V Čebelarskem centru na Brdu pri Lukovici razdelili opremo za zaščito čebelnjakov

Četrtek, 9. aprila 2026, je bil v Čebelarskem centru na Brdu pri Lukovici zelo pester, saj so v okviru projekta LIFE Varna paša, ki ga izvaja Čebelarska zveza Slovenije skupaj s partnerji razdelili opremo za zaščito čebelnjakov pred medvedi. Prvih 19 oprem so čebelarji torej prevzeli v četrtek, ostalo opremo od skupno 89 kompletov, ki poleg električne ograje vsebuje še akumulator, pa bodo razdelili v prihodnjih mesecih. Z dobavo zaščitne opreme želijo  izboljšati zaščito čebelnjakov in zmanjševanje škodnih dogodkov, ki jih povzročajo medvedje. Z električno ograjo bodo opremili tudi učne čebelnjake po državi tako v namen zaščite kot izobraževanja.

Predsednik ČZS Boštjan Noč je med drugim dejal, da se bodo čebelarji tam lahko naučili, kako električno ograjo – po domače električnega pastirja – uporabljati. Zavedati se moramo, da čebelnjaki sodijo med objekte, na katerih medvedi vsako leto povzročijo največ škode. Ob tem je tekla beseda tudi na srečanju, saj je Tomaž Berce, koordinator projekta LIFE Varna paša, Zavod za gozdove Slovenije spregovoril na temo Medvedi in čebelnjaki: tveganja in preventiva, dr. Aljoša Pirnat, Ministrstvo za naravne vire in prostor pa na temo Škodni dogodki in sistem odškodnin in Gordana Vidić, čebelarka, ki je spregovorila o učinkoviti zaščiti čebelnjakov.

Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije in predsednik Evropske čebelarske zveze, ki je ob tem poudaril, da si čebelarji želijo dialoga z državo o optimizaciji sistema upravljanja z velikimi zvermi, je v sodelovanju z Lidijo Senič, vodjo služb Čebelarske zveze Slovenije, razdelil elektro mreže za zaščito pred medvedi. Po zaključku je bilo pred naslednjim srečanjem še toliko časa, da so se zvrstila posamezna vprašanja za udeležence srečanja.

Naslednji so prišli na vrsto predstavniki medijev, saj so na ČZS zanje pripravili dan odprtih vrat z željo, da jim podrobneje predstavijo delovanje organizacije, poslanstvo ter številne dejavnosti, s katerimi skupaj s čebelarji po vsej Sloveniji skrbijo za razvoj, ohranjanje in promocijo slovenskega čebelarstva. Po sproščenem pogovoru in izmenjavi idej za boljše medsebojno sodelovanje, so zanje pripravili pokušino medene kulinarike, kjer so lahko spoznali raznolikost uporabe slovenskega medu in drugih čebeljih pridelkov v sodobni gastronomiji. Tretji dogodek, ki je tokrat potekal v Čebelarskem centru Slovenije, je bil 3. Riharjev dan, na katerem je uvodoma spregovoril dr. Marijan Pogačnik, direktor Biotehniškega centra Naklo. Dr. Pogačnik deluje na področju izobraževanja, razvoja in povezovanja kmetijstva ter biotehniških strok. V okviru Biotehniškega centra Naklo aktivno prispeva k razvoju strokovnega izobraževanja ter podpira projekte, ki povezujejo znanje in prakso. S svojim delom spodbuja prenos znanja v prakso ter krepi pomen izobraževanja za razvoj sodobnega kmetijstva in čebelarstva. V začetku svojega nagovora je najprej izrekel željo, da se poklonimo spominu prof. dr. Jožeta Riharja, izjemnega strokovnjaka, raziskovalca, pedagoga, ki je s svojim delom prijetno zaznamoval razvoj sodobnega čebelarstva pri nas. Njegovo delo nas še danes usmerja k odgovornemu ravnanju v znanju, ki temelji na raziskavah ter razumevanju čebelarstva kot pomembnega dela kmetijstva in družbe.

