Urška Orehek, kandidatka Piratske stranke: “Brez narave nas ni”

Kandidatka za volitve v Državni zbor v Volilnem okraju Domžale 2

Nekaj tako zelo vsakdanjega, tako zelo samoumevnega, da gre mimo nas, pa čeprav je za nas in naše vsakdanje življenje, bistvenega pomena. Vpeti v številne obveznosti, prepogosto usmerjamo pogled v iskanje kratkoročnih rešitev, ki dolgoročno ne prinesejo želenih rezultatov, medtem, ko odvračamo pozornost od področij, ki so bistvenega pomena za naš obstoj. Za naše življenje in dobrobit.

»Brez narave nas ni,« je prepričana Urška Orehek diplomirana ekonomistka iz Doba pri Domžalah, ki ostaja zvesta občini Domžale, saj ji pogled na Alpe izjemno veliko pomeni, način življenja v stiku z naravo ter potencial za razvoj, ki ji ga ponuja okolje, vedno znova prepriča, da so Domžale kraj, kateremu pripada že celih 25 let in kateremu ostaja predana. Strokovna sodelavka in ustanovna članica zadruge Konopko, ter pred natanko desetimi leti ena izmed ustanovnih članov Piratske stranke, naša sogovornica, Urška Orehek, se bo na letošnjih parlamentarnih volitvah, z osebnim angažmajem in podporo stranke Pirati, borila v smeri dolgoročnih sprememb, ki so nujno potrebne za naš obstoj. Vztrajnost in zanesljivost so karakteristike, ki jih pripisujejo drugi in v katerih se tudi sama prepozna. »Nisem pa trmasta, saj bi to pomenilo, da grem z glavo skozi zid, kar pa mi ne pripada. Spremlja pa me odgovornost,« kar ji vsekakor pomaga pri aktivnem angažmaju v stranki Piratov, kjer delujejo složno, kolegialno, v duhu medsebojne združitve moči in podpore pri iskanju rešitev.

Potreba, vzgib in konkretnejša pobuda za spremembe, se pojavi v trenutku, ko je že zelo hudo. V trenutku, ko nam preti grožnja in nastopi strah, da bomo izgubili nekaj, kar nam je bilo še do sekunde nazaj tako zelo vsakdanje, da nam je že postalo samoumevno. Nekaj, čemur nismo namenjali pretirane pozornosti, pa bi si jo verjetno zaslužila, saj gre za nekaj, kar nam omogoča obstoj.

Ekologija se mi zdi prvi problem človeštva in to ne glede na trenutna svetovna dogajanja. Ekologija je bistvo. Je najpomembnejša, kajti če tukaj zamudimo, potem nas ni. Borimo se lahko proti marsičem, socialnim razlikam, vojnam, etc. Vendar, ekologija je baza, ki jo moramo najprej urediti. Ko bomo vsi dojeli, kako pomembna je biotska raznovrstnost, da gre za tisti temelj, ki nas ohranja in nam omogoča življenje na planetu. Da se bodo na podlagi tega tudi druge stvari začele skupaj s tem urejati, sicer ne same po sebi, ampak s skupnimi prizadevanji in pa delom.

Prosim, čuvajmo to nam poznano in nepoznano »floro in favno«. Je temelj, na katerem moramo graditi, ne samo za obstoj vsega živalskega, rastlinskega in ostalega živega, temveč za obstoj človeštva. Brez narave, katere del smo, nas enostavno ni. Ko bomo dojeli, da je biotska raznovrstnost temelj našega obstoja in bomo skupaj delovali v ohranjanju le te, se bodo glavne težave človeštva, na katere imamo vpliv rešile.

Osebno mislim, da je splošno mnenje, da je Slovenija zelena dežela. Jaz vedno govorim, da je, ampak samo na površju. Če se spustim samo pol metra pod zemljo, pa je stvar drugačna.

Stvar je globalna, ampak nekje je potrebno vedno začeti.

Urška Orehek in Andraž Vrhovec, kandidata Piratske stranke v domžalskih volilnih okrajih s predsednikom stranke Boštjanom Tavčarjem.

Zakaj ste vstopili v politiko in zakaj menite, da boste z angažiranostjo v politiki, lažje uresničili/realizirali želene in zastavljene cilje? Zakaj menite, da se Vam bodo s pomočjo politike odprla kakšna vrata, ki Vam bodo ponudila večje možnosti, da se stvari premaknejo?

V politiko sem vstopila že pred desetletjem, kot ustanovni član stranke Piratov in vse od takrat ostajam zvesta duhu in filozofiji stranke, ki verjame, podpira in konstruktivno sodeluje z mladimi. Stranka Pirati skuša mladim pomagati z odpiranjem vrat in ponujanjem izkušenj, ki podkrepljene z entuziazmom, zagnanostjo, zamislimi in idejami mladih, ne more ne obroditi sadov.

