Nova pravila bontona, ki jih na kolesarskih poteh kršimo prav vsi

Vsako toplo popoldne se na isti kolesarski stezi ob Dravi, Savi ali Ljubljanici zgodi enak prizor. Družina s prikolico vozi po sredini steze, mimo nje šine skupina v dresih s povprečno hitrostjo 35 kilometrov na uro, malo za njimi prihaja še voznik na zmogljivem pedelecu, ki pri 28 kilometrih na uro deluje skoraj nedolžno. Vmes hodi pešec s slušalkami, seveda po napačni strani. Vsak ima svojo predstavo, kaj steza sploh je in kako se po njej vede.

Slovenska kolesarska infrastruktura je v zadnjem desetletju močno zrasla. Z njo so prišli uporabniki, ki se po istem asfaltu vozijo zelo različno. Razlika med najpočasnejšim in najhitrejšim udeležencem znaša tudi 30 kilometrov na uro. Pri takšni razliki postanejo nepisana pravila vedenja pomembnejša kot oprema, ki jo kdo vozi.

Ko motor opravi delo namesto nog

Najpogosteje narobe razumljen član kolesarske skupnosti je električno kolo. Lastniki pogosto rečejo, da gre za sproščeno rekreacijo. Deloma drži. Pedelec s 25 kilometri na uro v naselju ni grožnja nikomur. Težava se začne, ko ta hitrost ostane konstantna na ozki gozdni stezi, kjer drugi udeleženci pričakujejo polovico te hitrosti.

Še bolj zapletena je situacija pri tako imenovanih S-pedelecih, ki dosegajo 45 kilometrov na uro. Slovenska zakonodaja jih razvršča med mopede, zato ne sodijo na kolesarsko stezo, ampak na cestišče. Potrebujejo registracijo, čelado in vozniško dovoljenje. V praksi jih najdemo bistveno pogosteje, kot bi bilo zakonito. Električno kolo s 25-kilometrsko omejitvijo je nekaj povsem drugega kot moped, čeprav na pogled lahko izgledata enako.

Problem ni v motorju, ampak v razkoraku med tem, koliko hitrosti voznik fizično čuti in koliko jo dejansko ima. Brez napora občuti 18 kilometrov na uro, števec kaže 30. Mati z otrokom, ki pred zavojem pogleda nazaj, pričakuje to, kar je videla zadnjih dvajset let. Ko mimo nje šine kolesar pri dvakratni hitrosti, je njeno presenečenje povsem upravičeno.

Skupina, ki ne opazi okolice

Na drugem koncu spektra stoji cestno kolo v svoji najbolj športni obliki. Skupina šestih kolesarjev vozi v formaciji, povprečna hitrost se vzpenja proti 38 kilometrom na uro, komunikacija znotraj skupine je rutinirana, navzven pa pogosto popolnoma odsotna.

Treningi obstajajo, klubi obstajajo in kategorizirani kolesarji potrebujejo dolge, varne odseke za vadbo. Vprašanje je le, ali takšen tempo sodi na javno stezo ob nedeljskem popoldnevu, ko se po istem traku vleče tristo družin s sladoledi in povodci. Sobotno jutro ob šestih je nekaj povsem drugega kot popoldne, ko se profesionalna oprema in dirkaški tempo ne uskladita z družinsko sproščenostjo.

Cestno kolo zahteva svojo disciplino in posebno pozornost do okolice, ki je hitrejša skupina pogosto nima. Vožnja v dvojici je sprejemljiva, kadar je steza dovolj široka in promet redek. V vseh drugih primerih velja, da skupina prehiteva v koloni, opozarja glasno in vnaprej, pri približevanju nasproti vozeče skupine ali pešcev pa zmanjša hitrost. To ni vprašanje zakonodaje, ampak kulture. Na Nizozemskem, v Belgiji in severni Italiji je tako vedenje samoumevno, pri nas je še vedno izjema.

Gozdne navade v mestnem prometu

Tretji svet predstavlja gorsko kolo, ki ima svojo lastno kulturo. Tipični voznik uporablja eno kolo kot povezovalno prevozno sredstvo med trailom in domom. Vmes pelje skozi mesto, čez most, mimo kavarne, ob reki. Na trailu velja drugačna logika. Hitrost se prilagaja terenu, opozoril “z desne” je manj, pričakovanja so med uporabniki jasna in skupna.

