Domžalski Vatikan ne bo več prepuščen zobu časa

Znamenita mala stavba na Kolodvorski ulici v Domžalah, ki je znana po imenu Vatikan, sameva že od leta 1997, ko je tam Napredek prenehal z gostinsko dejavnostjo, saj je stavba po denacionalizaciji ponovno prešla v last potomcev oziroma dedičev Ravnikarjev. Včeraj pa se je na njej začelo nekaj dogajati. Ko so občani opazili, da delavci odpirajo streho, je bila pri nekaterih prva misel ta, da podirajo legendarni Vatikan. Nekateri pa so hitro ugotovili, da ga obnavljajo, saj so okrog stavbe postavili oder. Prav imajo slednji, saj so delavci gradbenega podjetja včeraj začeli s obnovo strehe, ki je bila danes popoldan že zaključena. Vatikan je dobil novo pokrivali in tako ne bo več prepuščen zobu časa. 

Le kdo ne pozna znamenite male stavbe na Kolodvorski ulici v Domžalah, ki ima zelo zanimivo zgodovino. Starejši se zagotovo še spominjate, kaj vse se je dogajalo tam in čemu je služila ta stavba. Vatikan je leta in leta v Domžalah kraljeval s svojo skromnostjo in preprostostjo, zadnja leta pa je bil prepuščen zobu časa. Se je pa premaknilo tudi v tej smeri, saj so lastniki stavbe obnovili streho in tako zaščitili legendarno domžalsko stavbo. Kakšne načrte imajo z njo, pa nam zaenkrat še ni uspelo izvedeti.

Na našem portalu smo o zgodovini legendarne male domžalske stavbe že pisali, bolj podrobno je v svoji knjigi Počivajoči domžalski spomin – monografiji o nekdanjih Domžalah in ljudeh, nekdanji novinar, domžalski publicist in kulturni delavec Matjaž Brojan opisal zgodbo o znanem brivcu v Vatikanu oziroma o zgodovini male stavbe na Kolodvorski ulici v Domžalah.

Legendarni domžalski brivec August Delbello.

Stavbo je po dogovoru z slamnikarskem tovarnarjem in zemljiškem posestniku Matijo Ravnikarjem na njegovem zemljišču sezidal legendarni domžalski brivec August Delbello, ki si je v njej uredil svojo brivnico. Stavba je bila dograjena ob koncu leta 1926. Čas je hitro mineval in August se je začel spogledovati s trajno rešitvijo svojega eksistenčnega problema in poslovnega prostora. Parcelo za novogradnjo je našel na širši lokaciji železniške postaje, kje je v začetku tridesetih let začel graditi enonadstropno hišo, ki je bila leta 1934 že dograjena. Na tej lokaciji se še danes nahaja frizerski salon, ki ga iz generacije v generacijo vodijo Augustovi potomci.

Zgoda o tej znameniti stavbi, pa se z odhodom brivca Augusta ni končala, temveč se je nadaljevala z gostilniško dejavnostjo in to vse do leta 1997, ko je znameniti Vatikan za vedno zaprl svoja vrata. Po odhodu Dellbela so leta 1935 Ravnikarji odprli buffet, to je manjši gostinski obrat v katerem so točili predvsem pijačo, kot hrano pa je bilo mogoče dobiti preste, kuhano kranjsko klobaso; pozimi, ko so pri Ravnikarjevih klali, pa tudi koline in druge dobrote. Brojan v knjigi Počivajoči domžalski spomin še opisuje, da je bilo gostov, ki so se zatekali v buffet, spričo bližnje železniške postaje precej. Ker pa je šlo za Ravnikarjevo »gostilno«– pri njem doma na Prevali pri Lukovici se je pa reklo pri Papeževih – se je male gostilnice hitro prijel vzdevek Vatikan.

»Kam pa greš?« so se spraševali Domžalci med sabo, ko so bili namenjeni na šilce žganja ali kozarec vina.
»I, kam, k Papežu, nasproti štacjona« ali pa kar: «K papežu v Vatikan« se je običajno glasil odgovor in tako je ostalo. A le na kratko.

Z okupacijo so v Domžale prišli nemški uradniki, ki so vpeljali svoj red. Zaradi bližnje železniške postajo so Ravnikarjev buffet, v njem pa je ves čas okupacije delovala nemška paketna služba. Po vojni so Ravnikarjevi skušali ponovno vpeljati gostinsko dejavnost na novo. Tedanja oblast jih je ovirala in spotikala že zaradi slamnikarske tovarne, da bi jim dovolila še gostilnico, pa je bilo zanje preveč. Z nacionalizacijo so jim vzeli čisto vse, zato so v takem obupali. So se pa po pisanju Brojana zganili družbeni gostinci, ki so imeli v gostilni Pri pošti svoj osrednji gostinski objekt v Domžalah. Vendar so se v Vatikanu zadeve lotili neposrečeno, manj sreče pa so imeli tudi z gosti, ki so vanj zahajali, tako da je posel vedno bolj pešal (Po propadu Gostinskega podjetja Domžale leta 1978, je lokal prevzel nekdanji Napredek). Nekaj časa je seveda še šlo, potem pa je gostilnica Vatikan iz meseca v mesec vse bolj ugašala. Naposled sta jo z gosti zapustili še zaposleni delavki, tako da je od vsega ostal le še spomin. Zgodba o buffetu Vatikan se tako konča leta 1997, ko je tam Napredek prenehal z gostinsko dejavnostjo, saj je stavba po denacionalizaciji ponovno prešla v last potomcev oziroma dedičev Ravnikarjev.

Oglas v knjigi Na bregovih Bistrice – “Vatikan”.

Dejstvo je, da ima Vatikan zaradi spominov zgodovinsko vrednost, saj se je skoraj vsak Domžalec srečal z Vatikanom tako ali drugače.

Več o zgodovini znamenitega Vatikana si lahko preberete na povezavi tukaj.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Primož Krisper, Igor Kocjančič; Arhivske fotografije: KAMRA – Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin

Tagi