakali na trenutek nereda, da bi jo lahko zatrli s silo. Rezka je opravljala stavkovno stražo, ko je opazila, da po industrijskem tiru proti tovarni prihaja vlak. Uganila je, da gre za provokacijo, saj delavci ne bodo dovolili iz obratov odpeljati izgotovljenih izdelkov, po katere je prihajal vlak, in izbruhnili bi neredi, stavko pa bi s silo zatrli. Pozvala je sodelavke, naj ležejo na tire in prva to tudi storila. »Samo prek naših trupel boste prišli v tovarno«, je zavpila. Rezka, preprosta delavka, takrat ni imela niti dvajset let. Nadaljevanje stavke je nasilno preprečila policija, Rezko so aretirali, a zaradi izjemno bistrih in odločnih izgovorov tudi kmalu izpustili, ostala pa je brez zaposlitve.

Vrnila se je v Ljubljano, poročila s somišljenikom, Dragomeljskim rojakom Tonetom Dragarjem in skupaj z njim nadaljevala borbo za pravice delavcev. Udeleževala se je akcij, aktivno delala v Vzajemnosti in Svobodi in pritegnila v njune vrste množico žensk s Črnuč in Ježice, ki so sodelovale v protidraginjskih demonstracijah.

Takoj po okupaciji je začela aktivno delati v OF. Že junija 1941 je odšla v partizane, v Rašiško četo. Ko je okupator vas Rašico, ki je nudila pribežališče partizanom, požgal, prebivalce pa izgnal, so se borci morali umakniti .

Septembra so Rezkino četo, po izdaji, Nemci presenetili na kozolcu v Selu pri Vodicah. Nekaj borcev je padlo, nekaj je bilo ranjenih, nekaj ujetih, med njimi tudi Rezka. Odpeljali so jo v begunjske zapore, zasliševali in mučili in oktobra na pogorišču žage na Lancovem, ki je oskrbovala okupatorje in so jo partizani zažgali, kot maščevalni ukrep ustrelili v skupini 17 talcev. Pogumna upornica jim je zabrusila, naj kar streljajo, a zmagali ne bodo. Svoje poslednje počivališče je našla blizu morišča, v Mošnjah, vasici sredi najlepših predelov Slovenije.

Pred spomenik so spominski venec položili Marija Majhenič, Lojze Podobnik in Dragica Podboršak.

V nadaljevanju je Pogačnik Jarčeva povedala, da smo po danes po več desetletjih še vedno ponosni in hvaležni hrabrim in svobodomiselnim borkam in borcem, ki jim je bilo mar za rodove, ki so jih nasledili, da imamo danes svoj jezik, svojo državo: »Ne smemo tega jemati samoumevno, mnogim, tudi večjim narodom je ni uspelo priboriti. Zato jo spoštujmo, ne glede na krize in težave, s katerimi se spopada«.

Pogačnik Jarčeva je še poudarila, da je te dni po naši domovini še posebej praznično: »Sedemdeset let je preteklo od dneva, ko je bila vojna končana in je prišla svoboda. Iz fotografij tistega časa, ki jih objavljajo mediji, nas pozdravljajo vedri in srečni obrazi, polni pričakovanj, ki prepevajo: noč je bolestna za nami, pred nami svobode je dan«.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Miha Ulčar
Komentarji uporabnikov
Tagi