Jubilantka Julka Brumen praznuje 90. rojstni dan

“Hvala mojim trem dekletom za skrb in veselje”

Življenje je lepo, mi je tokrat v začetku najinega pogovora povedala gospa Julka Brumen, ki je 15. avgusta 2021 praznovala svoj 90. rojstni dan. Še posebej, če imaš tri dekleta in njihove družine, ki skrbijo zate in ti praktično želje berejo iz oči, je nadaljevala in, ko je pogledovala svoje tri hčerke, so bile njene oči še posebej bleščeče in nasmeh še posebej mil.

Obraz, ki niti slučajno ne priča, da je za jubilantko že devet desetletij, je postal zamišljen, ko sva se vrnili za devet desetletij nazaj – v Trebnje, kjer je bila 15. avgusta 1931 rojena kot šesta med 11 otroki. Mami Francki, jubilantka se spomni njene nepozabne skrbi in dobrote, ter očetu Janezu ni bilo lahko na majhni kmetiji. Boljše življenje sta družini skušala zagotoviti z delom pri bližnjih kmetih – s taberhom. Jubilantka je malce žalostna, a le za hip, ko me spomni, kako je že pri devetih letih morala služit, kar je bilo v tistih časih navada, za majhno deklico pa praktično konec otroštva.   Osnovno šolo je, kolikor je bilo časa, obiskovala v Dolenji nemški vasi. Spomni se, kako so si doma otroci izposojali čevlje, ker ni imel vsak svojih. Čas pa je še poslabšal začetek druge svetovne vojne. Že leta 1940 je umrl oče in skrb za veliko družino je s pomočjo otrok prevzela mama. Vojna je bila za Kasteličeve zelo kruta, posebej leto 1943, v katerem je izgubila tri brate. Sedemnajstletni je padel v partizanih, dva, še otroka, sta na paši našla bombo. V eksploziji sta na veliko žalost vseh oba umrla. Ko mi to pripoveduje, so njene oči žalostne, to je bil res krut čas.

Po koncu vojne je krajši čas služila na eni od kmetij, pri sedemnajstih pa se je odpravila v Domžale, kjer so že bili sorodniki.  Zaposlila se je v Toko in nato tam delala do upokojitve – 15 let pri Zornu, 15 let pri Okršlarju, zadnjih pet v Usnjarni. Največ je krojila, če pa je bilo treba, ji niso bila tuja niti druga dela.

Isto leto kot jubilantka je v Domžale s Ptuja prišel mladi Stane Brumen in z jubilantko sta se spoznala na enem od plesov v Grobljah. Ob teh spominih se gospa Julka poredno nasmeje in rada obuja spomine, kako sta se leta 1952 poročila in našla svoj dom v majhni hišici, starejši Domžalčani se je najbrž spomnijo v križišču današnje Ljubljanske in Rojske ceste. Lastnica Francka Grošelj, rekli so ji kar teta Francka, ju je prijazno sprejela. Kasneje sta hišico, danes je to Rojska cesta štev. 2, in zemljišče okoli nje odkupila in svojim trem dekletom Slavi, Mileni in Tanji,  začela graditi dom. »Ni nama bilo lahko. Pridno sva delala, tudi ob pomoči prijateljev in sorodnikov, se odrekala, gradila hišo,« pripoveduje in je žalostna, ko pove, da je leta 1970 v prometni nesreči umrl mož Stane in oče treh mladoletnih deklet, najmlajša Tanja je imela le dve leti in pol. Dober mož in ati je bil, pove sama in dekleta. Zbrala je vse moči, pomagali so tudi sorodniki in prijatelji. Bila je zelo odgovorna in skrbna mama, saj je kljub težkim časom, ob izgubi moža in očeta, dekleta lepo vzgojila in povezala med seboj.

Kasneje ji je bil v veliko pomoč in oporo sosed Jože Vidmar, s katerim sta tudi prijateljevala več kot 30 let. V toplem domu danes živi s hčerko Tanjo, Slavi in Milena pa sta ji tudi vedno v pomoč. Skupaj ima jubilantka pet vnukov in šest pravnukov.

Skromnost in veliko dela pove, ko jo povprašam po receptu za lepo starost, pa skrb ter ljubezen vseh treh hčera in njihovih družin. Pogleda svoja dekleta in je srečna, ker se lepo razumejo, ker so veliko skupaj, se imajo lepo, ko zaigrajo Človek ne jezi se ali Domino. Mama rada pogleda Vzajemnost, še posebej pa so ji pri srcu kvizi, tudi kakšna domača zabavna glasbena oddaja jo pritegne. Po zajtrku, ki ga ji pripravi hči Tanja, je na vrsti kavica, ki jo skuha sama in spije v družbi s hčerko Slavi ali Mileno, pogosti so obiski vnukov, tudi prijateljic. Včasih je šla rada po Domžalah, ki so prijetno mesto in nima pripomb na življenje v njih. Spomni se voženj s fičotom, obiska tržnice in raznih srečanj. Danes je zaradi zdravja bolj doma, ampak srečna in vesela, ker se imajo lepo. Posebej prijetno je bilo ob 90. rojstnem dnevu, ko so praznovali kar par dni, med gosti je bil tudi brat Lojze, ostali domači so žal že umrli.

Prijetno srečanje s podžupanjo Občine Domžale, mag. Renato Kosec, in predsednico Medobčinskega društva invalidov Domžale, katerega članica je že vrsto let, Vida Perne, ki jo je spremljala poverjenica za to območje Joži Vidmar, je bilo za jubilantko  prijetno presenečenje. Vesela jih je bila, tudi njihovih voščil in dobrih želja za prihodnje, pa tudi obljube, da pridejo ob njenem stotem rojstnem dnevu. Gospa Julka je tudi članica Društva upokojencev Domžale, rada pa se spominja, kako je z društvom invalidov, ki jo večkrat obiščejo, včasih šla na kakšen izlet in letovanje. Res je bilo prijetno.

Hvala jubilantka Julka Brumen za prijetne spomine in naj vas spomini na vaše bogato življenje, skrb in ljubezen vaših treh deklet ter drugih domačih, predvsem pa zdravje, spremljajo tudi na vaši nadaljnji poti.

Avtorica: Vera Vojska; Foto: Vido Repanšek