Kar sem pred desetletjem videla okoli sebe, je bilo vse tako zelo narobe, da sem v sebi čutila vzgib, da moram nekaj narediti. Da želim nekaj spremeniti. Opazovala sem aktiviste, ki so se izjemno trudili in na precej težaven način nekaj tudi dosegli, vendar sem dognala, da je za lažje in večje premike, potrebno vstopiti v sistem. Potrebno vstopiti v sam izvor, v samo jedro/izvir sistema. V sam srž. Tam, od znotraj, ga je potrebno začeti spreminjati, da se bodo začele stvari spreminjati tudi širše. Politika sprejema zakone, jih potrjuje in tudi piše. In zato ima vpliv. Je prostor, kjer se stvari postavljajo. Takšen je namreč sistem.

Še dandanes sem tega mnenja. Kljub temu, da smo Pirati izvenparlamentarna stranka, smo marsikatere stvari že uspeli spremeniti. Da se, marsikaj se da, le aktivno je treba postopati. Tudi to, kar smo si mi zamislili, so prevzele in implementirale druge stranke.

Biti med ustanovnimi člani je izjemen premik, saj gre za konkretizacijo nekih želja, idej in vizij. Gre za dejanski premik. Nekaj, na čemur se lahko dejansko tudi dela.

To ni bila prva stvar. Bila sem tudi ustanovni član zadruge Konopko, kjer sem tudi zaposlena. Zadruga je zanimiva oblika delovanja, kakor tudi stranka Pirati. V naši stranki nimamo nekega liderja, ki bi medijsko izstopal kot ena in edinstvena centralna figura stranke, kateri so ostali podrejeni in zavoljo katere lahko ostali samo pasivno čakamo na spodbude in usmeritve, ampak delujemo skupaj. Pri Piratih se usedemo in pogovorimo o temah. Vsak od nas ima svojo zgodbo, saj smo iz vseh vetrov, skupna točka pa nam je želja po sinergiji, skupnem delovanju in podpori. Znamo si prisluhniti. Se pogovarjati in pomeniti. Se dogovoriti. Skupaj sedimo in iščemo rešitve, dokler ne najdemo konsenza. Je stvar, ki napreduje počasneje in s previdnejšimi koraki, ampak drži. Vsi želijo vse takoj in če ni, obupajo. Stvari se gradijo. Korak za korakom.

Urška Orehek, kandidatka Piratske stranke.

Ideja in vizija o drugačnem, boljšem načinu življenja, je včasih velik izziv. Pogosto se namreč zatakne pri konkretni predstavi. Včasih imam občutek, da ljudje potrebujejo malce spodbude, malce pomoči pri sprejetju misli, da se stvari lahko dejansko spremenijo.

Osebno mislim, da je to proces. Procesi pa gredo včasih hitreje, včasih počasneje. Žal mi je, da se ljudje zdramijo šele v trenutku, ko gre vse narobe. Verjetno je prisotna v človeški naravi nekakšna tendenca, da se spremembe zgodijo šele takrat, ko nastopi huda bolečina. Zakaj, čemu bi kdorkoli karkoli spremenil, dokler gre? Saj gre, saj je ok. Sedaj, ko se stvari zaostrujejo, pa so postali ljudje bolj aktivni, prej tovrstne potrebe niso čutili.

Morebiti izhaja pasivna drža iz zavedanja, da imamo stvari, ki minulim generacijam niso bile dane in nam to predstavlja že zadosten privilegij, da si kaj več od tega že težko predstavljamo?

Mislim, da je to bolj generacijski izziv. Generacije za časa socializma so naredile, kar so lahko. Morebiti jim je bilo takrat celo lažje štartati iz ničle, kot je današnjim mladim. V moji generaciji se je še tudi dalo štartati, mlajše generacije pa se že zaradi njihovega mišljenja in pa drže, srečujejo z večjimi izzivi. Usmerjeni so vase in v skrb zase. Več je egoizma in individualizma, brez občutka in zanimanja za dogajanje onkraj lastnega vrtička, četudi se tam lahko vse podira. Upe polagam na mlajšo generacijo. Generacijo rojeno po letu 1995, 2000, ki je precej bolj homogena. Odpirajo oči in gledajo naprej. Ugotavljajo, da to, kar jih čaka, kar bi se lahko zgodilo, če se ne bodo vključili, ni to, kar si želijo. Resnično polagam upe v mlajše.

