Neprijetno presenečenje pri potovanju z vlakom ali kako se Slovenske železnice norčujejo iz potnikov

V uredništvo smo prejeli pismo našega bralca Edvarda iz Domžal, ki je v torek, 21. novembra 2017, med vožnjo z vlakom na relaciji Ljubljana – Domžale doživel neprijetno izkušnjo. S pismom želi opozoriti na bizarno in ponižujočo situacijo, ki jo po njegovem mnenju Slovenske železnice vsiljujejo potnikom.

»Danes dopoldan sem se podal na pot od Domžal do Ljubljane z vlakom SŽ. Na postaji v Domžalah sem nameraval kupiti vozovnico, a potnike na vratih postaje pričaka nalepljen napis, da vozovnico potniki kupijo na vlaku. Stopil sem na vlak in med vožnjo sprevodniku plačal 1,75€ za vožnjo do Ljubljane.

Ob povratku iz Ljubljane v Domžale v popoldanskih urah (16:45h), je uslužbenka SŽ na vlaku za vozovnico zahtevala 4,25€. Presenečen nad razliko v ceni sem zahteval pojasnilo. Prejel sem nejasen, osoren odgovor, da razen mene vsi potniki poznajo pravilo, ki ga ima ona napisanega v knjižici in se glasi takole: Če blagajna na vstopni postaji deluje, lahko potnik kupi vozovnico tam, v kolikor tega ne stori in želi vozovnico kupiti na vlaku, poleg cene voznice plača še nekakšno kazen v višini 2,50€.

Sam za to šego o različnih cenah za isto prepotovano razdaljo, vezano na stanje operativnosti posameznih postaj ob progi, žal še nisem slišal. Prav tako, to t.i. pravilo ni napisano na vidnem mestu ob vstopu na vlak, niti na zadnji strani vozovnice. Delavka SŽ se je na podano razlago odzvala neverjetno arogantno. Deležen sem bil glasnih žalitev, da ne znam brati, kam da sem hodil v šolo … Med drugim je grozila tudi s fizično silo. Po njenem menda nisem še nikoli z vlakom potoval v tujini.

Res nisem razumel kam meri s tem. Povedal sem, da po mojih izkušnjah v sosednjih državah potniki vozovnice v lokalnem prometu kupijo na kartomatih, ki so nameščeni na vseh postajah. Le v izjemnih primerih se vozovnico kupi na blagajni, na vlaku pa sploh ne. Iz izkušenj ji tudi povem, da so v tujini lokalni vlaki po večini električni, tihi, udobni in zelo hitri, uslužbenci na železnicah pa vljudni.

Vlak SŽ, ki se vozi na relaciji Domžale – Kamnik po moji oceni sega nekam v 50. leta prejšnjega stoletja. V vagonu potnike pozdravi neprijeten vonj po dizelskem gorivu, motornem izpuhu in zatohlosti. Prezračevanja ni. Potniki se, sedeč drug nasproti drugemu, stiskajo na sedežih. Za noge ni niti 15 cm prostora. Ko nekdo ki sedi pri oknu vstane, morajo z njim vstati tudi ostali trije.

Preden končam, vas prosim postavite se za trenutek še v kožo tujega turista, ki se odloči napraviti isti dve potovanji z vlakom. Kako presenečen bo ubogi turist, ko bo za isto potovanje plačal dve močno različni ceni. Poleg tega pa se bo peljal v smrdečem, počasnem in ropotajočem vlaku, ki bi ga lahko morda srečal le še v kakšni državi tretjega sveta, ne pa sredi razvite Evrope, v Sloveniji.«

Lepo vas pozdravljam,

Edvard iz Domžal