Ponedeljkov klicaj – Oh, to naše ljubo zdravje

Za svoje zdravje začnemo skrbeti šele, ko zbolimo, ko nas kaj začne boleti – skratka, ko je očitno prepozno. Jemo vse po vrsti, kaj jemo, bašemo se s hrano. Velikokrat nepremišljeno sedemo k obroku, po načelu, važno, da se najemo.

In ko zbolimo, se začne kalvarija, torej dolga pot od enega do drugega zdravnika. Ker nihče ni popoln, se je tudi meni pripetila ali zgodila ena taka neprijetna izkušnja. Taka torej, ki je sicer morda povsem nedolžna, tudi bolniške mi niso odprli, niti obležal nisem. Preventivno je bilo treba opraviti le dva pregleda. Da bom miren in s tem bo miren tudi moj osebni zdravnik. Napiše najprej eno, nato drugo napotnico. Za ultrazvok in za urologa.

Potem najprej pokličem ordinacijo za ultrazvok in izvem, da je čakalna doba štiri mesece. Naj kar pošljem napotnico po pošti in me bodo že obvestili, kdaj bom prišel na vrsto. Brez ultrazvoka bi bil obisk pri urologu nesmiseln, a vseeno pokličem še tja in izvem, da je čakalna doba prav tako štiri mesece. Skupaj torej osem mesecev čakanja in predvsem negotovosti.

Potem se odločim za samoplačniško varianto in najprej za pregled na ultrazvoku odštejem 60 evrov in nato še 70 evrov pri urologu. Oba pregleda sem opravil – verjeli ali ne – v slabem tednu. Zdaj sem miren, a hkrati jezen. Zato, ker že vso delovno dobo pošteno plačujem vse prispevke, torej tudi za zdravstveno zavarovanje, in jezen sem zato, ker vsak mesec za dopolnilno zdravstveno zavarovanje plačam še dodatnih ali dopolnilnih nekaj manj kot 25 evrov.

Lahko bi sicer čakal dvakrat po štiri mesece, a nihče ne ve, če se ne bi vmes moje ime pojavilo že na predzadnji strani osrednjega slovenskega časnika, torej tudi tega pisanja ne bi zdajle brali.

Žalostno je tole naše zdravstvo, predvsem zaradi enega samega ljubega čakanja. Razumem, da ne moreš kar takoj priti na vrsto, a ne razumem, kaj počnejo z mojim, tvojim, vašim denarjem. Do zdaj sem opravil nekaj več kot 430 delovnih mesecev ali 36 let po domače in skupaj odštel (oziroma so odštela podjetja, kjer sem bil zaposlen) okoli 170.000 evrov za prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, poleg tega še kakih 10.000 evrov za dodatno ali dopolnilno zavarovanje.

Tako pač je in nič drugače. Zato pazite na svoje ljubo zdravje. Če ne drugače, pa se priključite kaki skupini Šole zdravja, kjer vsako jutro – ne glede na vreme – pridno telovadijo. Zato javno izrekam pohvalo ruskemu zdravniku, ki je to zamisel pripeljal k nam, in jo, kot kaže, tudi uspešno uresničuje.