»Dan mi je tudi ta privilegij, da sem ga tudi poznal, tudi na njegovo uro sem hodil na Biotehniški fakulteti, tako da lahko potrdim, da se tudi iz prakse držim, da je bil zavzet in se je tudi vsem, ki so bili takrat stari več kot 80 let, in ni bil samo čebelarstvo v ospredju, ampak tudi svoje vztrajnosti in to, da mu je skušal dati nekaj znanja na tem področju. Zdaj, ko govorimo o razvoju v znanju in prihodnosti, se pa ne moremo izogniti vprašanju izobraževanja. Napovedano je bilo že, da smo mi kot Biotehniški center začeli zelo jasno vizijo: povezovati teorijo in prakso, ustvarjati strokovnjake, ki razumejo naravo, tehnologijo in družbo kot celoto. Naši začetki so bili skromni, a vodeni z močno zavezo izobraževati za prihodnost. Danes lahko rečemo, da je prav ta povezava med znanjem in prakso temelj našega delovanja. Vodenje izobraževalne ustanove pomeni več kot organizacija procesov, pomeni odgovornost za razvoj kadrov, ki bodo oblikovali prihodnje čebelarsko skupnost in tudi področje čebelarstva. V času hitrih sprememb, družbenih izzivov, tehnološkega napredka je prav prenos znanja ključnega pomena. Ne zgolj prenos informacij, temveč oblikovanje razumevanja kritičnega mišljenja in inovativnosti. Slovensko čebelarstvo ima izjemno tradicijo. Čebelarska zveza Slovenije je ena izmed najboljše organiziranih organizacij v državi. To je dejstvo in to lahko trdimo z močno mrežo društev z izjemno stopnjo povezanosti. Ne glede na to, da nas tukaj ni množica, to povezanost se pa na terenu čuti. In to prenašanje znanja od generacije na generacijo se dogaja na terenu. Jaz sam tudi izhajam iz podeželja, sem vseskozi živel v podeželskem okolju, tudi tam pri nas imajo kar nekaj čebelnjakov. Jaz osebno ga nimam, ampak sem pa tudi že malo pomagal pri tem, tako da vem, da ta prenos znanja ni skrivanje informacij, zato lahko trdim, da ste res tukaj za zgled. To je tudi kapital, ki ga mnoge države občudujejo. Moramo se pa zavedati, da imamo pen izziv: kako mlade spraviti na to poklicno pot v čebelarstvu, da se poklicno ukvarjajo s tem. Prav zato je ustanovitev Razvoj čebelarske šole Antona Janše izjemno pomemben korak. Ta šola ne predstavlja le zgolj izobraževalne inštitucije, temveč simbol nove faze v razvoju čebelarstva – faze, kjer znanje postaja sistematično dostopno in natanko primerljivo. Postopno vzpostavljanje programov pomeni gradnjo temeljev za prihodnje generacije čebelarjev, ki bodo sposobne delovati tako v lokalnem kot globalnem prostoru. Pri tem pa je ključno to povezovanje izobraževalnih ustanov s prakso, z gospodarstvom, z raziskovalnimi inštitucijami. Brez tega mostu znanje ostane abstraktno, praksa pa stagnira. Le skupaj lahko ustvarimo okolje, kjer se izkušnje prenašajo, nadgrajujejo in razvijajo. Spoštovani, če želimo zagotoviti prihodnost čebelarstva, moramo vlagati v mlade. Moramo jim pokazati, da čebelarstvo ni le tradicija, temveč tudi priložnost za inovacije, podjetništvo, za trajnostni razvoj. In prav tu imajo izobraževalne inštitucije, kot so Biotehniške šole, Čebelarska šola Antona Janše ključno vlogo. Naj bo današnji dan priložnost za razmislek, povezovanje in nove ideje. Naj nas vodi zavedanje, da znanje ni cilj, temveč pot, ki jo moramo graditi skupaj. Hvala lepa,« je še dejal na koncu svojega nagovora.

Sledila je predstavitev dela Čebelarske šole Antona Janše, ki jo je podala Manca Hotko, po njej pa podelitev licenc novim predavateljem. Tako so novi predavatelji Čebelarske šole Antona Janše postali: Brane Borštnik, licenciran za pridobivanje cvetnega prahu, oskrbo čebel skozi leto in pridobivanje in predelavo voska, Marija Arh Ivanšek, licencirana za izvajanje delavnice medena kulinarika, Boris Potočnik, smernice dobrih higienskih navad v čebelarstvu – osnovne in obnovitvene, ter za označevanje in tehnologijo pridelave kakovostnega in varnega medu ter Lea Balen Percela, licencirana na področju čebeljega strupa, tehnikah pridobivanja čebeljega strupa in analiz čebeljega strupa.

