V spomin naši pesnici in prijateljici Zlatki Levstek (1944 – 2020)

V začetku novembra 2020, smo se na radomeljskem pokopališču zadnjič poslovili od naše Zlatke – pesnice Zlatke Levstek, ustanovne članice Univerze za tretje življenjsko obdobje – Društva Lipa Domžale, v kateri je več kot dve desetletji vodila literarni krožek, sodelovala pri vseh doslej izdanih literarnih zbornikih Lipe, nastopala na številnih prireditvah in slovesnostih, ob tem pa ljubitelje literature razveselila s petnajstimi samostojnimi knjigami za otroke in odrasle. Prejela pa je tudi več literarnih priznanj in nagrad. Med Zlatko in nami so se desetletja tkale trdne vezi, ki se ob njeni smrti niso pretrgale, le umaknile so se v spomine, ki tudi v prihodnje ostajajo med nami. Sledi pesnice in iskrene prijateljice ne ostajajo le v knjigah, temveč njena srčnost in ljubezen ter skrbnost ostajajo v naših srcih, njeno delo pa ostaja neizbrisljivo zapisano v zgodovini Društva Lipa.

Zlatka Levstek se je rodila oktobra 1944 v Mariboru, odraščala in šolala se je v Ljubljani ter z literarnim ustvarjanjem začela že v srednji šoli. Diplomirala je kemijo na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in prehodila svojo delovno pot. Kot je sama večkrat povedala: zadovoljna z majhnimi stvarmi, optimistična, vesela, darežljiva, dobrovoljna, flegmatična, se je sprehajala po svoji življenjski poti, ki jo je obogatila s svojo poezijo, pa tudi likovnim ustvarjanjem, saj je bila vrsto let članica Likovnega društva Senožeti Radomlje. Za njeno pesniško pot je bilo najbolj krivo srečanje z Lojzetom Kovačičem, ki jo je usmeril k pisanju. K izdaji prve knjige, namenjene otrokom, pa je prispevalo krasno otroštvo, h kasnejši poeziji pa tudi srečanje z možem in njuni trije sončki. Pesnica, poznana tudi po hajkujih, se je kar nekaj let spogledovala s slikanjem, tudi sama ilustrirala knjige,

Preveč prostora bi porabil, če bi hotel napisati le naslove njenih 15 knjig, v katerih je vedno znova potrjevala, da je življenje ena sama ljubezen, ki jo občuti, in ji je veliko prostora namenila tudi v zadnji knjigi poezije SEM, ki je izšla novembra lani in jo je namenila svojemu življenjskemu jubileju – 75. rojstnem dnevu. V zadnjem razdelku poimenovanem Nekoč me ne bo je pesnico in nas prevevala slutnja smrti … ko se bom preselila v nebo/bo tiha tišina tiho jokala/nema tišina bo šepetala/moje ime v miren večer/prazna tišina bo zvenela/ nasmehov besed pa ne bo …

Morda res ne, a po zadnjem slovesu ostaja Zlatka med nami, tudi v besedah Silve Mizerit, avtorice spremne besede in lektorice zbirke SEM, v kateri je med drugim zapisala: »Zlatka bo še pisala pesmi, svoje drobne prijazne biserčke in jih trosila med ljudi in ostala bo srečna, ljubeča. Zlatka pač. Upajmo, da bo še dolgo dolgo!

Žal ne, saj smo se od naše Zlatke poslovili. Ampak Zlatka ne ostaja zapisana smo na straneh svojih knjig, naših zbornikov, svojih ilustracij, pač pa v srcih vseh, ki smo z njo ustvarjali. Sledi njene srčnosti, prijaznosti, sproščenega smeha in pomoči ostajajo med nami Hvaležni smo ti in z delom, predvsem na področju izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju, bomo nadaljevali tvoje delo in ohranjali spomin nate. Pogrešali te bomo vsi, ki smo bili kadarkoli deležni tvoje ustvarjalnosti, tvojega prisrčnega nasmeha, tvoje pomoči, nasvetov in dobrote. Posebej se bodo pogrešali člani literarnega krožka, saj ne bo nikoli več tak, kot je bil v času tvojega sodelovanja. Hvala ti, Zlatka!

Tvojim domačim, ki si jim bila pravi sončni žarek – ljubeča soproga, skrbna mama in stara mama ter ne boš nikoli pozabljena, v svojem imenu in imenu Društva Lipa izrekam iskreno sožalje.

Marjan Ravnikar, predsednik

 

Komentarji uporabnikov
Tagi