Mirko Brinovec: “Kuhanje domačega oglja združuje generacije”

V oglarski deželi, kjer so kraji odmaknjeni od mestnega vrveža in skorajda osamljeni v svojem miru in podeželski idili, se nahaja domačija Brinovec. Nedaleč stran od Dol pri Litiji, natančneje 700 metrov visoko na robu Posavskega hribovja, se v vasi Slavina, nahaja oglarska domačija, mimo katere vodi oglarska pot. Na domačiji so postavili čisto pravo oglarsko kočo, v kateri so nekoč prenočili oglarji medtem, ko so skrbeli za kopo. Koča, ki še dandanes omogoča tako najmlajšim, kakor tudi malce starejšim obiskovalcem vpogled v življenje, kakršnega so nekoč med kuhanjem kope, živeli oglarji. Na domačiji se z oglarjenjem ukvarjajo na način, kot so ga poznali in prakticirali že predniki. Kot poudarja naš tokratni sogovornik, gospod Mirko Brinovec, oglje kuhajo na tradicionalen način: “Na način, kot so ga naši dedki kuhali že pred več kot stoletjem. Tudi sam z veseljem hranim spomine na čas, ko sva skupaj z dedkom pripravljala kopo in skrbela, da se le ta ni ugasnila ali zgorela.”

Oglarjenje združuje in povezuje tako ljudi, kakor tudi kraje. Sočasno simbolizira tradicijo in pa bogato kulturno dediščino, ki se prenaša iz roda v rod in za katero bi bilo resnično škoda, če bi se nanjo pozabilo. Pri Slovenskem etnogafskem muzeju je domačija vpisana kot prenašalec znanja s področja oglarstva.

Za pripravo jedi na žaru je oglje danes izjemno priljubljeno. Hrani daje poseben okus in pa vonj, zaradi česar je posebno pozornost potrebno nameniti tako količini uporabljenega oglja, kakor tudi izbiri vrste lesa za kuhanje kope.

Ne glede na to, da kuhate oglje na način, kot so to počeli že pred stoletjem, se je z mehanizacijo in pa razvojem tehnologije, najverjetneje marsikaj spremenilo? V mislih imam predvsem ročno žaganje dreves in pa drv, ki danes verjetno poteka drugače.

Res je. Kar se tiče samih priprav, je zahvaljujoč razvoju orodij in pa gozdarske tehnologije, marsikaj lažje. Les je danes z malo manj truda, vsekakor hitreje pripravljen. Če pa govoriva o pripravi in pa samem kuhanju oglja, se večje spremembe skozi čas niso zgodile. Nekateri so se sicer odločili, da bodo oglje proizvajali v kovinskih pečeh ali kako drugače, pri nas pa vztrajamo in ostajamo zvesti tradiciji. Prvotnemu načinu kuhanja, ki je zaživel pred 130 leti, ko so Italijani v okolišu naredili prve kope. V sredino kope se tako postavijo trije koli- stržen okrog njih zložijo drva in žerjavica se zakuri v samem središču kope, kjer se nato začne proces ogljenja.

Katera vrsta lesa se je izkazala kot tista najboljša, oziroma katero vrsto lesa se najpogosteje uporablja za kuhanje kope?

Pred več desetletji, ko sem bil še otrok, se je oglje iz naših krajev uporabljalo tudi v industriji. Zaradi tega se takrat niti ni toliko pozornosti namenjalo vrsti lesa, ki se je pri tem uporabljala. Danes, ko se naše oglje večinoma uporablja za žar, pa je potrebno več pozornosti nameniti vrsti lesa. Za peko na žaru je pomembno, da uporabljamo trde listavce, kot so bukev, gaber, hrast in leska. V kopah prevladujejo te vrste lesa.

Kateri letni čas je najprimernejši za kuhanje oglja? S čim je to pogojeno?

Največ kop je v spomladanskem in jesenskem času. Oglarjenje živi nekje od marca, pa vse tja do meseca oktobra, novembra, ko noči niso več toliko mrzle. Temperature so pomembne, da se lahko tudi v majhnih kočah, ki so poleg kop, prespi in ponoči pri kopi kaj naredi. Pa tudi lažje se pripravlja.