Slednja predavateljica je iz sosednje Hrvaške, ker pa se dober glas sliši v deveto vas, se sliši tudi glas o uspešnosti Čebelarske šole Antona Janše sliši preko meja naše države. Predsednik ČZS Boštjan Noč je vsem prejemnikom licenc zaželel veliko uspeha pri nadaljnjem delu. Preden sta spregovorila še Aleš Bozovičar na temo Vpliv podnebnih sprememb na čebelje paše in dr. Lidija Svečnjak na temo Izzivi kakovosti čebeljega voska v sodobnem čebelarstvu, je besede zbranim namenil še predsednik Boštjan Noč, ki je v svojem nagovoru namenil nekaj besed najprej licencirani predavateljici s Hrvaške, za katero je dejal, da jo je poslušal in bil zelo navdušen predvsem nad tem, da je združila tako svoje znanstveno delo kot tudi prakso: »In s tega stališča so predavanja še boljša, ker ni samo praksa, ali pa teorija, ampak je tudi prepleteno z znanstvenim delom, tako da se mi zdi, da nam tega v Sloveniji še kar nekaj manjka. Vesel sem, da je z nami predsednik Konzorcija, mislim, da Biotehniških šol Slovenije in direktor Kmetijske šole Naklo, Biotehniškega centra Naklo. Tisti, ki poznajo ta Biotehniški center Naklo, ki je meni precej blizu, ker je na Gorenjskem, moram ob tem reči, da res dobro delajo, predvsem pa me navdušuje ta povezava, ki je zelo široka in pa predvsem tudi to, da zelo dobro svojo dejavnost združijo s prakso. In to je lahko nek zgled tudi nam čebelarjem, kako je treba, ne samo teorijo, ampak tudi prakso širiti naprej. Tako da sem vesel, da ste z nami in hvala za lepe besede o slovenskem čebelarstvu. In pa tretja stvar, ki je zelo pomembna in me je razočarala, da ne znamo oceniti veličine doktorja Riharja, kajti če je dvorana takole prazna, tudi če ne bi imeli nobenega predavatelja, bi morali ceniti veličino doktorja Riharja. Zadnje čase se res sprašujem, kam gre slovensko čebelarstvo, da smo na vseh stvareh postali samozadostni in enostavno – bo zdaj mogoče kdo rekel – imamo vsega že preveč. Ker enostavno, če nekdo misli, da sta od članov upravnega odbora tukaj dva, trije, da delamo stvari zaradi predsednika Čebelarske zveze, se je hudo zmotil. Mi bi morali ceniti veličino Riharja, ker ta Riharjeva zgodba se je dolgo časa vlekla, kako ga izpostaviti, ker je gospa Breda Žleb pač nasprotovala v veliki večini promociji doktorja Riharja na različnih nivojih. Jaz sem jo preprosil, da ga obudimo, zato ker doktor Rihar, tisti, ki ste imeli, ali pa ki ste ga brali, ali pa ki ste imeli še možnosti sodelovati z njim, veste, da je res veličina v slovenskem čebelarstvu, prvi akademik s tega področja. In takim ljudem moramo znati reči hvala in dati neko spoštovanje. Konec koncev, jaz sem tudi zelo vesel, da smo v letošnjem letu, v preteklem letu, dvignili nazaj iz anonimnosti doktorja Poklukarja, ker sem jaz predlagal, da vsa priznanja, ki jih podelimo za selekcijo matic, poimenujemo po doktorju Poklukarju, ker je tudi on pustil veliko sled v slovenskem čebelarstvu. Morate vedeti, da je bil on tisti, ki je začel na Kmetijskem inštitutu, ali pa nadaljeval na Kmetijskem inštitutu ravno Riharjevo delo, če smo iskreni. Žal je tragična nesreča to prekinila, ampak takrat, ko smo vstopali v Evropsko unijo, če ne bi bilo doktorja Poklukarja in njegovega znanja, ki ga je črpal tudi od Riharja, ne vem, kako bi imeli evropske programe, ne vem, kako se bi lotili drugih stvari. Zakaj vam to govorim? Zato, ker to spoštovanje do ljudi, ki so pustili neke sledi, smo nekako izgubili, a ni to samo čebelarstvo, jaz mislim, da je to kar neka praksa povsod. Ampak ne glede na to, današnji dan je na koncu koncev predvsem namenjen izpopolnjevanju predavateljev, ker je bil to cilj. Pa zdaj, od petdesetih licenciranih nas je bilo tukaj notri mogoče pet,« je bil kritičen Boštjan Noč.