Ko isti voznik pride na mešano urbano stezo, s sabo prinese navade, ki tja ne sodijo. Vožnjo po neasfaltiranih bankinah, prečkanje brez pogleda v stran, hitre sunke ob prazni cesti. Gorsko kolo ima svoj kodeks, ki je pisan za gozd in single trail, ne za mestno žilo s petimi različnimi uporabniki na enem ozkem traku.

Trk med dvema razumevanjema prostora se najpogosteje zgodi tam, kjer se trail zlije z urbano potjo. Pogosta točka so izvozi iz gozdnih območij v dolino, denimo s pohorskih ali šmarnogorskih trailov proti mestu. Voznik miselno še ni prišel v mesto, drugi udeleženci pa so že davno tam. Adrenalin spusta ne ugasne v eni minuti, urbana steza pa zahteva povsem drugačno pozornost.

Trije signali, ki jih ni težko uporabiti

Tri stvari odločijo, ali bo prehitevanje teklo mirno. Zvonec, izgovorjeno “pozor levo” ali “z leve” in razdalja, ki jo prehitevalec pusti pri umiku v svoj pas. Zvonec, ki ga večina koles nima ali ga voznik nikoli ne uporabi, je v zakonu predpisana oprema. Glas deluje hitreje, vendar samo, kadar je dovolj jasen.

Pri visokih hitrostih razlike med opremo izginejo. Električno kolo pri 30 kilometrih na uro ne opozarja drugače kot cestno kolo pri enaki hitrosti. Prehitevanje brez opozorila, v razdalji manj kot pol metra, je tisto, kar pri nas počnejo prav vsi. Krivec je lahko očka s prikolico, dedek na trekingu ali kdo z gravelom. Subjektivni občutek varne razdalje je pri vsakem vozniku drugačen. Objektivno pa zadošča preprost preizkus. Ali bi prehiteval na enak način, če bi pred sabo videl svojega otroka.

Pravilo prednosti, ki ga večina obrne na glavo

Pravilo, ki bi ga morali poznati vsi: počasnejši uporabnik ima prednost. Pešec pred kolesarjem. Počasnejši kolesar pred hitrejšim. Otroci, starejši in psi imajo dodaten varnostni odmik, ki ni stvar prijaznosti, ampak zdrave pameti.

V praksi se zgodi obrnjeno. Hitrejši pričakuje, da se mu počasnejši umakne, in to pričakovanje sporoča z naglim približevanjem in agresivnim pozvanjanjem. V primeru trka odgovornost prometnopravno pade na hitrejšega, ne na otroka, ki je pol metra zavil v levo.

V križiščih dveh kolesarskih poti velja pravilo desnega. Marsikdo ga ne pozna ali pa ga namenoma ignorira. Gorsko kolo, ki prihaja iz traila, mora to pravilo upoštevati enako kot vsi drugi uporabniki, ki se tja vključujejo z bočnih dovozov.

Kaj lahko spremeni vsak posameznik

Tri navade rešijo večino nesporazumov. Pogled čez levo ramo pred vsakim zavojem. Glasno opozorilo pri prehitevanju. Zmanjšanje hitrosti, ko se pojavijo pešci, otroci ali nasproti vozeča skupina kolesarjev. Nič od tega ne zahteva nove infrastrukture, nove zakonodaje ali nove opreme.

Ne glede na to, ali pod sabo imaš električno kolo, cestno kolo ali gorsko kolo, odgovornost ostaja enaka. Hitrejši opozori, prilagodi hitrost in prepusti prostor počasnejšemu. Sliši se preprosto, dejansko pa je to točka, kjer pade večina sporov in tudi večina padcev.

Tisti, ki redno vozijo po slovenskih stezah, vedo, da se velika večina kolesarjev obnaša povsem korektno. Problem nastane v drobcih sekunde, ko nekdo ne pogleda, ne opozori, ne zavre. Sekundo kasneje je škoda narejena, krivde pa pogosto ni mogoče pripisati eni sami osebi. Slovenska kolesarska skupnost je v letih po pandemiji rasla zelo hitro. Infrastruktura še lovi to rast. Kultura tudi. Drobne navade so tisto, kar lahko vsak posameznik spremeni takoj.

Naročnik oglasa: Športni center Grašca