Nejc Rumpret: “Navkljub spomladanski pozebi, nekaj jabolk bo”

Prvi zapisi o kmetiji Karlovček segajo v prejšnje tisočletje, natančneje v obdobje okoli leta 1800, ko so se na kmetiji ukvarjali predvsem z živinorejo in pa pridelavo mleka. Odločitev za preusmeritev v sadjarstvo in vinogradništvo, je prišla mnogo let kasneje, vzporedno z njo pa tudi nadgradnja in prehod iz hobija v posel.

Pisalo se je leto 2005, ko se je najstarejši sin Nejc odločil za študij agronomije. S pomočjo sreče in pa zanimivega spleta okoliščin, so na kmetiji v najem prevzeli še večji nasad jablan, ki je pomenil nekakšen začetek zgodbe o sadjarstvu večjih razsežnosti.

Nejca, našega tokratnega sogovornika, smo ujeli nekaj minut pred odhodom v sadovnjak, kjer je imel namen nabrati vzorce jabolk sorte Elstar, ter opraviti meritve sladkorja in pa trdote. »Čaka me še škrobni test, s katerim bom ugotovil primeren čas obiranja. Tovrstne meritve sem že opravil na sorti gala, ki jo ravnokar obiramo,« je še dodal.

Sadjarstvo in vinogradništvo sta dejavnosti, ki zahtevata svojevrsten pristop in pa vzdrževanje.

To je vsekakor res, vendar je dobrodošlo in priporočljivo, da je kmetija usmerjena v raznovrstne dejavnosti, najsibodi govoriva o sadjarstvu ali vinogradništvu, saj se vsako leto lahko kjerkoli pojavi težava. Letos je bila npr. pozeba. V kolikor je več branž, lahko ena branža drugi pomaga.

Zaradi številnih sprememb in pa novosti, katere je potrebno poznati, spremljati in upoštevati, človek potrebuje tudi specifična znanja, s kar se da širokim spektrom izkušenj, da lažje prepreči ali rešuje nastale razmere.

Znanja so seveda različna. Res je potrebno biti prisoten z dušo in telesom, kljub temu pa ne morem trditi, da se lahko specializiraš izključno za eno stvar. V kolikor oseba dela samo z eno vrsto, se tehnologije in pa pristopov lahko načeloma seveda tudi nauči, kasneje pa se pojavijo določene razlike in pa odstopanja. Letos imamo tudi hruške in potrebno bo osvojiti nova znanja, nove pristope. Je pa to vsekakor izziv.

Obdelovalnih površin je veliko, trgovski centri so v porastu, manjše kmetije pa propadajo. Vključiva v »sliko« še mladino, ki se raje odloča za dejavnosti, katere niso vezane na obdelavo zemlje, obeti za v prihodnje niso ravno spodbudni.

Problem je ravno v velikosti kmetije. Če je le ta premajhna, z malo površine, na kateri pridelujejo še kulturo, ki nima nekakšne dodane vrednosti, potem kmetija od tega ne more preživeti, še manj pa živeti. Našteto je precej slaba motivacija za prevzem. Mlajše generacije niso takšne, kot so bile generacije naših staršev in pa starih staršev. Le ti so hodili v službo in denar vlagali v kmetijo. Naša kmetija je večja kmetija in na stvari gledamo tudi tržno, saj od dejavnosti na kmetiji tudi živimo, »kruh dajemo« tudi večjemu številu ljudi v okolici, zaradi česar moramo biti še toliko bolj družbeno odgovorni in pozorni, da pravilno ravnamo.

Odraščali ste na kmetiji in si na tovrsten način že od malih nog pridobili določene bogate izkušnje, za katere sem prepričana, da so Vam tudi danes v pomoč. Gre za bogato dediščino.

Nekaj je vsekakor praksa, ki je ni mogoče zanemariti. Ko si mlajši, si še toliko bolj dovzeten za detajle in pa izkušnje, ki jih pridobiš tekom odraščanja. Nekaj povsem drugega pa je določeno znanje, ki ga pridobiš s pomočjo študija, kjer spoznavaš tudi teorijo in pa ozadje, zakaj do nečesa pride. Zakaj se dogajajo določeni procesi, zakaj se jabolka na določen način obarvajo, etc.

Verjetno je bilo začetka več negotovosti, ki je sčasoma, tudi s pomočjo pridobljenih dodatnih znanj, počasi izvenela in pustila mesto samozavesti.