In nadaljeval: »Zdaj, ali res vsi že vse znamo, se jaz večkrat vprašam, tudi mi predavatelji. Mislim, da ne, daleč od tega. Tako, da moram reči, da sem s tega stališča razočaran, verjamem pa, da bo Aleševo predavanje za tiste, ki smo tukaj, zanimivo, ker vemo, da so klimatske spremembe dejstvo. Ampak jaz imam občutek, da jih nočemo slišati, ali se o tem nočemo pogovarjati. Bolj enostavno je jamrati, kako ne gre, iskati rešitve je pa že gotovo težje, rešitve dati v prakso je tudi gotovo najtežje. Enaka je druga tema, ki smo jo imeli na upravnem odboru in v vseh organih vsi navdušeni, da pripeljemo s Hrvaške gospo Lidijo in se pogovorimo o problematiki voska, potem pa ugotovimo, da nas ta problematika zanima, ampak ne bi je poslušali. Ker je težka, ker se moramo vase pogledati, ker nam je to težko početi. Tako da ne glede na to, jaz upam, da bomo tisti, ki smo tukaj, odnesli nekaj dobrega iz tega dneva. Vsekakor pa je taka udeležba za razmislek, kako na tak način naprej. Veste, v Sloveniji je, tako kot v ostalih državah Evrope, da ne bo kaj drugače, tudi na Hrvaškem in tudi v Avstriji, 90 % čebelarjev, ki imajo do 20 panjev. Enako je v Avstriji, enako je na Hrvaškem, enako je v skoraj večini držav. Ampak največji razlog vedno je: »Mi smo pri čebelah, je lepo vreme, ne moremo k izobraževanju. A dragi moji, čebelarji z desetimi, petnajstimi, dvajsetimi panji, Noč jih ima sto, pa tudi mora ves čas biti po raznih prireditvah. Za 20 panjev ne rabiš biti vsa leta, dan na dan, cele dneve pri čebelah. Pa v teh najhujših je nekaj drugega, da jih je 90 % v penzionu in so cel dan prosti, imajo časa na pretek, saj niso v službah, ampak doma. In drugi razlog je lepo vreme in naslednji razlog, samo ne aprila, na žalost je pri Riharju datum aprila, ali pa na srečo. Saj 20. maj, ko je svetovni dan čebel, je isti razlog, pa AGA isti datum, pa Celjski sejem isti datum. Enostavno sem moral dati to sebe ven, ker enostavno ne vem, kako naprej, ker bo treba narediti en presek. Ali smo prišli do tega, ko si želimo poslušati samo še stvari, ki niso problematične, to se pravi tiste lepe stvari, kako zadeve gredo, poslušati Aleša takrat, ko dobro mine, ko slabo mine, itak narobe je vse, ali ko dežuje. Tako, da jaz si resnično želim, da ta del, ki nam absolutno manjka, to znanje, ki ga absolutno nikoli ni dovolj, lepo je rekel gospod Pogačnik, ki je rekel: »Znanje ni cilj, je pot.« In mi to pot do uspeha rabimo, da bi prišli do ciljev čebelarstva. In mogoče se premalokrat zavedamo, da vsega znanja nimamo in da znanje rabimo. Tako, da jaz vam želim prijetno popoldne, pa vseeno vsem skupaj hvala, ker ste se udeležili, ostalim, ki se pa niso, pa malo v razmislek, da spoštovanje preteklosti in velikih mož slovenskega čebelarstva, kar je doktor Rihar vsekakor, je tudi eno spoštovanje tradicij slovenskega čebelarstva.«

Nato je na koncu zbranim zaželel še lepo popoldne …

Avtor: DJD; Foto: DJD