Reči DA, ljubezni do pisane besede

Knjižni klub Mladih dam

Ste že kdaj držali v rokah knjigo, ki vas je tako vsrkala vase, da ste pozabili na čas, lakoto, vse okoli sebe in se popolnoma potopili v zgodbo? Vsi strastni bralci se radi potopimo v dobro knjigo. Prestavi nas v času, kraju, lahko postanemo celo druga oseba. Lahko smo kdorkoli, kjerkoli in kadarkoli. Komaj čakamo, da nam v roke pride taka knjiga pa naj bo to knjiga o nežni ljubezni, ki se dogaja pred nekaj stoletji v gradu na Škotskem višavju ali pa dobra kriminalka, ki je napeta vse do zadnjih nekaj strani, ko se pričakovano ali pa povsem nepričakovano razplete. Vedno je to lahko tudi dober pustolovski roman ali pa potopis v katerem lahko skozi avtorjeve oči vidimo in začutimo kraje v katere sami ne moremo. V biografijah spoznavamo osebe s katerimi sicer ne moremo na kavo, izvemo pa veliko o njih in njihovem življenju.

Kot strastno bralko, me je vedno zanimalo kaj drugi mislijo o isti knjigi, ker različni bralci različne stvari opazimo, različni žanri pustijo v nas različne vtise. Nekoga ista knjiga popolnoma navduši, drugega pa se sploh ne dotakne. In tako je na pobudo Maje Vtič lansko pomlad nastal naš knjižni klub, ki smo ga kasneje soglasno poimenovale Knjižni klub Mladih dam. Resnica je, da smo različne po starosti in prihajamo skoraj iz cele Slovenije. Od Štajerske, Gorenjske, osrednje Slovenije in Primorske, Notranjske in Dolenjske in prav tako popolnoma različnih poklicev, od vzgojiteljice, ekonomistke, profesorice matematike, profesorice dveh tujih jezikov, odlične kuharice, diplomirane fizioterapevtke, računovodkinje, magistre ekonomskih ved, idr. Če poenostavim, naš klub je pisan kot travnik. V začetku nas je bilo deset, danes nas je dvanajst. In skupina je postala res nekaj posebnega. Deliti svoje vtise o prebrani knjigi pravzaprav ni enostavno. Ne veš kako se bodo drugi odzvali na tvoj pogled, ne veš, če bodo razumeli kaj jim hočeš povedati in pravzaprav si v enakem položaju tudi sam, ko poslušaš nekoga, ki govori o knjigi, ki si jo prebral, občutek pa imaš, kot da je nisi ali pa si bral čisto drugo knjigo.

Druži in povezuje nas neizmerna ljubezen do pisane besede, pa naj si bo to, pripovedka, basen, roman / potopisni, kriminalni, ipd, ali zbirka pesmi. Srečujemo se redno mesečno, srečanja obogatimo z bogato kulinariko in ob vprašanjih povezanih s prebranim gradivom, se odpirajo neverjetne zgodbe naših življenj. V knjigi Neizmerni pogum pisateljice Brene Brown, smo odkrivale neslutene povezave občutij, čutenj, zaznav in povezav. V zadnji, skupaj prebrani knjigi pisateljice Ksenija Benedetti, so nas v knjigi Kažipoti, očarale sonatine o odnosih in kulturi srca.

Vsakokrat med nami zakroži tudi e-pismo s pripravljenimi vprašanji, ki so rdeča nit in nek okvir v katerem se suče pogovor o knjigi. Priznam, in verjetno bi bile vse enakega mnenja, da je to e-pismo verjetno ena bolj pričakovanih, če ne najbolj pričakovana pošta v mesecu. Vedno bolj je opaziti, kako različne in vendar podobne smo si v razmišljanju, kako začutimo delo, ki smo ga brale in koliko je še vedno razlik med nami. Branje knjig ni samo branje, ni samo to, da knjigo izbereš, si jo sposodiš, sedeš, začneš z branjem, vstaviš kazalo, odložiš in spet nadaljuješ, končaš z branjem in rečeš: dobra knjiga. Branje knjige je ob dobrih vprašanjih cela študija, brskanje po samem sebi, podatkih in še kje. Ko po skoro dveh letih ugotoviš, da je dvanajst žensk tako zelo uglašenih na podobne strune, je zanimivo.

Ni pa naš klub samo branje knjig. V tem času smo postale iskrene prijateljice, zaveznice druga drugi, svetovalke, opora, vzrok za smeh in zabavo in korona je to vse le še okrepila. Ko so spomladi zaprli meje občin, smo iskale možnosti kako bi spravile deset ljudi v en pogovor, v eno skupno virtualno sobo. Viber se je sesedal, Skype je blokiral, no potem je pa Suzana poskrbela, da smo se dobile na Zoomu. In morda niti ni čudno, da smo se v času spomladne korone dobivale celo na štirinajst dni, ker smo tako potrebovale druga drugo, smeh in klepet. Želele smo se slišati, videti, saj smo tako premostile tiste stiske, ki se ob popolni izolacijo sproščajo v človeku. Zdaj v jeseni, ko ponavljamo vajo, je naše srečanje že utečeno. Zoom deluje, drugo druženje, ko smo bile skupaj pa vendar narazen, je za nami in mislim, da prav vse komaj čakamo, da se spet vidimo, slišimo in druga z drugo delimo o čem smo razmišljale ob branju zadnje knjige.

Pred nami je naš drugi skupni Božič, knjiga, vse pa upamo, da se vidimo in spregovorimo o knjigi v živo, se nasmejimo in si zaželimo dobrih knjig, veliko časa za branje in s tem odklopa od vsakdanjih zadreg.

Za zaključek pa še misel:

Branje je nujno potreben odklop od vsakdanjih zgod in nezgod, če pa imaš še koga, s katerim o knjigi spregovoriš, potem postane knjige zdravilo za dušo.

Lepe in mirne praznike, sreče in veselja polno novo leto 2021,
vam želi dvanajst dam iz Knjižnega kluba Mladih dam.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi