“Družina bi morala vsaj enkrat na teden skupaj na vadbo” – Mojca Grojzdek, Zavod 1-2-3 in ŠAD Mavrica

Mojca Grojzdek je podjetnica, ki s svojim delovanjem prepleta športno-izobraževalno-turistično panogo. Od maja 2016 je direktorica Zavoda 1-2-3, več kot 10 let pa že direktorica Športno atletskega društva Mavrica. S svojo družino vodi Turistično kmetijo pod kostanji in najbolj od vsega verjame v to, da je ključen za kakovostno bivanje čas zase in čas, preživet z družino.

Kaj je stična točka, ki za vas povezuje vse dejavnosti, s katerimi se ukvarjate? Kaj želite doseči?

Stična točka so zagotovo otroci in družina. Preživeti čas skupaj, kvalitetno v objemu narave v gibanju in preko igre. Vse ta aktivnosti povezujejo dejavnosti, ki so namenjene omenjeni populaciji. V Mavrici se otroci, odrasli in družine skupaj gibajo, vadijo, urijo svoje gibalne sposobnosti. V Zavodu 1-2-3 dodamo noto aktivnega druženja, kjer aktiviramo možgančke in vključujemo novodobni pristop aktivnega učenja preko igre. Na kmetiji pa gre za sprostitev v naravi s  pridihom preživetja in skrbi za živali. 

Na vprašanje kaj želim doseči, bi rekla, da želim povezati družino. Poudariti kako dragocen je t.i. družinski čas. V teh časih se mi zdi, da vsak beži na svoj konec. V času korone smo se nekoliko zbližali, kar je bilo sicer ironično dobrodošlo. Verjamem, da bi vsaj enkrat na teden morala družina skupaj na vadbo in vsaj enkrat na mesec skupaj na deželo po mir, naravo, sprostitev in krepitev medsebojne ljubezni. 

Kakšen je namen Zavoda 1-2-3 in kakšno je poslanstvo ŠAD Mavrica?

Po poklicu sem vzgojiteljica, deset let sem delala v vrtcu. Naučila sem se opazovati otroke. Njihovo mimiko, njihove interese, zanos in veselje. Kocke so bile v mojih rokah vedno zelo zanimiva igrača. Uporabljala sem jih v igralnici in tudi v telovadnici. Izjemen potencial imajo tako na področju matematike kot fizike, naravoslovja, družbe, skratka omogočajo celoten spekter učenja. Torej namen Zavoda 1-2-3 je izobraževati se preko igre in navduševati nad poklici prihodnosti, kjer pogosto primanjkuje kadra.

ŠAD Mavrica pa je srce. Pogon, za katerega sem porabila ogromno časa in nešteto prostovoljnih ur dela, da je danes to, kar je. Veliko društvo, ki pokriva gibalne dejavnosti na področju Domžal, Kamnika in v zadnjem času tudi Ljubljani. Moje poslanstvo pa je definitvno vzgoja članov društva, utrjevanje njihovega zdravja in njihovega osebnostnega razvoja.

Korona je na splošno močno posegla v panoge, ki temeljijo na druženju. V nekem momentu ste ostali brez posla na področju organiziranja športnih aktivnosti, počitniških varstev in izobraževalnih programov. Kako ste se uspeli izvleči in ali je ustanovitev Turistične kmetije plod pandemije?

Ja, res je. Bilo je kar pestro. Z Zavodom 1-2-3 je bilo najtežje in še vedno se pobiramo. Ravno smo zaposlili Mateja za polovični delovni čas, pa je moral na čakanje, posledično v odpust. Material je “kužen” in igra s kockami ni prišla v poštev. Resnično upamo, da bo konec tega in se lahko vrnemo na začrtane poti. 

Mavrica je nekako lažje speljala. Lahko smo vodili dejavnosti na prostem, kar nam je vsaj malo pomagalo. In dokaj hitro se je odpirala rekreacija, kar nam je šlo na roke.

Kmetija je bila sicer dolgoletna želja naše celotne družine. Pandemija je to željo še pospešila in dejansko je to sedaj postal družinski projekt. Nekako pravljično si želimo živeti na zemlji, kjer so živali, dobro počutje, udobje in ljudje. Ker je to mlada vizija me čez 5 let vprašajte, kje smo. Zagotovo pa že sedaj verjamem, da bomo vsaj osemdeset odstotno samoskrbni in bomo to idejo samosokrbnosti širili dalje.

S čim bi rekli, da na vseh področjih, kjer se udejstvujete, pridobite zaupanje uporabnikov storitev, ki se radi vračajo?

Vedno si ponavljam rek “dober glas gre v deveto vas, slab pa tudi v deseto”. Zato velja delati kvalitetno, pošteno in v prid vsem. S svojo podobo, komuniciranjem in na nek način odprto dušo dajem tudi pečat vsem svojim podvigom. Vesela in ponosna sem, ko grem po pločniku mi z avtomobila neutrudno maha v pozdrav mlada deklica ali ko pridem v šolo lepit letake in vsaj trije otroci pristopijo in sledi vprašanje: “Mojca, a boš spet “bela vrana” z nami na indijanskih počitnicah?”. Zaupanje je tisto najpomembnejše.

Ob vzponih v poslovnem svetu vedno pridejo tudi padci. O neuspehih Slovenci ne govorimo radi, a ravno ti so največje priložnosti, da se naučimo novih stvari. Kateri so bili vaši največji oz. kaj ste se iz njih naučili?

Pandemiji bi prepisala, da je bil ta velik “padec”. A prav ta padec mi je dal priložnost, da sem se se naučila umiriti, pomisliti, se zbrati in postaviti meje. To sem na nek način potrebovala. In za to sem hvaležna. Prišel je čas, ko sem bolj šefica kot delavka na vseh frontah. Pa vseeno je na računu toliko kot je bilo prej. To je zlata vredno.

Vaš največji podjetniški ‘AHA’ moment? Glede poslovne ideje, rešitve izziva ali novega pogleda na situacijo?

““AHA” kocke – to je poslovna priložnost!”, Sem si rekla takoj, ko sem sorodnico prijateljice opazovala, ko je pojasnjevala izobraževalne programe s kockami. To je zame nekar, kar bo zagotovo steklo, prinašalo denar in obstajalo še dolgo. 

No takrat se mi o pandemiji še sanjalo ni. A še vedno verjamem v Zavod 1-2-3 in to samo idejo kot poslovno priložnost. Nekaj skepticizma me le daje, če bom časovno zmogla toliko projektov, ker žal ne postajam nič mlajša. 

Kaj bi sporočili podjetnikom, ki šele začenjajo svojo podjetniško pot?

Začnite takrat,  ko vas prevzame navdih. Takrat ko veste, da je nekaj v vas prebudilo idejo po lastni poslovni poti. Ne se ustrašiti. Tudi če sledi padec. Vsak posel, preden dobro “zalaufa”, potrebuje svoj čas, minimalno 5 let, potem gre vse samo še navzgor. Vedno se izobražujte. Izkoristite vsa brezplačna in če mogoče tudi plačljiva izobraževanja. Tam se naučite nekaj novega in spoznate nove osebe, ki vam bodo nekoč nekje prišle še kako prav. Bodite spoštljivi in pogosto nasmejani. Kislih obrazov in slabe energije nihče ne mara. Srečno in pogumno naprej!