V naših krajih pa skušamo kuhanje kop združiti z ostalimi dogodki, ki potekajo v okoliških krajih, saj si želimo, da bi lahko vanje vnesli pridih tradicije ter obiskovalcem približali značilnosti stare obrti. Za krajevni praznik okoliški oglarji združimo moči in pripravimo skupno kopo, ki jo z združenimi močmi tudi kuhamo. Delo si razdelimo na način, da vsak dan nekdo od oglarjev skrbi zanjo.

Kaj predstavlja največjo nevarnost pri kuhanju kope? Morebiti dež?

Dež pravzaprav ne predstavlja nevarnosti. Je še celo dobrodošel, saj preprečuje, da bi se zemlja preveč izsušila in drsela iz kope. Večji problem je vročina. Le ta izsuši zemljo, ki nato drsi in uhaja v sredino med drva in s tem zmanjšuje temperaturo ki je potrebna za oglenitev. Srednje velika kopa se kuha 2-3 tedne. Prvi dnevi so najpomembnejši, saj je to čas, ko se jo uravnava, kolikor se jo pač lahko. Začetka je tako potrebna večja pazljivost. Če se izkaže, da je vse v redu, je kasneje manj dela.

Kolikšno količino oglja se glede na količino uporabljenega lesa in pa zemlje, lahko nekako pričakuje?

Oglje predstavlja nekje 1/4, 1/5 teže lesa. Razmerje z lesom je zelo lahko. Iz 50 kubikov lesa lahko pričakujemo okoli 6 ton oglja.

Oglje je zelo priljubljeno za pripravo jedi na žaru. Kaj bi svetovali potrošnikom, na kaj naj bodo pri tem pozorni

Vsekakor bi priporočil, da se za žar uporablja ena vrsta oglja, kajti tako načini predelave, kakor tudi vrste lesa so različne in tukaj so posebnosti in pa specifike, ki pridejo do izraza. Zato na žaru ni priporočljiva uporaba različnih surovin. Potrošnikom bi svetoval, naj bodo pozorni tudi na količino uporabljenega oglja, kajti skrajnosti niso nikoli dobre.

Oglje je potrebno hraniti na suhem, četudi ne v zaprti vreči. Oglje ne izgublja na svoji kalorični vrednosti in ima ob pravilni hrambi tako rekoč neomejen rok trajanja.

Na kakšen način ste začeli sodelovati z Jarino?

Pred leti smo skupaj z Jarino osnovno proizvodnjo oglja nadgradili z učnimi programi, ki smo jih začeli izvajati na naši domačiji. Šolske skupine pridejo k nam » v učilnico na prostem«, kot jo radi imenujemo. V sklopu 3 urnega programa otroci pobližje spoznajo poklic oglarja. Začutijo pomen gozda in pa preživljanje časa v naravi ter odkrijejo zakaj je kakšna stvar dobra. Danes ti programi še vedno tečejo in vsako leto se jim priključi kakšna nova šola. Obiskujejo nas tudi upokojenci in pa društva. Obiščejo pa nas tudi posamezniki, ki jih starodavna obrt zanima in jim je blizu. Marsikomu se ob tem prebudi spomin na otroštvo, ko se je tudi sam znašel/znašla ob dedku med kuhanjem kope.

Delavnice so s strani otrok in učencev izjemno lepo sprejete. Zanimive so povratne informacije in pa zgodbe, ki jih ob tej priložnosti slišimo.

29. avgusta lepo vabljeni na Domačijo Brinovec, kjer bo potekalo »srečanje dedkov, babic, vnučkov in vnukinj«-izdelava medgeneracijske kope. Gre za dogodek, ki bo skušal s pomočjo skupne izdelave kope, delitve izkušenj, znanj, spominov in pa zgodb oglarjev iz barak, povezat različne generacije.

**********************************************************************

Oglje, ki ga proizvajajo na oglarski domačiji Brinovec, je sedaj tudi del nove ponudbe Zadruge Jarina. Tako kot ostalo ponudbo ga bo možno dobiti z dostavo na dom preko spletnega naročila in pa ob torkih na Jarinini stojnici v Dobu pri Domžalah.

**********************************************************************

Zadruga Jarina pod svojim okriljem povezuje številne lokalne pridelovalce. Vsak teden bomo na našem portalu predstavili enega izmed njih, zato lepo vabljeni, da jih spoznate še na drugačen način.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: arhiv Mirka Brinovca