Dan odprtih vrat PGD Homec: Jaz vem, kaj storiti. Bi rad izvedel še ti?

»Stric, a lahko prižgem sireno?«
»Ja, lahko, lahko. Ti pokažem kako?«

In potem so sirene tulile celo dopoldne, ker otroci malokdaj slišijo, da se to sme. Oktobra je pri gasilcih to morda dovoljeno večkrat, tokrat pa so sirene odmevale pred prostovoljnim gasilskim društvom Homec, kjer smo pripravili dan odprtih vrat za mlade nadobudneže, ki bodo, ko bodo veliki in močni, vozili gasilski tovornjak in plezali na lestve, in za tiste malce starejše, ki bi radi izvedeli, kaj lahko storijo in tudi česa ne, če se jim pripeti kakšna goreča nesreča.

Glavni dogodki so prikazovali, kako pravilno in uspešno gasimo z gasilskim aparatom na prah ali CO2 in gasilskim sprejem, kaj se zgodi, ko pride do povratnega ognja in kako delujeta dimni senzor ter šprinkler sistem, ko pride do požara v kurilnici. V kuhinji nam je žal pogorela napa, ker smo ponev gorečega ognje gasili z vodo, smo se pa kasneje naučili, kako takšen ogenj lahko zadušimo sami.

»Oči, če gori, se res nič ne vidi!« Vse pogumne obiskovalce smo popeljali na ogled in razlago notranjega napada, le da tokrat z notranje, neprijetne perspektive, tiste za katero ne želimo, da bi ji kdo zares doživel – ponesrečenčeve. Gasilci so s pravilnim posredovanjem preiskali prostor, da bi bila stvar še bolj zapletena, so morali do tja dostopati z lestvijo, in iz njega varno prinesli ponesrečenko ter odpeljali vse udeležene, ki zaradi gostega dima niso ničesar videli in tako niso našli izhoda.

Svoje veščine so pokazali tudi naši mlajši pionirji in mladinci, ki se udeležujejo gasilskih tekmovanj – obiskovalcem so pokazali vezanje vozlov ter vedrovko in tako dokazali, zakaj svoje naloge na tekmovanjih vedno opravijo odlično.

Če smo stvar zares začenjali razumeti, nismo pa dobili občutka, kako to pravzaprav poteka, nas je presenetil poveljnik z nenapovedano vajo, čemur je sledilo silovito pospravljanje opreme, ki je bila razstavljena po celem dvorišču, določitve vlog in izvoz. Vse je spremljal gasilcem dobro poznani zvok pozivnikov, ki jih zaradi adrenalina niso uspeli pogasniti. Kmalu so se seveda vrnili in napeljali napad na sosednjo stavbo, da smo jih lahko vsi videli pri delu.

In če nas znanje ni dovolj nasitilo, smo ga utrdili s kostanjem, čajem in dobrotami homških članic, potem pa smo se preizkusili v hitrostnem zvijanju cevi, poligonu z gasilskimi ovirami, hitrostnem oblačenju in v naši natančnosti pri ciljanju z vedrovko, kjer nam je sodil pravi gasilski sodnik.
In vse za to, da bo tisti fantič nekega dne sam prižgal sireno v gasilskem vozilu, spodbujal ekipo, ki bo sedela za njim in rekel vozniku: »Gremo!«