S svojim doprinosom v stranki želim mladim omogočiti vstop v parlament. Jim odpreti vrata in jim nato prepustiti prihodnost. Naše mlajše člane stranke ni strah. Verjamejo vase. Verjamejo, da bodo zmogli. Sama sem med starejšimi, starejši je le naš predsednik. Njihova kreativnost ter zamisli, združene z našimi izkušnjami, so pomemben adut na poti k uvajanju sprememb. Včasih so morebiti malce zaletavi, ampak delujemo izjemno sinhrono in komplementarno, kar mi je izjemno všeč.

Za marsikoga je odstopiti svoje mesto mlajšim generacijam, v precejšen izziv. Ni lahko prepustiti, se odpovedati nečemu, kar je bilo dobršen del življenja, ali vsaj zadnjih nekaj, izjemno pomemben del tvojega vsakdana in pa identitete, na kateri je oseba gradila tudi svojo samorealizacijo. To velja za vsa področja življenja.

Mislim, da je to stvar previdnosti in pa prisotnost »ega« s prepričanjem, da brez dotične osebe stvari ne bodo šle naprej. Previdnost pa vidim v tem, da oseba tako lahko ne spusti iz rok tega, kar je dosegel in naredil, če ni siguren v osebo, kateri to predaja. Sem ustanovni član stranke Piratov in ne vidim nikakršnega problema prepustiti stvari mlajšim generacijam. Res ne. Kolikor se družim z njimi, ne vidim strahu. Umakneš se, ko vidiš, da si naredil svoje in tako se gradi prihodnost, saj imajo še velik del življenja pred seboj. Mlajši, ki so pri nas, ne živijo z mislijo in vizijo iz danes na jutri in niso pripravljeni vsega sprejeti. Mladi vedo, kaj hočejo ali bolje, vedo, česa nočejo.

Demokracija je starodavna beseda, ki je postala del našega vsakdanjega besednjaka. Namreč, vsak od nas ima svojo predstavo, interpretacijo in pa mnenje, kako naj bi se le ta udejanjala v praksi. In ravno tukaj se pogosto zatakne.

Urška Orehek, kandidatka Piratske stranke.

Demokracija ni najboljša, je pa najboljše, kar poznamo. In to je treba varovati, vse do tedaj, dokler ne bomo videli ali našli kakšen boljši način, ki pa ga trenutno ni ravno opaziti/videti/zaznati na obzorju. Kar opažam je, da se demokracijo omejuje. Sem mnenja, da bi demokracija morala dati ljudem večjo moč. Zadnja dejanja/dogajanja pa kažejo povsem nasprotno. Da se jim le ta jemlje. S tem, da se jim omejuje pravica do referenduma, ko mora ljudstvo zbrati preveč glasov, da se lahko do referenduma sploh pride. Narod izvoli parlament, nima ga pa možnosti odpoklicati, v kolikor ne dela v interesu naroda, ali pa v kolikor vsaj večina tako ne postopa. Težava je tudi s poslancem, ki je celo življenje poslanec. Maksimalno bi morala biti dva mandata, tudi iz razloga, da poslanec ni preveč vpet v sistem in da se zmanjša možnost korupcije.

Včasih je težko sprejeti menjave. Sprejeti spremembe. Kar je povsem človeško. Ljudi je strah sprememb, saj ne vedo, kaj jih dejansko čaka. Vsi si želimo čim večjo gotovost, saj nas je strah novih izzivov. Strah nas je (negotove) prihodnosti. Oklepamo se tega, kar poznamo.

Res je. Ljudi je strah sprememb. Kar pa se v zadnjem času spreminja, sploh na tem področju, se ne spreminja na boljše. Zato se ljudje raje oklenejo tega, kar imajo. Spremembe so stalnica in z njimi se je potrebno naučiti živeti. Selekcionirati in sprejeti tiste, ki so dobre. Potrebno je gledati naprej in predvideti, kaj te spremembe prinašajo s seboj. Kako določena sprememba vpliva tudi na druge stvari. Vse spremembe niso slabe, zato kar pogumno naproti spremembam.

Nekateri se borijo za vstop, drugi za obstanek. Za spremembe ali ohranitev trenutnega stanja. Želje nekaterih so, da se karte na parketu premešajo, kako in v kolikšni meri, pa bo dano vedeti čez čas. Kaj menite, do so Vaši aduti in pa aduti stranke Piratov, ki vam bodo pomagali spopasti se z izzivi?

Dejansko spremembe. Da s tem, kar počnemo kot Pirati vsi skupaj, da se kažejo rezultati in to je spodbudno. Delamo premike, malo po malo, ampak jih. Mi smo le skupina.

Naročnik oglasa: Piratska stranka Slovenije

 

Komentarji uporabnikov
Tagi