V času študija sem spoznal različne generacije. Nekateri sošolci so ostali v sadjarstvu, drugi so si poiskali delo v drugih branžah. Ne glede na to pa vem, kje lahko najdem informacije in pa morebitno pomoč, če ju potrebujem. Vreme se spreminja in rastline se na tovrstne spremembe prilagajajo. Tudi mi se moramo. V času izobraževanja na fakulteti smo se učili določenih pristopov, ki dandanes niso več v praksi, saj so jih nadomestili drugi. V mislih imam npr. škropljenje. Danes se načrtno škropi samo z določenimi pripravki, da je sadje čim bolj zdravo, ter s čim manj ostanki fitofarmacevtskih sredstev.

Vaš nasad zaobsega jabolka, hruške, trte, češnje in pa maline. Občutek imam, da si ljudje nekako lažje predstavljamo dejanske razsežnosti nasada s pomočjo števila dreves, kot pa po dimenziji zemlje.

Na naši kmetiji imamo nekje 70.000 jablan, okoli 9.000 hrušk, približno 100.000 trt za pridelavo vina in pa 5.000 breskev.

Sliši se ogromno.

Za naše razmere to niso velike številke. Imamo pa še namizno grozdje in pa 10.000 trt. Tri četrtine dela opravimo z mehanizacijo, čeprav le ta ne more nadomestiti človeške roke, saj je človek tisti, ki stvari oceni, preceni, sprejme odločitve in stvari finišira. Tega mehanizacija ne more narediti.

Spomladi je bila pozeba, ki je pustila določene posledice. Kakšna bo letošnja letina?

Aprila smo imeli tri noči hudo pozebo, ko je temperatura padla pod tisto magično mejo 0 stopinj Celzija. Ne glede na to, da nam je zdesetkalo pridelek, smo nekaj jabolk vendarle pridelali. Slabše so jo odnesle breskve in pa češnje, ki so v celoti pozeble.

V tem času so na vrsti za obiranje namizno grozdje in pa jabolka. Čeprav smo prve sorte jabolk že obrali, je sedaj na vrsti sorta Gala, prihodnji teden pa Elstar. Jonagold, Zlati delišes in pa Idared bodo na vrsti kasneje. Imamo pa še tudi druge, bolj specifične in zanimive sorte, kot so Vinova, Rubens, Jonaprint ter Topaz. Vsa jabolka so certificirana tako v izbrani kakovosti, kakor tudi v integrirani pridelavi. Pridobili pa smo tudi Global certifikat, ki ga zahtevajo trgovske verige. Zadnji dve leti pa imamo del nasada jabolk v ekološki pridelavi.

Imate občutek, da so potrošniki vedno bolj osveščeni in da se pogosteje odločajo za sadje pridelano na domačih tleh? Da se trend počasi vendarle nekako spreminja.

Občutek imam, da potrošniki resnično iščejo lokalnega ponudnika in raje kupujejo sadje ter zelenjavo pri lokalnem kmetu. Sočasno pa jim ni vseeno, kakšno je to sadje. Tudi sadje iz integrirane pridelave je kakovostno in zdravo. Samo določeni pripravki so narejeni drugače, kot v ekološkem načinu.

Kdaj in kako ste začeli sodelovati z zadrugo Jarina?

Praktično smo šele na začetku našega sodelovanja, ki pa se ga zelo veselimo. Gre za sodelovanje z nekom, ki zna ceniti lokalnega ponudnika in je pripravljen sodelovati z lokalnim kmetom, sadjarjem. Mi se vsekakor radi potrudimo, saj imamo veliko raznoraznih sort sadja, znani pa smo tudi po tem, da si lahko kupci sami izberejo tako sorto, velikost, kakor tudi obliko sadja, ki ga pridelujemo. Pri nas vemo, katera jabolka so dobra, zato jih tudi dlje časa pustimo na drevesu. Z namenom, da pozorijo. Ob tem pa drevesa niso toliko obremenjena, zaradi česar lahko plodovi lepo dozorijo. Tovrstne plodove je veselje okusiti.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: Arhiv Nejca Rumpreta

Zadruga Jarina pod svojim okriljem povezuje številne lokalne pridelovalce. Vsak teden bomo na našem portalu predstavili enega izmed njih, zato lepo vabljeni, da jih spoznate še na drugačen način.