Franci Kek, obraz Rock Otočca: “Do vsega, kar počnem, je prišlo slučajno”

Franci Kek je eden izmed najprepoznavnejših obrazov slovenskega kulturnega dogajanja. Od organizacije priljubljenega festivala Rock Otočec do nepozabnih trenutkov z oddajo skrita kamera – Franci Kek je s svojo karizmo in ustvarjalnostjo uspel ustvariti prepoznavno blagovno znamko, ki je postala sinonim za kakovostno kulturno doživetje. Poglejmo, kakšen je njegov recept za uspeh.

Ste igralec, režiser, producent, organizator glasbenih dogodkov in festivalov, humorist, aktivni pa ste tudi na področju politike in turizma. Kako ste uspeli ustvariti prepoznavno blagovno znamko, ki jo pozna praktično vsak?

Hvala za lep uvod in vprašanje, ki bi ga popravil le v toliko, da sem bivši politik (2008 – 2011). In pa – prepoznavnost je nekoliko večja pri starejših in je skorajda ni pri mladini pod 25 let starosti. Ti namreč ne gledajo televizije in se ne spominjajo Rock Otočca. Zadnji je bil pred 10. leti, ko so bili stari 15 let ali manj. Mi pa ta neprepoznavnost pri mladih pride prav, da lahko posnamem še kakšno skrito kamero. Do vsega, kar sem počel, je prišlo slučajno. Odzval sem se na neko situacijo, tako kot to počnem pri skritih kamerah.

Če se ozrem na priložnosti, ki sem jim sledil in so me vodile skozi življenje – košarko sem začel igrati, ker smo imeli na cerkvenem dvorišču koš. Devet let sem namreč ministriral pri novomeških frančiškanih. Na televizijo sem ‘zašel’, ko je Marjan Moškon ustanovil prvo lokalno televizijo na področju nekdanje Jugoslavije, TV Vaš kanal. Izvedel je, da imam kamero in me nagovoril, da kupim boljšo. Sčasoma sem izza kamere prešel pred njo. Do Rock Otočca pa je prišlo takole: pred nami so ga že organizirali novomeški ZSMSjevci leta 1976 in 1983. Leta 1995 sva se s prijateljem Marjanom Pirnarjem začela ukvarjati z ozvočevanjem in 1996 že ozvočila Zgaga festival pri Litiji. Dejala sva si, če lahko oni delajo festival, ga bomo mi še lažje, saj že imamo ozvočenje. Do nakupa ozvočenja pa je tudi prišlo na zanimiv način – Marjanu sem posodil 2.000 mark. Čez nekaj časa je predlagal: Imam 2.000 mark, vendar če daš še 2.000 in jaz svojih 4.000, se lahko začneva ukvarjati z ozvočevanjem.

To se je tudi zgodilo. Takrat sem bil zaposlen na Zavarovalnici Tilia kot vodja odnosov z javnostmi, zraven sem honorarno še sklepal zavarovanja in imel svojo oddajo Mala klinika cinizma na novomeški televiziji, ki je približno 4 leta tedensko potekala v živo. Sem pa leta 1995 prenehal z aktivnim igranjem košarke za KK Krko, ki se je takrat imenovala KK Novoles. In tako smo leta 1997 organizirali naš prvi Rock Otočec.

Koliko angažmaja in truda je bilo potrebnega, da ste se uveljavili v slovenskem okolju? Ste opazili spremembe v zahtevah ali kritičnosti publike skozi desetletja?

Pri Rock Otočcu nam je bilo glavno, da smo vsako leto poravnali vse račune. Tudi, ko smo v sedemnajstih letih trikrat naredili izgubo. Poleg tega je bila izjemnega pomena skrb za zdravje prisotnih in negovanje njihove želje, da se vrnejo tudi naslednje leto. To so bili trije glavni cilji, ki smo jim sledili. Mislim, da se je z leti spremenil njihov glasbeni okus in občutili smo finančno krizo, ko jim je leta 2009 naenkrat postalo vse predrago.

Kako je podjetniški status (delovanje preko s.p.) vplival na vašo svobodo pri ustvarjanju in organiziranju dogodkov? Kaj vidite kot prednosti in izzive samostojnega podjetništva v kulturi?

Predvsem delaš s svojim denarjem in si toliko bolj pazljiv. Pri tem mi je bistveno, da ustvarjam dogodke, na katerih bi sam kot obiskovalec užival. Ko se je začel spreminjati glasbeni okus, so nam predlagali, da bi vpeljali več tehna, da bi delali rave, narodno-zabavno glasbo … Vendar ne, želel sem delati festival, kot da bi ga delal zase. Tega se nismo lotevali na obrtniški način, po naročilu. Prednosti s.p. so v svobodi, težava pa v nerednem pritoku denarja.

Ob vzponih v poslovnem svetu vedno pridejo tudi padci. O neuspehih Slovenci ne govorimo radi, a ravno ti so največje priložnosti, da se naučimo novih stvari. Kateri so bili vaši največji oz. kaj ste se iz njih naučili?

Mislil sem, da bom po epizodi v državnem zboru lahko nadaljeval s skritimi kamerami. Vendar ne, bil sem politično okužen. Zame ni bilo posla. Tam okrog leta 2012, 2013 je bilo zelo težko napraskati za položnice. Precejšnje finančno breme sta bili tudi precejšnji izgubi leta 2002 in 2013. Leta 2002 sem oddal blagovno znamko za eno leto proti plačilu v najem Zavodu K6/4 (del organizacije ŠOU), potem pa je nekaj prijateljev stopilo v solastništvo. Leta 2013 sem za pokritje računov prodal garsonjero, ostali solastniki pa so dodali deležem primerno ustrezno količino denarja.

Kaj pa prihodnost vašega dela in ustvarjalnosti? Ali razmišljate o upokojitvi ali imate še veliko načrtov za naprej?

Zdaj sem dogovorjen z RTV SLO, da posnamem skrite kamere za jesenski del Nedeljskega popoldneva. Želim si, da bi naredili še en, poslovilni, Rock Otočec. Družinsko se ukvarjamo z oddajanjem prenočišč v Dobu, kjer bivamo. Pomagam tudi pri naboru glasbenih skupin za koncerte v Hiši na travniku. V jesenskem delu sledijo še Rudi Bučar trio, Vlado Kreslin in Tomaž Domicelj. Gotovo pa se bo zgodilo še kaj slučajnega.

Kaj bi sporočili podjetnikom, ki šele začenjajo svojo podjetniško pot?

Ne zdi se mi, da sem nek podjetnik, ki bi lahko delil nasvete. Pravzaprav mi je to, da moram skrbeti za pritok denarja in vso administracijo povezano s tem, zelo odveč. Ampak tako je.

Foto: Arhiv Francija Keka